Prav to je tisto, kar za svoje ustvarjanje potrebuje. Po spletu okoliščin se je odločila za študij oblikovanja oblačil in tekstilij, čeprav sta jo privlačila tudi slikarstvo in kostumografija, a ta takrat še ni bila in še zmeraj ni del študijskega procesa. Zanjo je treba veliko znanja in prakse, ki ju je imenitna sogovornica z leti in številnimi kostumografijami pridobila, hkrati pa ohranila samostojno pot oblikovalke vizualne podobe. Torej najraje »oblači« vse, kar ji pride pod roko, telo, hišo in prostore v njej, ulico, tudi mesto, če ima to možnost in zanimiv koncept, pri tem pa uporabi najrazličnejše materiale, čim več reciklaže, ki doda drugačno vrednost.

Kako se je zgodil trenutek, ko ste vedeli, da si želite postati kostumografka?

Gledališče kot prostor ustvarjanja, poustvarjanja zgodb me je zmeraj zanimalo in da sem jaz tista, ki pomagam vizualizirati to zgodbo, še bolj. V gledališče, takrat Teater 3 na Ptuju, sem vstopila z željo, da bi igrala, vendar me je kmalu zaneslo v zaodrje, kjer sem s svojo iznajdljivostjo skoraj iz nič ustvarjala sceno in kostume in od tod ljubezen in možnost ustvarjanja nesla naprej. Študij mi sicer ni bil pisan na kožo, ker moje delovanje pomeni prepletanje barve in oblike in druga brez druge ne obstajata in ker je bila v študijskem programu prevelika koncentracija zastarele tekstilne tehnologije, ki pa smo jo morali usvojiti. Tudi sama moda me nikoli ni zares privlačila, stavim namreč na individualni slog. Vsekakor me je zanimala zgodovina, razvoj oblačil. Študij sem končala in hkrati delovala že takrat v vseh slovenskih gledališčih, vzporedno pa uresničevala svoje zgodbe, svoje multimedijske projekte. 

Kostumografija za Bernsteinov muzikal Candide

Katera kostumografija je bila med vašimi najzahtevnejšimi?

Med najzahtevnejšimi je bila gotovo kostumografija za Bernsteinov muzikal Candide na osnovi Voltairove satirične novele. V SNG Maribor ga je režiral direktor sofijske Opere in baleta Plamen Kartaloff, s katerim sem kasneje še veliko sodelovala predvsem v Sofiji v Bolgariji. Za ta muzikal je bilo oblikovanih in izdelanih okrog 700 kostumov in to je bil res življenjski projekt in izredna izkušnja. Najprej je bilo treba izrisati vse skice kostumov, izbrati in kupiti material, opraviti pomerjanje in v delavnicah teatra izdelati kostume, prav tako številne dodatke, čevlje, pokrivala, maske. Poskrbeti je bilo treba tudi za organizacijo dela, da je vse teklo in se ni zatikalo pri preoblačenju. To je bilo leta 2004. Vsekakor pa je treba omeniti še dva zanimiva in zahtevna kostumografska izziva v Nacionalni operi in baletu v Sofiji, in sicer Wagnerjevo opero Parzival leta 2017 in bolgarsko opero Jana in devet bratov leta 2018, ki je gostovala v Bolšoj teatru v Moskvi in se je navezovala na slovansko tradicijo pred turškim zavzetjem. Morda je treba omeniti še pomembnost zgodbe o Parzivalu, saj zgodovinska pričevanja dokazujejo, da izvira po očetu s Ptuja in po mami iz Borla. 

Kostumografija za bolgarsko opero Jana in devet bratov

Kateremu projektu se trenutno posvečate?

Sodelujem v drugem delu projekta TRANSFORMACIJE – Od tradicije slovanskih oblačil do sodobnosti v okviru Foruma slovanskih kultur, kjer projekt koordiniram in sodelujem z oblikovalci oblačil iz Češke, Črne gore, Hrvaške, Poljske in Severne Makedonije. Na temo slovanske dediščine ustvarjamo nova sodobna oblačila, hkrati pa spoznavamo, koliko skupnega ima naša daljna in bližja preteklost. Zanimiva izkušnja zame, saj že nekaj časa raziskujem slovanske korenine v slovanski mitologiji, pravljicah, zgodovini, v odnosu do narave. Prav zdaj pa med drugim na Koroškem v Avstriji v cerkvenem ambientu razstavljam prostorsko instalacijo PRE MOČ – ÜBER MACHT, ki sem jo oblikovala iz 1200 kravat. Zbirala sem jih pet let, jih s pomočjo dodatne akcije zbiranja še dopolnila in razstavila. 

Instalacija Pre-moč

Kako pa raziskujete tradicionalna slovenska oblačila in za katera bi si želeli, da bi jih obudili oziroma spet nosili?

Ne morem reči, da raziskujem slovenska oblačila, morda v odnosu s slovansko dediščino, predvsem me zaradi bivanja na Ptuju že nekaj časa zanimajo slovanska mitologija, kulturni genom, naravoverstvo … Menim, da se je v tem precej kratkem življenjskem obdobju in kratkem človeškem spominu marsikaj pozabilo in je ostala samo bližnja preteklost, spremenjena tuja interpretacija ali pa samo lupina. Vsebino je treba z veliko nabranega znanja od zgodovine, literature do etnologije, slovanske mitologije spet sestaviti v mozaik in jo tankočutno obuditi, omogočiti, da živi naprej in da se, kolikor se da, pravilno interpretira. Razvoj je vsekakor pomemben, novi materiali, nove tehnologije gredo lahko zmeraj z roko v roki s tradicijo, če jo le dovolj poznamo. 

Spet se je začela obujati stara poganska tradicija in zavedanje pomena letnih časov in narave same, tako tudi kurent ni več kostum, temveč veliko več. Pri vsem tem mi manjka Vesna, boginja pomladi, mladosti, ki jo zaznamo le še globoko nazaj v kakšni literaturi. 

Prihajate s Ptuja, kjer je med najbolj znanimi kurentov kostum in tudi vi ste izvedli zanimiv projekt Očiščevanje kurenta. Zakaj je tako pomembno ohranjati zgodovinski pomen simbolov in oblačilnih kultur?

Ja, dobro ste rekli, kurentov kostum kot lupina ali napačno interpretirana vsebina, čeprav moram priznati, da se je v zadnjih nekaj letih začelo vse skupaj spreminjati. Spet se je začela obujati stara poganska tradicija in zavedanje pomena letnih časov in narave same, tako tudi kurent ni več kostum, temveč veliko več. Pri vsem tem mi manjka Vesna, boginja pomladi, mladosti, ki jo zaznamo le še globoko nazaj v kakšni literaturi. Zanimivo, da so nekoč februarju rekli vesnar. Oba s kurentom spadata v čaščenje rodnosti, plodnosti, morda sta skupaj eno, začetek in nadaljevanje vsega, če zelo poenostavim … In tako to interpretiram tudi v svojem projektu Očiščevanje kurenta, kjer Vesna pomaga kurentu postati boljši, predan poslanstvu, tako da ga ostriže, ga očisti vsega, kar ne sodi zraven … 

Projekt Očiščevanje kurenta

Kaj pa vas je navdihnilo za Papirične, domiselne obleke iz papirja?

Na naši družinski poti okoli sveta 2004/05 smo v Avstraliji obiskali takrat še delujočo priznano tiskarno D&D, ki je dobivala zaradi inovacij Slovenca Draga Zorca prestižne nagrade. Odpadni tiskarniški papir me je navdihnil po tem, ko sem že imela za sabo projekta Lične gospodične – obleke iz koruznega ličja in Vonj po vinu, v katerem sem oblačila barvala z vinom in iz rožja izdelovala dodatke. Odpad spreminjati v nekaj zanimivega, estetskega, lepega je velikokrat moje vodilo in papirnati odrezki so morali postati obleke. 

Papirična, obleka iz papirja

Pri katerem svetovnem projektu bi si želeli sodelovati kot kostumografka in kako bi preoblekli, na primer, glavna junaka sodobne izvedbe Romea in Julije?

Svetovnem projektu? Morda bi me zanimali Expo in vizualna podoba, vsebina notranjosti, multimedijska predstavitev v slovenskem paviljonu na naslednji postaji, ki bo v Osaki na Japonskem. Kostumografije za balet Romea in Julije se tudi ne bi branila, kako bi jih oblekla, pa bi bilo odvisno od več dejavnikov in same dramaturgije, zagotovo v svetle odtenke, ki izžarevajo naivnost in mladost, predvsem pa svetlobo, ki je vedno znova nad temo, vsaj mladi morajo imeti to upanje, da lahko gredo suvereno skozi življenje. 

Projekt Lične gospodične – obleke iz koruznega ličja

Povejte nam še o potovanju okoli sveta in kje bi se ustavili in kako okrasili na primer neko ulico.

S takrat štiriletno hčerko Doro in možem Igorjem smo se odpravili na pot za soncem in vsak dan nam je pričaral nove izzive. Na pot smo odšli trije, vrnili smo se z novim sadom. Vsekakor nam je potovanje dalo spoznanje, da je naša Zemlja izredno lepa, da so povsod prijazni ljudje, da so strahovi doma in da za to, da preživiš, potrebuješ prostor za spanje, hrano in vodo, vse drugo je drugotnega pomena. Prav to razmišljanje nam je omogočilo, da v tem čudnem času epidemije vidimo razmere s pozitivne plati. Ja, če bi imeli možnost, bi to izkušnjo zagotovo ponovili in tam, kjer bi se ustavili za dlje, bi si gotovo želela okrasiti kako ulico. Za to bi uporabila značilne materiale za tisto okolje, ki bi jih po svoje interpretirala, zagotovo pa bi s tem nekaj sporočala, nekaj, kar bi spodbujalo k harmoniji, ljubezni, enakosti in zadovoljstvu. Včasih je za to treba tako malo, spoštovanje, upanje in zaupanje.