O nahrbtnikih smo se pogovarjali z Matejo Škraba, modno oblikovalko in ustanoviteljico znamke Frachella, ki slovi prav po njih, svoje hudomušno mnenje je prispevala še Manca G. Renko, ozrli pa smo se tudi po izložbah ljubljanskih trgovin.

Nahrbtniki so že nekaj časa zelo moderni, se vam zdi, da ste pri nas vi narekovali trende ali jim sledili?

Na začetku sem jim sledila in še vedno jim, a želim še bolj razviti svoj slog, po katerem bodo poznani moji izdelki. Še vedno imajo največji vpliv velike znamke, ki narekujejo trende po svetu, a pri nas hočejo stranke prav moj nahrbtnik, ker na njem piše Frachella, kar je lep uspeh.



Manca G. Renko pravi, da je to, da je moda vrnila ženskam nahrbtnike, ena od bolj emancipacijskih modnih odločitev, kajti ne ve, kdaj je imela nazadnje tako proste roke kot zdaj, ko ima nahrbtnik namesto torbice. Se strinjate?

Seveda! Všeč mi je predvsem, ko stranke starejših generacij, ki morda ne sledijo tako zvesto trendom ali pa pravijo, da so že prestare za modo, nahrbtnika ne zamenjajo za nič na svetu. Tak je bil odziv moje mame, tašče, mam mojih prijateljic ... Spomnim se tudi, ko sem šla na zabavo s prvim nahrbtnikom, plesala in norela sem naokoli, imela sem proste roke in torbica me ni ovirala pri skakanju. (smeh)

Zdi se, da je oblikovanje vrečastih nahrbtnikov z vrvjo za naramnice preprosto, je res tako?

Moj prijatelj je rekel: »Najbolj preproste stvari pogosto skrivajo najbolj čarobne skrivnosti.« Če znaš šivati, je to zelo preprosto, če ne znaš, pa je misija nemogoče. V moji ponudbi je tak model vsekakor najlaže izdelati, a na koncu dneva je izdelava še tako zahtevnega modela najlažji del poslovanja.



Skoraj brez izjeme oblikujete iz umetnih materialov, zakaj?

Začela sem zelo spontano, brez ciljev in omejitev. Umetno usnje je bilo cenejše, laže dostopno in tudi lažje za šivanje, zato sem nadaljevala. A to ne pomeni, da ne bom nikoli naredila usnjene linije.

Oblikujete tudi torbice in kopalke, imate načrte, katerih izdelkov bi se še lahko lotili?

Ta trenutek ne. Ne želim si nakopati preveč projektov, zaradi katerih bi me delo prehitevalo ali pa bi v kaosu izgubila sebe. Hočem začutiti izdelek in si biti zvesta.



Verjetno večino izdelkov prodate na spletu, kolikšen odstotek prodanih izdelkov gre v Slovenijo in kolikšen v tujino?

Spletna trgovina je trenutno najmočnejša. Približno 70 odstotkov izdelkov je prodanih v Slovenijo, preostali pa na Hrvaško, v Nemčijo, Italijo, Anglijo, Francijo, na Portugalsko, v ZDA ...

Pri prodaji prek spleta igrajo pomembno vlogo družabna omrežja, zlasti instagram. Koliko časa namenite temu?

Socialna omrežja so super, ker nam dopuščajo brezplačno oglaševanje, večjo prepoznavnost in lažji prodor v tujino. Poleg instagrama sem na še nekaj omrežjih, zato temu posvetim res velik del delovnika. A to je moja služba … Nekateri posvetijo instagramu pol dneva, pa od tega nimajo prav nič, je le hobi. Socialna omrežja so postala obvezni del vsakdana, zato že vnaprej razmišljam o tem, tako da mi objavljanje in fotografiranje vzameta še najmanj časa. Največ ga porabim za raziskovanje in prebiranje člankov. 



Zaradi instagram estetike so mlada dekleta vse bolj podobna druga drugi. Ali ni paradoksalno, da naj bi oblikovalci v nasprotju z verigami, kot sta Zara in H&M, ustvarjali edinstvene kose za ljudi, ki želijo izstopati, ti pa so si pravzaprav vse bolj podobni?

Vsakdo se v mladosti išče, ima vzornike in jih posnema. Ko pride trend, mu vsi sledijo, in zato so na koncu tudi vsi enaki. A vsak prej ali slej najde svoj slog in zapusti čredo ovac. (smeh) Ljudje smo preveč kritični in nevoščljivi. Tako ali tako že vse obstaja. Če ne greš v ekstreme, je zelo težko, da ne bi kdo kje na svetu našel česa podobnega. Tudi jaz sem večkrat slišala komentarje na temo kopiranja, a kdo ima sploh pravico obtoževati? Nihče od nas mlajših oblikovalcev ni ničesar izumil, da bi lahko trdil, da ga je nekdo posnemal. Tako je pač s trendi, če so v modi volančki, jih bomo našli v kreacijah vsakega oblikovalca, potem je v modi čipka, pa zadrge, prosojni materiali ... In če naenkrat to uporablja več oblikovalcev, še ne pomeni, da niso unikatni. Unikatni so vsak v svoji zgodbi. 


Manca G. Renko, odgovorna urednica AirBeletrine 
»Ko sem bila mlajša in sem imela jasnejše predstave o prihodnosti, sem govorila, da bom nekoč imela torbico Chanel 2.55. Eden od razlogov zanjo naj bi bilo tiho feministično sporočilo: Coco Chanel naj bi s to torbo ženskam osvobodila roke in jim omogočila, da z njimi počnejo kaj drugega, kot nosijo torbice. Ko sem bila nekoliko starejša, sem seštela, da je cena takšnega feminizma previsoka. Nato me je rešil modni odmev iz devetdesetih, ki je ženskam vrnil nahrbtnike, lepe nahrbtnike. Prvega sem iz omare ukradla mami, drugega, roza, pa sem si kupila sredi najtemnejše zime. Od takrat imam vedno svobodne roke in lahko z njimi na cesti maham prijateljem, božam mimoidoče živali, listam knjige … Ter se z obema rokama borim proti patriarhatu.«


Viktor Barlič, Mestni trg 8, Ljubljana.


Marjeta Grošelj, Tavčarjeva 4, Ljubljana.