Neverjetna življenjska zgodba Louisa Vuittona, pri 13 pobegnil od doma in prepešačil Francijo
Ob modnem imperiju, ki se danes razteza vse od visoke do ready-to-wear mode, modnih dodatkov, nakita in parfumerije, marsikdo ne ve, da so bili začetki Louisa Vuittona, ustanovitelja danes svetovno znane znamke, zelo skromni. Zaradi napetih družinskih razmer je kot otrok pobegnil od doma in sam prepešačil polovico Francije, da je na koncu prispel do Pariza, kjer si je s trdim delom in neusahljivo voljo ustvaril ime kot eden najboljših obrtnikov v službi same francoske cesarice.
Odraščal v delavskem okolju
Louis Vuitton se je rodil 4. avgusta 1821, v Anchayju, majhni vasici na vzhodu Francije v delavsko družino. Njegov oče Xavier Vuitton je bil kmet, njegova mati Coronne Gaillard pa je izdelovala damske klobuke. Kot otroka ga je zelo zaznamovala materina smrt, Coronne je namreč umrla, ko je bil star 10 let, njegov oče pa se je kmalu poročil z drugo žensko.
Louisova nova mačeha naj bi bila zelo stroga in njun težavni odnos je Louisa gnal, da je leta 1835, star komaj 13 let, pobegnil od doma. Svojeglavega dečka so poganjale sanje o velikem mestu in peš je bil odločen doseči Pariz.
Trajali sta dolgi dve leti in 470 kilometrov, da je prišel na cilj, na poti pa je poprijel za vsakršno delo, da si je zaslužil za hrano in prenočišče. A ko je leta 1837 prestopil meje Pariza, je 16-letnika prevzel utrip velemesta v razcvetu industrijske revolucije, ki je dajala upanje premnogim sanjačem.
PREBERITE ŠE -> Tako vraževeren je bil Christian Dior, modne kolekcije je zavaroval s temi rituali
Od vajenca do mojstra
Louis Vuitton pa ni bil zgolj sanjač, vajen trdega dela si je hitro poiskal zaposlitev kot vajenec v delavnici uspešnega izdelovalca kovčkov in prtljage Monsieurja Marechala. V 19. stoletju je bila ta obrt v Evropi zelo cenjena, kosi prtljage pa so bili za vsako stranko (predvsem bogataše), narejeni po meri glede na to, kakšna oblačila in predmete bodo v njih hranili.
Vuitton se je v le nekaj letih izmojstril v tej novi obrti in si pridobil sloves enega najboljših izdelovalcev prtljage, nato pa zadel terno, ko ga je leta 1853 za svojega osebnega obrtnika izbrala sama francoska cesarica Eugenie de Montijo, soproga prvega francoskega predsednika in zadnjega francoskega cesarja, Napoleona III., ki je bil nečak Napoleona Bonaparta. Cesarica je Vuittonu naročila, da ji izdela prtljago, ki bo zavarovala vse njene dragocenosti na poti med cesarsko Tuilerijsko palačo in gradom Château de Saint-Cloud ter obalnimi letovišči, ki jih je pogosto obiskovala.
Biti v službi same cesarice se je izkazalo kot najboljša reklama in na Vuittona se je začela obračati francoska elita.
Pustil dobro službo in šel na svoje
Leto 1854 je bilo prelomno za mladega Francoza. Takrat se je namreč zaljubil v Clemence-Emilie Parriaux, 17-letno lepotico, s katero sta se kmalu poročila. Le nekaj mesecev po poroki pa je Louis sprejel še eno veliko odločitev. Pustil je službo pri uglednem Monsieurju Marechalu, ki mu je dal toliko znanja in slovesa, in v Parizu odprl lastno delavnico prtljage. Pred vrata je postavil napis: »Varno vam spakiramo tudi najbolj občutljive predmete. Specializirani smo za modo in oblačila.«
Revolucioniral izdelovanje prtljage
Štiri leta po samostojni potezi je Vuitton širši javnosti predstavil novo obliko prtljage, pravokotne skrinje oziroma kovčke, ki so imeli raven pokrov, zaradi česar jih je bilo mogoče preprosto zložiti enega vrh drugega. Pravokotna oblika z ravnim pokrovom je bila za tedanji čas revolucionarna pogruntavščina, saj so pred tem skrinje imele zaobljene pokrove. Ta inovacija pa je omogočala bolj varen transport ter bolj učinkovit izkoristek prostora, kar je postalo še posebej pomembno, ker je vedno več ljudi začelo potovati z vlaki in parniki.
A to še ni bilo vse, Vuitton se je prav tako domislil novega materiala in namesto usnja, ki so ga za prtljago uporabljali prej, posegel po sivem impregniranem platnu (za katero je tudi pridobil patent), ki se je izkazalo za lažje, bolj neuničljivo in vodoodporno kot usnje.
Vuittonov uspeh je rastel in leta 1859 je moral zaradi velikega povpraševanja razširiti svojo dejavnost, zato je v kraju Asnieres, vasici na obrobju Pariza, odprl še večjo delavnico. Posel mu je cvetel, osebna naročila pa niso prihajala več samo s strani francoske elite, ampak so se nanj obračali tudi tuji aristokrati.
Vojna mu je vzela vse
Le desetletje pozneje, leta 1870, pa je Vuittonu sreča skoraj usahnila. Med francosko-prusko vojno, ki je izbruhnila 19. julija 1870, je obleganje Pariza za seboj pustilo hude posledice. Mesto je bilo uničeno, med njim tudi njegova okolica, vasica Asnieres. Ko se je obleganje 28. januarja 1871 naposled le končalo, je od Vuittonove uspešne obrti ostala le še razdejana delavnica, delavcev ni bilo več, vse orodje pa so mu pokradli.
A Vuitton ni izgubil upanja, z enako mero vztrajnosti in svojeglavosti, ki ju je pokazal že kot otrok, ko je peš pobegnil s trebuhom za kruhom, je pri skoraj 50 stisnil zobe in znova na noge postavil svojo obrt. Le v nekaj mesecih je odprl novo delavnico, tokrat na bolj prestižni pariški lokaciji, na naslovu Rue Scribe 1, ki mu je prinesla še več premožnih strank.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave
Protivlomna ključavnica in prepoznavni vzorec
Francoski poslovnež je do konca svojega življenja še naprej iskal inovacije na področju svoje obrti, med drugim je iznašel tudi prvo protivlomno ključavnico in s tem navdušil svoje premožne stranke. Načrte za vsako prodano ključavnico so namreč v Vuittonovi delavnici skrbno hranili skupaj z imeni strank, za primere, ko so morali zanje izdelati nov ključ.
Leta 1872 je javnosti predstavil tudi novo linijo prtljage, narejeno iz prav tako impregniranega platna, a v bež barvi z rdečimi črtami, vzorec, ki je postal sinonim za luksuz, ki so ga ponujali Vuittonovi izdelki. Na svetovni razstavi v Parizu leta 1889, ko so slovesno odprli tudi Eifflov stolp, je Vuitton za svoje delo osvojil zlato medaljo, kar je še povečalo povpraševanje po njegovih izdelkih.
Umrl je 27. februarja 1892 za posledicami agresivnega raka na možganih, kljub bolezni in starosti, štel je 71 let, pa se je svoji obrti posvečal vse do zadnjega. Vodenje delavnice in podjetja je na smrtni postelji zaupal svojemu sinu Georgesu Vuittonu, ki je štiri leta po očetovi smrti zaradi vse večjega kopiranja njihovih izdelkov nadgradil prepoznavni črtasti vzorec znamke in ustvaril LV monogram s krogci, diamanti in cvetovi, ki je še danes sinonim modne hiše.
Vuittonova zapuščina
Vuittonova zapuščina je v 20. stoletju rastla še naprej. Georges je leta 1914 na slovitih Elizejskih poljanah odprl največjo trgovino za prtljago na svetu, poleg večjih kosov pa so se začeli vedno bolj specializirati tudi za manjše torbe, denarnice in dodatke.
Leta 1925 je Coco Chanel naročila, da ji po meri izdelajo prav posebno torbico, in ko je v 30. letih prejšnjega stoletja nato dovolila, da jo Vuitton začne izdelovati tudi za druge stranke, je torbica, ki jo še danes poznamo pod imenom Alma, postala eden izmed najbolj prodajanih kosov podjetja.
Poleg Alme se je iz leta 1930 do danes ohranil tudi model Keepall, pa Noé, prvotno mišljena kot torba za šampanjec iz leta 1932. Več kot stoletno tradicijo ima tudi nahrbtnik Steamer, ki ga je Vuitton izdelal že leta 1901.
V 60. letih prejšnjega stoletja je med znanimi strankami podjetja bila tudi filmska ikona Audrey Hepburn, za katero so leta 1965 izdelali eno danes najbolj priljubljenih torbic Speedy 25. Še en model, ki je preživel zob časa, pa je valjasti Papillon iz leta 1966.
Nič več družinska znamka
Podjetje Louis Vuitton je v družinski lasti ostalo vse do leta 1987. Po sinu Georgesu so ga vodili še ustanoviteljev vnuk Gaston Louis Vuitton, za njim pa Henry Racamier, soprog Vuittonove pravnukinje Odile. Leta 1987 se je podjetje s prestižno znamko šampanjca Moet et Chandon in konjaka Hennessy združilo v konglomerat LVMH, kateremu so se kasneje pridružile še številne druge luksuzne modne znamke.
Leta 1997 je kreativno vodenje Vuittonovega imperija prevzel ameriški oblikovalec Marc Jacobs, ki je področje delovanja znamke razširil na ready-to-wear kolekcije oblačil za ženske in moške, v novem tisočletju pa so jim dodali še kolekcije obutev, očal, nakita in drugih modnih dodatkov ter parfumerijo.
