Ko se zvezdaste lepotice vendarle usmilimo, nam dobroto vrne tako, da začne na naši praznični mizi nesramno odmetavati liste in se sušiti. Okrog nje hitimo ugotavljati, kaj smo naredili narobe. Je vode premalo ali preveč, je pretoplo ali prehladno? Običajno njena življenjska energija usahne prej, kot nam uspe ugotoviti vzrok za njeno propadanje. Lončnico z mize mimogrede vržemo v smeti in do naslednjega leta mine ravno pravšnje število dni, da pozabimo na nesrečni pripetljaj. Iz cvetličarne spet prinesemo cvetočo, bleščečo in sijočo ter najbolj zvezdasto od vseh, novo božično zvezdo, ki pa resnici na ljubo z božičem nima skupnih točk.
Ta sladki praznični čas ob prelomu leta je le izkoristil njene zvezdaste barvaste liste in jo vzel za svojo. Poanzetija iz daljne Mehike je tako postala prava zvezda božičnega časa po vsem svetu. In ta posvojitev se je zgodila že davnega leta 1828. Takrat sta se v Ameriki že začeli komercialna vrtnarska proizvodnja božičnih zvezd in njihova prodaja v praznične domove. S svojimi velikimi listi rdeče barve je bila namreč ena redkih cvetlic, ki je pozimi ponujala cvetje. No, dejansko so cvetovi božične zvezde prav zanikrno majhni, tisto, kar to cvetlico dela lepo, so veliki ovršni listi, ki majhne cvetove naredijo bolj vidne. Danes jih lahko najdemo v skoraj vseh barvah. Tradicionalni rdeči so se pridružile še božične zvezde v belih, slonokoščenih, smetanastih, rožnatih in lososovih barvah in vseh odtenkih vmes.
Božični grm, ki ne mara zime
V naravnih razmerah tople Mehike božična zvezda raste kor trajen grm. Prav zato ji ujetost v majhen cvetlični lonček sploh ne ustreza. Najbolj zanimivo od vsega pa je dejstvo, da glavna zvezda naše zime zimo sovraži. Božična zvezda ne mara nizkih temperatur in že rahel prepih skozi vrata ali okna ji zadošča, da se ujezi in odvrže liste. Zato jo boste težko ohranjali pri življenju dolgo časa, če pa vam bo uspelo, je zelo malo verjetno, da vam bo zacvetela tudi ob naslednjem božiču. Da bi jo prepričali o ponovnem cvetenju, ji morate zagotoviti ravno pravšnjo dolžino popolne teme, kar pa nam v razsvetljenih stanovanjih uspe le redko kdaj.
Kako spodbudimo cvetenje božičnega kaktusa
Običajno v naših dnevnih sobah okoli božiča zacveti še ena lončnica, ki ima pri nas že zelo dolgo tradicijo gojenja. Že pred več kot dvesto leti so namreč iz tropskih gozdov Brazilije prinesli prve božične kaktuse, ki takrat seveda še niso imeli takšnega poimenovanja. Cvetoči božični kaktusi so prava paša za oči. S pisanimi slapovi cvetov vabijo radovedne poglede in so pravi ponos gospodinjam. Da božični kaktus zacveti, je namreč treba kar nekaj spretnosti.
V resnici zacveti zato, ker je na smrt preplašen in se boji za svoje življenje. Ta nenavadna rastlina, ki smo jo udomačili kot lončnico, prihaja iz daljnih tropskih gozdov Brazilije, kjer raste visoko v krošnjah dreves. Z gostiteljskimi drevesi se pravzaprav dobro razume, saj jim ne jemlje ničesar, le ubogljivo sedi na njihovih vejah in se nastavlja redkim sončnim žarkom v njihovi krošnji. Kadar je svetlobe premalo, to zanj pomeni gotovo smrt. V temi tropskega gozda se namreč ne da dolgo živeti. Takrat kaktusi usmerijo vso energijo v svojo novo generacijo. Zacvetijo in seme razpošljejo po gozdu. In za ta njihov prastari strah vedo tudi naše gospodinje.
Pred božičem kaktuse zalivajo manj, s čimer jim sporočajo, da razmere za rast niso več ugodne. Poleg tega se pri nas dan že sam po sebi tako skrajša, da se kaktusom zdi, kot da je svetlobe v krošnji premalo, in se počutijo ogrožene. Po njihovi logiki so jim dnevi šteti in zadnji čas je, da poskrbijo za novo generacijo. Če gospodinja kaktus prestraši ravno pravi čas, v vsej svoji lepoti zacveti prav okoli božiča.
* Dr. Mateja Kišek je doktorica znanosti upravljanja gozdnih ekosistemov.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: