Maja Gal Štromar

Ta »Franckin voz« je res že malo smešen

Na drugo obletnico smrti pesnika Tomaža Šalamuna je takisto pesnica, a tudi pisateljica, igralka, prevajalka in dramska pedagoginja, Maja Gal Štromar interpretirala poezijo velikega umetnika, čigar večeri poezije bodo na voljo še vse leto. »Človek naj bo sojen po sanjah,« je trdil. Kar bi bila lahko tudi vezna nit skozi tkivo Majinega življenja. Meja namreč ni nebo, temveč sredica tvojega uma, ki ti razpira ali pa – reže peruti.

Vaš novi roman Ženska drugje je zgodba treh žensk, Marjute, Ute in Gundege. Vsaka od njih ima svoje tihe želje in obilo poguma. Je za oblikovanje likov treba imeti, kot menimo nepisatelji, v mislih konkretnega človeka, ki se nato prelevi v romanesknega »junaka«?

Ne, liki ne vznikajo le v avtobiografijah, kot si mnogi radi predstavljajo in potem zmotno enačijo pisatelje z njihovimi deli. Je pa res, da se lastne doživetosti, opazovanja sveta, tudi nezavedno nabrane informacije, prazapisi, ki se skozi generacije nabirajo v našem genskem zapisu, nalagajo v mozaik, iz katerega nekega dne vznikne polnokrven lik. 

Samookronani mainstreamovski klani se pač odločajo, koga bodo pripustili in do kam, koga izpustili. Komu dali nekaj drobtinic, da se bo še malce »potrudil« v klečeplazenju in izražanju pokornosti. Te strukture ujeziš, ko ostajaš samosvoj, neopredeljen in svoboden.

Več kot 15 let je, odkar ste v monodrami prikazali življenje Fany Hausmann, pesnice, pisateljice, ki je slovenskemu prostoru ostala neznana. Kaj vam pomeni biti znana in s tem prepoznana? 

Ravno oni dan mi je znan umetnostni zgodovinar povedal resnico o tem, kaj pomeni biti znan in prepoznan v Sloveniji. Samookronani mainstreamovski klani se pač odločajo, koga bodo pripustili in do kam, koga izpustili. Komu dali nekaj drobtinic, da se bo še malce »potrudil« v klečeplazenju in izražanju pokornosti. Te strukture ujeziš, ko ostajaš samosvoj, neopredeljen in svoboden. Ujeziš jih, in to svobodo seveda tudi drago plačuješ, ko ti uspeva nagovarjati bralce. S tem dokazuješ, da so vzvodi moči, pa četudi v umetniških krogih, le iluzija. In takih samohodcev je vedno več. Strukture nadzora pokajo.
No, naj povem, da me kljub dejstvu, da je bilo moje besedilo lani izbrano za zbornik BEF – Best European Fiction 2017 (založba Dalkey Archive Press), noben novinar ni povohal; na mojo objavo na socialnih omrežjih pa so celo nekogaršnji lakaji napisali, da lastna hvala ni vredna počenega groša. A če čisto zares razmislim, kaj meni pomeni biti prepoznana: nedvomno dejstvo, da si kot ustvarjalec razumljen, da s svojim delom zmoreš nagovarjati ljudi, bralca.
Bila sem gostja na Čajanki Mance Košir, kjer je psihoterapevt Miran Možina, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, podal čudovito mnenje o mojem romanu Ženska drugje in ga podkrepil s temeljito in artikulirano analizo likov iz romana, predvsem z vidika njegove stroke. S tem mi je dal veliko darilo, potrditev, vrednejšo od marsikatere literarne kritike, ki prepogosto ostaja površinska, neartikulirana in premalo poglobljena. 



V prejšnji knjigi Potaknjenci je bilo čutiti vonj zelenja, v tej knjigi diši po kuhinji. Pred leti ste velikokrat omenili, da si želite nekoč delati marmelade, biti za štedilnikom v času, ko je bilo to pravzaprav, no, vsaj kar se »zloglasne« ženske emancipacije tiče, skorajda nesprejemljivo reči. Kaj vam zares pomeni kuhinja? Namreč, čudovita pisateljica Rachel Naomi Remen, zdravnica sicer, je pred mnogo leti spisala delo Zgodbe o kuhinjski mizi. Dejansko se največje resnice razkrijejo, ko je človek najbolj ranljiv; in to je takrat, ko se hrani. No, in seveda v spolnosti. In vi?

Če hočem biti intelektualka par excellence, tega, da ljubim kuho in da za sabo rada pomijem posodo, ker je to zame posebna meditacija, ne smem priznati. To so za mnoge pritlikave banalnosti, ki ne pritičejo velikemu umu. (Smeh.) Ja, se strinjam, da se skozi hrano in spolnost najbolj razkrijemo. Tam smo krhki, tam se težko pretvarjamo. Rada opazujem ljudi, kako vase vnašajo hrano. Pred leti sem brala cele študije o tem, kako se lotimo pice, na primer. Začnemo s skorjo in si obloženo sredico pustimo za konec ali morda takoj napademo sredico? Kaj mečemo vase, je to kakovostno, s čim se hranimo konkretno in metaforično? Hrana, in sem spada tudi hranjenje z odnosi in mislimi, je vir življenja. Hrana v mojem romanu nastopa kot metafora in močan kontrapunkt dramatičnosti. Liki v mojem romanu močno odzvanjajo skozi hrano, predvsem se morajo skoznjo vrniti v življenje. 



Povedali ste, da morajo samosvoji plačati visoko ceno. Kakšno plačujete vi? No, ni ravno videti, da trpite. Ali pač tega ne želite pokazati? Kajti če res trpiš, potem je več kot odlična navezava na to, da mora vsak umetnik malce trpeti, da ustvari mojstrovino?

»Plačevanje« seveda ni trpljenje, kaže se bolj v tem, da moram vlagati veliko več truda v delo kot morda kdo, ki je vpet v korporacije, skupine, ki stojijo za njim. Da se postavi gledališka predstava na oder, na primer, zaposlenemu igralcu ni treba skrbeti za scenografijo, kostume, tehniko, prodajo, logistiko, račune, potne naloge  in drugo, kar te kot ustvarjalca izčrpava. Ker sem samozaposlena, vse pade na moja ramena, z odrsko izreko vred. Da ohranjam svobodo, moram biti vešča marsičesa. Ob tem ne trpim, iz tega se, nasprotno, veliko učim. Sem pa pogosto zelo utrujena, kdaj tudi jezna na zbirokratiziran sistem, ki ubija ustvarjalnost.
Ustvarjanje samo pa me izjemno osrečuje, osvobaja in napolnjuje z novim zagonom. Prepričanje, da mora pisatelj trpeti, da lahko iz sebe iztisne pristnost, je enoznačna in zastarela. Ta »Franckin voz« je res že malo smešen. Naj trpijo liki, ni to dovolj? Jaz pa jih bom reševala. (Smeh.) Ustvarjalčevemu trpljenju bi raje rekla trenje, preizkušanje, prestopanje območja ugodja. Vsako rojstvo morda malce boli, a ta bolečina ni lakrimalna, hromeča in samopomilovalna. Še glede stereotipov: čas cukrarn je mimo; naj se vsi tisti, ki imajo v kulturni politiki in financiranju moč odločanja in ob tem še vedno verjamejo, da bosta slovenska beseda in narod obstala, če bodo kakovostno podhranili umetnike, ki bodo trpeči ustvarjali presežke, že zbudijo! 

Včasih se je treba iz toksičnih okolij tudi znati umakniti. Si smelo izboriti prostor pod soncem, vztrajati. Oče tega ni zmogel. Preveč so ga bolele krivice.

Vaša mama je bila učiteljica, oče zobozdravnik, vendar pa sta vse svoje življenje namenjala veliko časa umetnosti. Česa sta vas naučila dobrega, da ohranjate to samosvojost?

Ja, mama in oče sta bila velika podpornika umetnosti. Oba velika poštenjakarja in nepopravljiva idealista. Oče je žal že pokojni, mama pa je iz leta v leto bolj ustvarjalna, piše, režira, ustvarja čudovit nakit. Po očetu sem podedovala veliko občutljivost, morda pretirano. Vidim reči, ki jih mogoče včasih ne bi bilo treba. Mislim, da je oče zato tudi zbolel in prezgodaj umrl in s tem meni in bratu, ki je čudovit človek, zapustil veliko lekcijo, kako ohranjati moč in pogum, a hkrati tudi ranljivost, zaradi katere lahko vidiva lepote sveta.
Včasih se je treba iz toksičnih okolij tudi znati umakniti. Si smelo izboriti prostor pod soncem, vztrajati. Oče tega ni zmogel. Preveč so ga bolele krivice. Več o njem sem napisala v romanu Misli name, ko ti je lepo, ki je doživel prevod v hrvaščino in bil na Hrvaškem odlično sprejet. Oče je bil v bistvu predan in velikodušen človek, rad je pomagal in se razdajal in zato ni mogel razumeti, da so ljudje lahko tudi zlobni in izkoriščevalski. A nekoč mi je zapisal in tega se držim: »Igraj svojo igro ponosno! Nikoli ne obupuj, kombinacij je neskončno!« In vendar je obupal. In tu moram jaz zrasti. Moja mama je velik blagoslov. Iz dneva v dan mi vedno znova kaže, kako zelo bogato in veličastno je lahko življenje. Od nekdaj so me navdihovale njena notranja stkanost, moč, modrost, optimizem, srčnost in milina. Vedno mi reče: »Le mirno, je več dnevov kot klobas!« Ok, tudi štrudelj šteje, ko smo že pri hrani. (Smeh.) Iz leta v leto moja zahtevnost in strogost, predvsem do sebe, počasi popuščata; za to se lahko zahvalim prav njej. 



V Bukli sem prebrala intervju, v katerem ste govorili o svoji knjigi Ženska drugje. Novinarka je izpostavila povezavo med tremi ženskimi liki in ste odvrnili, da na to niste niti pomislili. Govorili sta o nacionalnosti treh žensk, ki naj bi nekako tudi določala njihovo naravo. Se vam velikokrat zgodi, da bralec pristopi k vam z »uvidom«, ki ga niti niste imeli v mislih? Kaj to pomeni za vas?

Tu se postavlja vprašanje, kaj je ustvarjalnost. Kje se poraja, kako deluje. Če pomislimo, da ljudje delujemo le deset odstotkov iz zavestnega in 90 odstotkov iz nezavednega, hitro vse postane bolj jasno. Ko pišem, sem v toku, kjer se vse premešava. Intuicija, znanje, zavestno, a tudi nezavedno. Na predstavitvi v Mariboru me je gospod Marjan Pungartnik vprašal, ali uvodni citat Danila Kiša iz knjige Peščena ura, kjer se dotika vprašanja judovstva, odpira knjigo zato, ker jo zadnja Gundegina zgodba zapira s temo judovskega genocida. No, tega nisem ozavestila v tako artikulirani obliki, le vedela sem, da tja spada. Seveda pa zato dela pisatelja ne gre mistificirati, češ da se skozi nas pretakajo kakšne entitete, ki pišejo v našem imenu. (Smeh.) Naše delo je premišljeno, racionalno, milijonkrat predelano. A so drobci, ki ostajajo tudi zame še kdaj skrivnost.
Kot rezidentka PEN Bosne in Hercegovine sem lani nastopila v Sarajevu, Ahmed Burić je prevedel odlomek iz mojega romana Potaknjenci, kjer oče brutalno umori hčerko. Ko je to bral, sicer v prevodu, sem se zgrozila, le od kod v meni vse to prepoznavanje krutosti. Premalo prostora imava, da bi vse to razlagala. Mislim, da mi pri tem pomagajo tudi igralske veščine: igralec, ki nikoli ni ubijal, lahko odlično odigra morilca, a ne? Pri pisanju me vodi močna empatija, sposobnost vstopanja v druge čevlje. In močna intuicija. No, talent pa boste dodali vi, da ne bodo rekli, da se hvalim. (Smeh.)

Ko si star dvajset let in vstopaš v odraslost, si naphan z vsemi sortami romantičnih vizij, kako bo teklo življenje. In potem se zgodi življenje.

Umetniki radi o delu, ki ga dokončajo, govorijo kot o svojem otroku. Se pravi, da je vsaka knjiga, plošča, slika novo rojstvo. In čeprav za tega otroka umetnosti po zakonu ni treba skrbeti do 18. leta, gre vseeno svojo pot, na katero, ko enkrat napišeš zadnjo črko, potegneš zadnjič s čopičem, nimaš več vpliva. Kako živijo vaše knjige, besede, za katere ste morda že pozabili, da ste jih zapisali?

Oni dan mi je prijateljica rekla, da je slišala pogovor dveh dam, ki sta govorili o moji knjigi. Ena je rekla, da ravno bere Žensko drugje in da je navdušena, druga pa je dodala, da so ji v bolnišnici ob smrti očeta svetovali, naj prebere moj roman Misli name, ko ti je lepo, da ji bo pomagala, ter dodala, da ji dejansko je pomagala. Tako živijo otroci naprej. Gredo od starša v svet in služijo.



Kako se je spremenila Maja od tiste prve rosno mlade pesniške zbirke in kaj je ostalo enakega? Človekova pot je pot razblinjanja iluzij, a hkrati dogodkov neizmerne in nepričakovane sreče. 

Ko si star dvajset let in vstopaš v odraslost, si naphan z vsemi sortami romantičnih vizij, kako bo teklo življenje. In potem se zgodi življenje. (Smeh.) Veliko srečo imam, da sem kreativna, da pišem, ustvarjam, da najdem podporo v partnerju in v tisti drobni peščici prijateljev, za katere vem, da resnično so. Vem pa, da imam še veliko dela. Milan Dekleva je nekje zapisal: »Pesem nič noče, zato doseže vse. S srčno izpostavljenostjo trenutku izrekanja, s svojo predanostjo vsemu, kar dopolnjuje telo in dušo, pesem privabi celoto sveta, da se oglasi.« Da mi je biti pesem. Slišala sem namreč tulipane cveteti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE