Najprej je na 14. bienalnem natečaju z naslovom Slovenske fotografinje se predstavijo v organizaciji Fotografskega društva Jesenice in pod pokroviteljstvom Fotografske zveze Slovenije osvojila tretjo nagrado, zatem je na Slovenski pregledni razstavi – gre za najviše rangirano fotografsko razstavo pri nas – prejela diplomo za serijo fotografij z naslovom Tramontana, konec lanskega leta pa ji je na svetovnem prvenstvu fotografskih klubov v organizaciji Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) prinesel še bronasto medaljo v kategoriji posameznih fotografij za posnetek z naslovom Sister and me. Na omenjenem svetovnem prvenstvu je Katjuša Karlovini, fotografinja iz Šempetra pri Gorici, zastopala Digitalni foto klub, ki mu je v konkurenci 218 klubov iz 47 držav sveta pripadlo odlično 33. mesto. »To je bilo res krasno darilo ob koncu zelo napornega leta,« priznava ustvarjalka tako imenovanih fine art portretov. 

Ko sva se nazadnje pogovarjali, ste rekli, da v svojih studijskih portretih iščete brezčasnost, mehkobo, lepoto in drugačnost, ki morda ni vsem blizu, čeprav so v svetu takšne fotografije že zdaj močno cenjene. Zakaj menite, da je tako?

Ker niso na prvo žogo. Za fine art portrete se običajno uporablja temnejše ozadje in mehka svetloba, skratka igra senc, zato mogoče delujejo nekoliko mrakobno. Pri takšnih portretih ne loviš trenutka, ampak skrbno načrtuješ celotni proces, od izbire ozadja, oblačil, položaja, scene, iskanja »pravega« izraza na obrazu portretiranca do končne obdelave fotografij, ki da celotnemu procesu piko na i. To niso tipične fotografije za družinske spomine, ki pogosto ostanejo zgolj na trdih diskih na računalniku, so bolj primerne kot povečave v okvirju, ki krasijo stene naših domov. Tam šele zadihajo. Celoten ustvarjalni proces zahteva precej časa, znanja in (tudi) denarja, zato takšne fotografije ne morejo in ne smejo biti poceni. In to je, mislim, glavni razlog, zakaj se dokaj malo ljudi odloči zanje. A veliko fotografij za malo denarja ni vedno najbolj modra odločitev. 

Pa vendar imajo vaše fotografije dušo, človek velikokrat dobi vtis, da so vaši portretiranci stopili pred občinstvo in z njim delili tudi svoje najbolj intimne trenutke. Kako vam to uspeva in kakšen izziv je ustvariti tako brezčasne intimne portrete?

Hvala vam za to. Če dobi gledalec ob pogledu na moje portrete res tak vtis, pomeni, da sem svoj namen dosegla. Ni recepta, kako mi to uspe, pa tudi ne uspe mi vedno. Sama poskušam biti na fotografiranju čim bolj jaz in z vsakim portretirancem se med fotografiranjem čim več pogovarjam. Pa ne o fotografiranju, ampak o vsakodnevnih temah, od politike do potovanj, vremena, obdelamo filme, knjige, zdravje, kamor koli nas zanese pogovor, da se vsi, kolikor je le mogoče, sprostimo. In potem fotografije nastanejo nekako same od sebe. Mimogrede popravim kakšno držo roke, glave, prstov … in to je to. Tudi smeha je veliko. Moji portretiranci niso profesionalni modeli in večina jih prvič stopi pred objektiv, zato je na začetku kar precej nelagodja, ki pa se iz minute v minuto izgublja. 

Na vaših portretih prevladujejo ženske in otroci. Se moški vašega fotografskega objektiva bojijo ali je vzrok kje drugje?

Tudi to je res. Čudno, kajne? Moški so v večini le na družinskih fotografiranjih, le malo je takšnih, ki bi me poiskali in se prišli sami fotografirat. Mogoče pa smo ženske tiste, ki se bolj zavedamo pomembnosti vlaganja v spomine. Nameravam pa letos pripraviti akcijo fotografiranja prav za moške, upam, da bo odziv dober.  

Čeprav so ženske v fotografiji v primerjavi z moškimi, h katerim je ta industrija stereotipno bolj nagnjena, pogosto spregledane, ni mogoče zanikati, da so nekatere najbolj prepoznavne slike na svetu posnele ženske, ki v fotografijo prinašajo edinstveno perspektivo in unikatne poglede. Je to mogoče opaziti tudi v portretni fotografiji?

Zgodovina kaže, da so bile ženske v fotografiji prisotne skoraj od začetka, v manjšini, a vendarle. Sama ne bi delila na moško in žensko fotografijo, mislim, da se eni od drugih učimo in dopolnjujemo. Razlike seveda so, a je to le dodana vrednost. Menim, da imamo v portretni fotografiji ženske celo nekaj prednosti, saj se, kot sva prej ugotovili, dekleta in žene veliko pogosteje kot moški odločajo za portretno fotografiranje in se – govorim o navadnih ljudeh, ne poklicnih manekenkah – raje odločijo za fotografinjo. Tudi zato je portretnih fotografinj vedno več. Se pa seveda strinjam, da kot ženske na portret gledamo drugače in mogoče dajemo izraznosti prednost pred tehnično popolnostjo. Ampak tudi tu ni pravila. Različni smo si in prav je tako. 

Kdaj ste s svojim fotografskim portretom zadovoljni? Kakšno mora biti »sodelovanje« fotografa in njegovega portretiranca, da lahko nastane odlična fotografija?

Med fotografom in njegovim portretirancem mora vladati zaupanje. Uloviti se moraš s tistim, ki ga fotografiraš, in iz njega potegniti tisto najlepše, najbolj zanimivo, ne da bi pri tem izgubil njegov značaj. Včasih ni lahko, z nekaterimi se takoj povežeš, pri drugih traja dlje. Sem kar precej samokritična in me zmotijo že najmanjše nepravilnosti, ki jih večina najbrž ne bi niti opazila. Dandanes se precej manjših napak sicer da odpraviti v postprodukciji, a če fotografija v izvirniku ni dobra, jo težko popraviš. Zadovoljna pa sem, ko se skoraj vse ujame, ko je fotografija ravno takšna, kot sem si jo zamislila v glavi, in ko stranka ob ogledu nastalih fotografij ostane brez besed. Svojega najboljšega portreta sicer še nisem posnela, jih je pa nekaj, ki jih je žirija na natečajih zelo dobro ocenila. In to je velika spodbuda. 

Kateri pa so vaši največji fotografski in karierni izzivi v letu, ki je pred nami?

Izzivov ne manjka. S februarjem, če mi uspe, bi rada malo osvežila svojo ponudbo, predvsem bi rada dala večji poudarek različni ponudbi natisnjenih fotografij, kot so fotopovečave, albumi, knjige … In o tej naložbi bi rada prepričala tudi svoje portretirance. Ker si fotografija to zasluži, ker si to zasluži vsakdo od nas, pa tudi tisti, ki prihajajo za nami.