Doktor dentalne medicine, soprog in oče dveh hčera, mag. Tomaž Rotar, se je maja 2017 kot osemnajsti Slovenec in deseti še živeči uspešno vzpel na Mount Everest. Letošnje poletje si je zadal tehnično nevarnejši in zahtevnejši podvig in kot četrtemu Slovencu mu je bilo dano stopiti na vrh druge najvišje gore na svetu: divji K2.

Leto po Everestu ste kot četrti Slovenec osvojili drugo najvišjo goro na svetu, K2, tako imenovano divjo goro. Morda bo vaš odgovor presenetljiv ali pač ne, a z vzponom na goro, visoko osem tisoč metrov in več, ste najbrž preizkušali svoje meje.
Že ideja plezanja po hribih je preizkušanje lastnih meja. Če meje preizkušaš dovolj dolgo, pomeni, da jih pomikaš naprej in navzgor ter navsezadnje prideš do osemtisočaka. Najbrž vsi počnemo podobne stvari; v šoli, službi, športu. Razlika med nami je le v količini volje, ki jo premoremo. Preizkušanje lastnih meja je največkrat povezano z določenim naporom, včasih z neke vrste trpljenjem. Ko človek postane mazohist, so naenkrat odprte nemogoče poti in življenje postane užitek.



Ali zato, ker ste bili »gori«, bolje razumete bivanje spodaj?
Razumeti bivanje bo najbrž večno odprto vprašanje za vsakega od nas. Ko se sprašujem o vzrokih lastnega obstoja, me odgovori pripeljejo do neskončne nepomembnosti lastnega bivanja. Sem le eden od desetih milijard ljudi, ki za neskončno kratek trenutek večnosti poskušam uveljavljati svojo voljo in morda spremeniti nepomembno malenkost. Vendar so možgani narejeni za drugačno razmišljanje, ki je v primerjavi z omenjeno trditvijo neizmerno egoistično in namenjeno samoohranitvi. Nekatere privede do dejanj, ki so razumljiva samo nam samim ali morda podobno mislečim. Ko hodim po hribih in odročnih predelih planeta, kamor zaide le peščica, se počutim človeško, saj smo po naravi egoisti in raziskovalci, kar nas je pripeljalo do modernega sveta. Odkrivanje novega nas bogati, saj imamo z vsakim odkritjem drugačen pogled na okolico in na čas, v katerem živimo, zato po vsaki vrnitvi domov, posebno z visokogorskih odprav, gledam na življenje v dolini drugače, ne morem pa reči, da ga bolj razumem. Včasih se mi zdi, da delujejo odprave ravno nasprotno – bivanje v domačem okolju razumem vedno manj.


Ko hodim po hribih in odročnih predelih planeta, kamor zaide le peščica, se počutim človeško. Po vsaki vrnitvi domov, posebno z visokogorskih odprav, gledam na življenje v dolini drugače, ne morem pa reči, da ga bolj razumem. Včasih se mi zdi, da delujejo odprave ravno nasprotno – bivanje v domačem okolju razumem vedno manj.


Pa vendar, vas je osrečilo, kar ste si prigarali v dveh letih? Ali morda bolje rečeno, kar ste dosegli in doživeli? Namreč, to je več, kot je nekaterim dano v vsem življenju.
Osvojitev Everesta in K2 me je osrečila in me bo najbrž osrečevala do zadnjega dne. Štejem si v čast in privilegij, da mi je bilo to dano. Vedno sem rad prebiral zgodbe raziskovalcev, ki so se v zgodovini prvi podali v predele planeta, ki jih do takrat ni še nihče videl. Ogromno jih je ob tem izgubilo življenje, pogum, ki so ga pokazali, pa je zame nedojemljiv, zato sem vedno menil, da je naša dolžnost njihovo zapuščino spoštovati in se odpraviti tja, kamor so si ti ljudje neskončno želeli in tlakovali pot za nas. Najbrž so si vedno želeli, da bi do odročnih predelov planeta lahko prišli tako preprosto, kot je dano nam, zato spoštujmo njihovo željo in pojdimo za njimi. Tudi zato sem ponosen na to, kar mi je uspelo, in upam, da bo moja največja zapuščina otrokom takšno razmišljanje. To je tisto, kar nas dela ljudi.



Tomaž, je treba »iti na konec sveta«, da se človek spozna v vsej svoji globini, najde odgovore na nekatera življenjska vprašanja in da zbodljaji okoli srca spet iskreno ganejo?
Ko sem prišel na vrh obeh največjih, sem dobil odgovor le na eno vprašanje: Ali zmorem? Ob tem se nisem ravno poglabljal v svoje psihološke labirinte, saj vemo, da »konca sveta« ni, da je Zemlja okrogla. Iskreno povedano, nikoli se nočem spoznati do konca. Življenje je zanimivo prav zato, ker se lahko vselej znova presenečamo, in kar je najlepše, presenečamo svoje najbližje. Iskrenost je ravno v tem, da si priznamo, da smo zapletena bitja, in so zato obljube, ki jih dajemo sebi in bližnjim, največkrat nezanesljive. Osebno sem vedno zelo vesel, če sem lahko izpolnil obljubo, ki sem si jo dal.


K2 je gora problemov in prav zato sem se tja odpravil – da bi jih premagal. Pljučnega edema, za katerim sem trpel na drugi rotaciji, sicer nisem pričakoval, vendar sem vsaj teoretično vedel, kaj je treba storiti. Znaki bolezni so se začeli pojavljati zvečer in se stopnjevali ponoči. Spal sem lahko le sede, ker sem v ležečem položaju mislil, da bom utonil v lastni tekočini.


Ste garač, v ordinaciji v Radovljici ste skorajda vse dneve in, če dovolite, delujete realist, zato bržkone ne zatrjujete zavzeto vsakomur, da alpinizem ni nevarno početje.
Ne bi si rekel garač, saj delo v ordinaciji opravljam z veseljem, sploh kadar vem, da sem človeku polepšal življenje. Seveda je pri delu, ki ga opravljam, tudi veliko težkih in neprijetnih trenutkov, vendar jih skušam razumeti kot izzive in preizkušnje in prav dobro se počutim, če jih lahko premagam. Pri svojem delu moram biti realist, saj imajo ljudje, ki me obiščejo, navadno zelo realne probleme in le sanje ne pomagajo. Alpinizem je nevarno početje in ravno to je njegovo bistvo. Nikakor ni šport po definiciji, saj ne skrbi za ohranjanje zdravja in podaljševanje življenja, kar si sicer s športom zagotavljamo. Filozofija alpinizma je prav nasprotna, saj so vsi alpinisti, ki so bili po definiciji najboljši, ker so premikali meje mogočega, ravno zato mrtvi.



Ste pred osvojitvijo najzahtevnejših gora na svetu razmišljali, da bi lahko šlo narobe marsikaj in – vse? Kako ste opravili z odgovornostjo, da vašo družino skrbi in si želi, da bi bili skupaj, saj ste morali biti tudi psihično dobro pripravljeni na tako zahteven podvig?
Vsakega je strah. Strah nas ohranja pri življenju. Misel na nesrečo in predvidevanje verjetnosti za nezgodo mora biti stalna, saj se ji le tako lahko izogneš. Ljudje mislijo, da se ne smem bati, če se odpravim na goro, s katere se jih četrtina ne vrne. Ravno nasprotno, pomembne pa so metode, s katerimi je mogoče strah obvladovati in ga obrniti v svojo korist. Če me začne ovirati, vem, da sem nekje v psihološki pripravi zamočil. Vedno je težko zapustiti dom in domače, prav zaradi misli, da si družina želi, da bi bil doma; vsaj upam, da je tako. Vendar le tisti, ki gre od doma, lahko izkusi sladkobo vrnitve, ki je neizmerno večja od tesnobe odhoda. Tudi domači občutijo podobno. Obstaja možnost, da se ne vrnemo domov, vendar je vredno tvegati, ne samo zaradi sebe, tudi zaradi bližnjih, saj je nagrada ob vrnitvi za vse tako velika, da bi bilo neodgovorno to zamuditi.


Iskrenost je ravno v tem, da si priznamo, da smo zapletena bitja, in so zato obljube, ki jih dajemo sebi in bližnjim, največkrat nezanesljive. Osebno sem vedno zelo vesel, če lahko izpolnim obljubo, ki sem si jo dal.


Koliko odstotkov plezanja je v glavi in koliko v »mišicah«? Kako zahtevni sta bili odpravi na Mount Everest in K2?
Mislim, da je za vzpon na K2 ali Everest treba biti pripravljen fizično in psihično, oboje je pomembno in ni mogoče reči, kaj je bolj. Gora ne bo odpustila nobene napake, lahko jo kaznuje z neuspehom, včasih pa precej huje. Osebno se mi je dosti težji zdel vzpon na K2, saj je bolj odročen, vremensko nepredvidljiv in tehnično neprimerno zahtevnejši kot Everest. Obe gori zahtevata ogromno volje, odločenosti, fizične kondicije, psihološke stabilnosti in izkušenj. Smešno je govoriti, da danes lahko na vrh Everesta pride vsak, ki ima denar, in odprave označevati kot komercialne. To počnejo tisti, ki jim je sebičnost zameglila um in ki si preprosto ne morejo priznati, da ne bodo večno edini, ki jim je uspelo doseči vrh. Prav žal mi je, da jih je gora pustila k sebi. Dober alpinist je vesel vsakega kolega, ki mu je uspelo, prepiranje okrog pomembnosti posameznih vzponov pa je zares komercialno.



Na K2 ste se osebno srečali z dvema problemoma, kajne?
K2 je gora problemov in prav zato sem se tja odpravil – da bi jih premagal. Pljučnega edema, za katerim sem trpel na drugi rotaciji, sicer nisem pričakoval, vendar sem vsaj teoretično vedel, kaj je treba storiti. Znaki bolezni so se začeli pojavljati zvečer in se stopnjevali ponoči. Spal sem lahko le sede, ker sem v ležečem položaju mislil, da bom utonil v lastni tekočini. Kašljal sem kot pred smrtjo in dobil vročino. Zdravila sem začel jemati pozno zvečer, tako da se je stanje do jutra izboljšalo, šerpa pa mi je pripravil domače zvarke nepopisno slabega okusa iz čaja in jakovega masla. Izboljšanje mi je do osme ure zjutraj vlilo novo upanje in v nasprotju z vso medicinsko logiko sem se odločil, da se odpravim proti trojki. S težavo sem lovil prijatelja, vendar se je izšlo. Na spustu sem začel čutiti posledice svoje neumne odločitve in pretrpel križev pot. Ravninski kilometri po ledeniku do baze so bili najtežji doslej. Drugič sem bil deležen pozornosti bogov, ko se mi je utrgala vrv pri spuščanju do enke. Padel sem vzvratno, naredil premet in se šele po dobrih dvajsetih metrih drsenja po ledu in skalah ustavil v ležečem položaju. Negibno sem obstal in počakal, da mi je šerpa vrgel vrv. Šele ko sem jo lahko dosegel s previdnimi iztegljaji prstov desne roke, sem jo pograbil in se upal spraviti na vse štiri. Strgano obleko sem shranil kot opomin na trenutek, ko me je rešila gola sreča.


Obe gori zahtevata ogromno volje, odločenosti, fizične kondicije, psihološke stabilnosti in izkušenj. Smešno je govoriti, da lahko na vrh Everesta pride vsak, ki ima denar, in odprave označevati kot komercialne. To počnejo tisti, ki jim je sebičnost zameglila um in ki si preprosto ne morejo priznati, da ne bodo večno edini, ki jim je uspelo doseči vrh. Prav žal mi je, da jih je gora pustila k sebi.


Za sabo imate nemalo preizkušenj: slovenske in evropske vrhove pa Aconcaguo, antarktični Vinson, Everest in K2. So vas vrhovi poklicali? Kako se sploh sliši »klic gora«?
Za nas Gorenjce so hribi vsakdanjost. Kadar pogledamo skozi okno ali sprehodimo psa, nam pogled uhaja na ostre obzornice, ki so tu bliže kot na morju ali kjer je doma ravnina. Že kot otrok sem se spraševal, kaj je za njimi in kako bi bilo na tisti ostri črti, ki ločuje nebo in zemljo. Počasi sem se odpravil, najprej na Roblek, potem pa naprej in tako do Himalaje in Karakoruma. Podobno je najbrž s Primorci, le da tam odhajajo na morje. Vsakega človeka nekaj vleče naprej, to je v naši naravi, zato smo ljudje. Razlikujemo se le v volji in zmožnosti obvladovanja lastnih ovir, ki nam raziskovanje okolice preprečujejo, kot je denimo strah pred neznanim. Težko bi rekel, da gre za poseben klic, je pa beseda prijetna in filmsko obarvana. Hribi niso edina stvar, kamor si želim ali kjer sem že bil. Naš planet je lep in še precej neznan, vsaj nam navadnim ljudem. Škoda bi bilo, da bi trenutek, ki se mu reče življenje, presedeli v naslonjačih in stokali, kako hudo nam je. Strah pred življenjem nam največkrat ne pusti živeti. Ironija, mar ne?



Dejali ste že, da živimo v času, ko je raziskovanje planeta dostopno marsikomu. Ampak na velike odprave, na najvišje vrhove sveta ne moreš kar iti?
Najvišji hribi so odročni in nedostopni, zaradi višine zahtevajo aklimatizacijo, torej dolgotrajno privajanje na višino, kar pogojuje način pristopa, ki ga imenujemo odprava. Odprave trajajo različno dolgo, najdaljše lahko celo dva meseca ali več, kot denimo Everest ali K2, zaradi navedenih razlogov. V tem času alpinisti bivajo v baznem taboru, ki je v neposredni bližini gore, vendar na »človeški« višini, in se od tam odpravljajo na goro, vedno više in nazaj ter končno do vrha. Telo se ob tem prilagaja na pomanjkanje kisika. Tako bivanje zahteva vsaj osnovne življenjske dobrine in veliko hrane, ki jo mora ponavadi mnogo ljudi in transportnih živali prinesti do baze, zato je naša odprava na K2 na začetku štela krepko prek dvesto ljudi, predvsem nosačev. Zaradi načina plezanja, ki navadno zahteva varovanje, je modro imeti družbo tudi na gori, soplezalce in šerpe, ki si delijo usodo o uspehu ali tragediji.


Na najvišjem vrhu sem najverjetneje zaradi utrujenosti in hipoksije deloval povsem robotsko, vedel sem, kaj moram storiti, da preživim in se vrnem v dolino, možgani so delovali le v smeri preživetja in za čustvena doživetja v glavi ni bilo prostora. Ko smo stopili na K2, smo lahko sneli rokavice, se fotografirali, objeli in občutek tovarištva in skupinskega uspeha je bil res veličasten. Sonce je božalo zmrznjene obraze in v primerjavi z Everestom je bilo mnogo bolj »prijetno«.


Vsak, ki gore gleda od daleč, nemara razmišlja, da mora biti občutek uspeha v negostoljubnem svetu prav veličasten. Zanimivo, na Everestu ste se menda počutili praznega, ko je bilo naporov konec in ste dosegli cilj. Biti na strehi sveta brez čustev – verjamem, da imate razlago za tako (ne)doživljanje?
Everest sem najbrž zaradi nekoliko meglenega in mračnega jutra ter hudega mraza doživel bolj negostoljubno kot K2, kjer nas je na vrhu pričakalo relativno toplo in sončno vreme. K2 sem zato bolj dojel ali pa sem ga samo želel bolj dojeti, ker sem imel na Everestu tako prazno izkušnjo. Na najvišjem vrhu sem najverjetneje zaradi utrujenosti in hipoksije deloval povsem robotsko, vedel sem, kaj moram storiti, da preživim in se vrnem v dolino, možgani so delovali le v smeri preživetja in za čustvena doživetja v glavi ni bilo prostora. Ko smo stopili na K2, smo lahko sneli rokavice, se fotografirali, objeli in občutek tovarištva in skupinskega uspeha je bil res veličasten. Sonce je božalo zmrznjene obraze in v primerjavi z Everestom je bilo mnogo bolj »prijetno«. Ker sem bil v stalnem stiku z družino, ki je prek satelitske povezave spremljala moje premike, sem vedel, da vrh doživljajo skupaj z mano, in ravno to mi je pomenilo največ in tega sem se celo dobro zavedal. Vrh sem tako doživel, kot se spodobi, skupaj z bližnjimi in vsi smo odkljukali še eno čudo sveta, ki nam ga je uspelo doživeti.



Reinhold Messner je menda dejal, da je za človeštvo popolnoma nepomembno, ali je neka stena preplezana ali ne, da je nepomembno tudi, ali bi človek sploh kdaj stal na vrhu Everesta ali ne. Kaj mu odgovarjate?
Morda ima prav, kar zadeva preživetje človeštva, torej ogromne populacije, ki obremenjuje ta planet. Odkrivanje novih virov hrane ali prostora za bivanje res nima nobene povezave z alpinizmom. Vendar je ravno za človeštvo, torej ne za živalstvo, pomembno tudi to, da odkrivamo »nekoristen svet«. Tudi poezija, leposlovje, slikarstvo nimajo lastnosti iskanja neposrednih koristi za človeštvo, pa so morda ravno to stvari, ki so drugim vrstam na Zemlji najbolj tuje in si jih pripisuje prav človeštvo. Mislim, da je Messner pri tej ideji nekoliko zgrešil opis samega pojma.

Se že ozirate za novim vrhom?
Vedno.