Stoletja so dečke oblačili kot deklice, a na neki točki se je to spremenilo
To ni bil izključno običaj iz viktorijanske dobe, temveč je bil stoletja norma v evropskih kulturah in se je nadaljeval do preloma 20. stoletja. Ob tem se pojavljajo vprašanja, zakaj so fantje nosili obleke; kdaj se je to spremenilo in če je bilo to značilno le za višji sloj.
Otroci so bili oblečeni enako
»Od sredine 16. stoletja do poznega 19. ali začetka 20. stoletja so bili mladi fantje v zahodnem svetu brez hlač in so nosili halje ali obleke do starosti, ki se je gibala med dvema in osmimi leti,« pojasnjuje Maja Hren Brvar, višja kustodinja zbirk oblačilne kulture.
Vse do poznega 18. stoletja so bila otroška oblačila pomanjšana kopija oblačil odraslih. V obdobju starega veka (Egipt, Grčija, Rim, Bizanc) likovna dela kažejo podobe otrok v manjših verzijah odraslih - predvsem v obdobju starega Egipta in Rima so otroci nosili tudi številne modne dodatke – nakit, kozmetika,... Tudi v srednjem veku lahko preko upodobitev likovne umetnosti spremljamo podoben trend.
V 16. stoletju so dečki do starosti petih let nosili krila kot deklice, nato dokolenske hlače, široke kvadratne čevlje, ogrinjala in široke ovratnike, da so poudarili kvadratno silhueto. Deklice so bile oblečene v široka krila s spodnjimi krili, po desetem letu starosti pa so se že začele oblačiti kot dame - krinoline, stezniki, čepice, proti koncu stoletja tudi značilni široki čipkasti ovratniki.
V Sloveniji se je navada, da so dečki nosili podobna oblačila kot deklice obdržala tudi po drugi svetovni vojni, v petdesetih letih 20. stoletja. »Potem pa je počasi ta navada začela izginjati. Pojavili so se tudi lahkotnejši materiali in predvsem kroji, ki so bili lažje obvladljivi za odpenjanje oziroma oblačenje« pojasnjuje višja kustodinja.
Hlače so predstavljale pomemben mejnik
»Še pred približno stoletjem v zahodnem svetu ni bilo možno ugotoviti, ali je otrok deklica ali deček - včasih se je dalo identificirati spol po frizuri. Dečki so imeli namreč prečko na strani, deklice pa na sredini. Vsi majhni otroci so bili oblečeni enako, ne glede na spol, v dekliška oblačila skupaj z dekliškimi čevlji, dolgimi lasmi in čopki.
Hlač fantje niso nosili, dokler niso bili stari vsaj štiri leta, nekateri pa so še naprej nosili krila, halje in spodnje suknjiče, dokler niso bili stari približno osem let. Takrat so se fantje že nestrpno veselili, da bodo oblekli svoje prve hlače. Oblačenje hlač je bil namreč zelo pomemben mejnik v življenju mladega fanta in ta pomemben dogodek so praznovali s slovesnostjo, imenovano 'breeching',« pojasnjuje Maja Hren Brvar.
Breeching je bila posebna slovesnost – ta tradicija se je začela v Združenem kraljestvu nekje sredi 16. stoletja, nato pa se je prebila čez Atlantik z zgodnjimi evropskimi migranti. Izginila je v začetku 20. stoletja, morda deloma zato, ker so spremembe v tehnologiji pranja perila nekoliko olajšale pranje umazanih hlač – po neizogibnih nesrečah v otroštvu.
Breeching je predstavljal pomemben mejnik v življenju mladega fanta. Po tistem dnevu so se dečki počutili drugače, kakor da bi se zavedali odgovornosti, ki jo imajo kot moški.
PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje francoske ikone: Obleke, ki jih je šivala hčerki, so ji prinesle slavo
Vzroki za nošenje hlač
Razlog za nošenje hlač je bil predvsem praktične narave. »Glavni razlog je bil v procesu učenja uporabe stranišča. Hlače v tistih časih in sploh kroji in vse plasti so bili precej bolj zapleteni za odpeti kot krila. Tudi ko so bili otroci še v plenicah, je bilo bolj prikladno, da je bil deček oziroma deklica v krilu oziroma oblekici, ker je bilo enostavneje zamenjati pleničko,« pravi višja kustodinja zbirk oblačilne kulture.
Stoletja so domnevali, da imajo hlače transformativne lastnosti. Majhnega dečka so spremenile iz otroka brez spola, ki so ga dolga krila odvrnila od plezanja po drevesih ali drugih razposajenih dejavnosti, v dečka, pripravljenega vstopiti v robusten svet moških.
Pred tem so vsi majhni otroci nosili dolge obleke, ki so segale čez njihova stopala, kot so moderna krstna oblačila, preden so prešli na krajše obleke. Pri revnejših otrocih so bila to skromna oblačila, ki so jih lahko prenašali od enega brata do drugega.
Bogatejše družine pa so si lahko privoščile oblačila z raznolikimi barvami ali okraski. »Pri višjih slojih se je poznala razlika v izbiri materiala za oblačila - dražji materiali in razni pridatki,« doda Maja Hren Brvar.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Louisa Vuittona, pri 13 pobegnil od doma in prepešačil Francijo
Eden od razlogov, da so fantje začeli nositi hlače naj bi bilo tudi jahanje. »Na ozemlju Evrazije so predstavniki ljudstev prvi nosili hlače - ta vrsta oblačil se je izkazala za najbolj primerno za jahanje. Zato so bile zelo pogoste med Perzijci in Skiti, malo kasneje pa med Nemci in Huni. V tistih časih je vsaka hlačnica veljala za ločen kos, zato so v večini jezikov hlače samostalniki, ki imajo le množino,« pojasnjuje višja kustodinja zbirk oblačilne kulture.
Rojstvo prvih hlač
»Prve hlače naj bi nastale že v dobi kovin. Dolge hlače so bile pri gležnju zavezane, pri pasu pa zatrjene s pasom. Izumili so jih Germani v času od 2000 pr. n. št. do približno leta 600 n. št. V romaniki so bile sestavljene iz dveh hlačnic, ki so bile ob gležnjih obvezane. V renesansi so prevzeli od najemnikov napihnjene in z zarezami imenovane nabrane hlače. V baroku so bile hlače dolge do mečnice in pod kolenom zavezane. Po tem so se zožile navzdol v valjasti obliki.
V rokokoju so bile hlače dolge do kolen - Culotte. Pri tem so tudi nosili bele dokolenke, ki so bile pod hlačami zatrjene. Pozneje so bile hlačnice ob straneh z gumbnicami, ki so jih zapeli z zaponko na nogavicah. V klasicizmu so imeli raje svetle barve. Dolge hlačnice – Pantalons so izrinile ozke pumparice, ki so bile stransko zaprte. V začetku so bile dolge do meč, kasneje pa tudi do gležnjev,« pravi Maja Hren Brvar.
PREBERITE ŠE -> To je material, ki bi ga morali nositi poleti (boljša izbira kot bombaž)
Spremembe v 20. stoletju
S spremembo mode odraslih se je posledično spremenila tudi oblačilna kultura otrok. »V obdobju med obema vojnama (1918 – 1939) so dečki nosili kratke hlače (jersey blago), srajco, jopič (telovnik ali pulover), kravato, volnene nogavice (do pod kolen), usnjene čevlje in čepice. Deklice so se oblačile podobno kot njihove matere, oblačila so bila enostavnejša in predvsem udobnejša.
»Mlajše deklice so nosile kratka krila ali oblekice do kolen, pozimi volnene nogavice, poleti pa kratke nogavičke. Pozimi so obule škornje ali nizke čevlje z dokolenkami ali gamašami, poleti pa sandale in lahke čevlje. Dvajseta leta so označevala netelirano ohlapno modo, deklice so nosile kratka krila in bob frizure ali obliko 'eton crop'. V tridesetih letih je moda prinesla novosti; nastala so oblačila za različne priložnosti - športna oblačila, kopalke, plesne obleke, potovalna oblačila, ... in tako je veljalo tudi za otroke. Oblačila so bila namenjena udobju, igri in so bila primerna priložnostim,« pojasnjuje viška kustodinja.
