Brez te pozabljene modne oblikovalke, bi se ženske danes oblačile čisto drugače

Francoska modna oblikovalka Madeleine Vionnet je bila v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja odgovorna za velike premike v ženski modi, a je njeno ime ob boku Coco Chanel danes skoraj pozabljeno. Pozornost ji namreč ni godila in za svoje delo ni iskala publicitete. A zamisli, ki jih je prenesla v svoje kreacije, so bile tako revolucionarne, da se mnogi oblikovalci še danes (včasih nevedoč), zgledujejo po njej. 

Da bi preživela, je delala v norišnici

Madeleine Vionnet se je rodila 22. junija 1876 v revni delavski družini blizu Oréalnsa. Njena starša sta se zelo zgodaj ločila, in ko je bila stara pet let, se je z očetom preselila na obrobje Pariza. Ker so živeli v pomanjkanju, je morala že pri 11 letih pustiti šolo in poprijeti za delo, postala je vajenka v čipkarski delavnici. Hitro je morala odrasti in že pri 18 letih se je poročila ter zanosila. 

Njen zakon ni trajal dolgo, ločila se je od moža, potem ko je kmalu po porodu izgubila prvorojenca. Takrat je spakirala kovčke in se podala čez Rokavski v Anglijo. Da bi preživela, si je sprva našla delo kot perica v norišnici, nato pa se je preselila v London, kjer jo je zaposlila šivilja Kate Reiley, ki je obleke kopirala po francoski modi. Madeleine je pri njej spoznala osnove šiviljstva, vendar ji njena nadrejena ni dala prostih rok, da bi se preizkusila v bolj kreativni vlogi oblikovalke. 

PREBERITE ŠE -> Jean Patou, pozabljeni modni oblikovalec, ki ga je Coco Chanel prezirala

Šokirala z bosimi manekenkami 

To se je zgodilo šele, ko je zamenjala službo in se zaposlila v modni hiši Callot Soeurs, ki so jo vodile tri sestre Callot. Najstarejša Marie Callot Gerber je v njej videla potencial in ji zaupala, da je na živih modelih začela oblikovati drapirane obleke. Vionnetova je o Gerberjevi in njeni potezi kasneje dejala: »Zahvaljujoč njej sem lahko ustvarila Rolls Royce. Če ne bi bilo nje, bi še vedno delala Forde.« 

V modni hiši Callot Soeurs je ostala šest let. Ker jo je čut za estetiko gnal k vedno bolj preprostim kreacijam, ki lastnicam niso bile po godu, se je leta 1907 vrnila v Francijo in si našla delo pri oblikovalcu visoke mode Jacquesu Doucetu. Že s prvo kolekcijo, ki jo je oblikovala zanj, je osupnila stranke, navdihnjena s plesalko modernega plesa Isadoro Duncan je namreč po modni pisti poslala bose manekenke, v ohlapnih oblekah brez korzetov. 

Vojna proti korzetom

Po štirih letih oblikovanja za Douceta je pustila tudi to službo in si končno upala začeti ustvarjati pod svojim imenom. Leta 1912 je odprla lastno modno hišo Vionnet na pariški ulici Rue de Rivoli, vendar jo je bila že 1914 z začetkom prve svetovne vojne prisiljena zapreti.

Ko se je leta 1919 vrnila iz izgnanstva v Rimu, je ponovno odprla butik in skupaj s sodobniki, kot sta bila Paul Poiret in Coco Chanel, dokončno pokopala korzete v ženski modi. 

PREBERITE ŠE -> Navdihujoče življenje francoske ikone: Obleke, ki jih je šivala hčerki, so ji prinesle slavo

Šlo je za pravo revolucionarno gibanje na prelomu v 20. leta prejšnjega stoletja, ko so ženske druga za drugo opuščale toga strukturirana oblačila in podporno spodnje perilo. Da bi tudi brez korzetov v novih ravno krojenih oblekah bile videti vitke, so postale moderne diete in telovadba, Madeleine Vionnet pa se je tedaj domislila drugačnega pristopa, ki bi polepšal osvobojeno žensko telo. 

Z geometrično natančnostjo je začela oblikovati kreacije tako, da so padale in se hkrati prilegale postavi. Bila je prva izmed oblikovalcev, ki si je drznila blago za obleke krojiti po diagonali (in ne vzdolž osnovne niti ali votka, kot je bilo to prej v praksi). Ta drugačna tehnika je bila za tiste čase revolucionarna, in je omogočala, da so bila oblačila, krojena na ta način, udobnejša in elastična ter omogočala nemoteno gibanje.

Brez krojenja po diagonali, ki se ga je domislila Vionnetova, danes ne bi imele lahkotnih, zapeljivih in izredno priljubljenih slip oblek, zagotovo pa ima vsaka ženska v svoji omari vsaj en kos oblačila, ki je krojen tako. 

Kraljica in arhitektka mode

Vionnetova je iz krojenja po diagonali naredila pravo umetnost, večina njenih oblek sploh ni potrebovala gumbov ali zapiranja, da si jih lahko oblekel, bile so namreč tako premišljeno izdelane, da so jih ženske lahko nadele nase kar čez glavo. Ta mojstrska spretnost je Vionnetovi prinesla vzdevek »kraljica diagonalnega kroja« in »arhitektka med modnimi oblikovalci«.

Pri oblikovanju so jo navdihovale podobe stare Grčije in lahkotna padajoča oblačila, ki jih je opazovala na antičnih kipih. V obleke je ujela fluidnost in vtis, kot da je oblačilo narejeno iz vode, z vsako kreacijo, ki je objemala telo, pa je slavila žensko figuro. S tem pristopom je desetletja pozneje navdihnila številna moderna oblikovalska imena, med njimi Halstona, Azzedina Alaïo, Johna Galliana, Vivienne Westwood in Isseya Miyakeja. Miyake je nekoč dejal, da je bilo, ko je na ženski prvič videl kreacijo Vionnetove, »kot da bi videl žensko, ki je pravkar stopila iz vode, odeta v en sam čudovit kos blaga.« 

Poenostavila in pocenila modo

Čeprav je Vionnetova kot večina drugih modnih oblikovalcev tistega časa, ustvarjala predvsem visoko modo, njene stranke pa so bile aristokratinje, bogatašinje in zvezdnice (med drugim so na njene kreacije prisegale Marlene Dietrich, Katharine Hepburn, Joan Crawford in Greta Garbo), je francoska modna oblikovalka imela posluh tudi za ženske nižjih slojev.

Iz preteklih delovnih izkušenj je razumela, da morajo biti obleke za vsakdanjo rabo enostavnejše, kar vpliva tudi na ceno izdelave, in tako je znala določene svoje kreacije prilagoditi za masovni trg, da so si jih lahko privoščile tudi manj premožne ženske. S tem pristopom, ki je postal osnova hitre mode, je prav tako revolucionirala industrijo. 

Obleke podpisovala s prstnim odtisom

Zavzemala se je tudi za zaščito avtorskih pravic modnih oblikovalcev in se v boj proti plagiatorjem (na veliko so jo kopirali predvsem v ZDA) podala tako, da je leta 1921 ustanovila Združenje za zaščito umetnosti in dizajna, poleg tega pa je vsako svojo kreacijo tudi fotografirala z vseh strani, jo poimenovala in oštevilčila ter jo celo označila s svojim prstnim odtisom.

Njenemu zgledu so kmalu sledili tudi drugi modni oblikovalci, ki so vodili evidenco poslovnih partnerjev, za katere so sumili, da so po njihovih modelih proizvajali cenejše kopije oblačil. 

Vionnetova se nikoli ni marala siliti v ospredje, in čeprav so bili v modi najbolj uspešni tisti oblikovalci, ki so se znali tržiti, se sukali med smetano in slavnimi ter opozarjali nase z ekscesi, Madeleine tega niti zavoljo posla ni počela. Čas je najraje preživljala v svoji pisarni in snovala nove modne ideje, med drugim je vsako novo kreacijo najprej do potankosti oblikovala na mali lutki, šele ko je bila prepričana o viziji, pa jo je ustvarila v naravni velikosti.

Kljub zadržanemu življenju je vrhuncu kariera bila tako uspešna, da je na novi večji lokaciji v Parizu na ulici Avenue Montaigne v kar 26 ateljejih zaposlovala več kot tisoč ljudi.  

12.000 oblek v skoraj 100 letih

Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, je francoska oblikovalka zaprla posel. Čeprav je bilo povpraševanje po njenih kreacijah veliko, se je leta 1940 dokončno upokojila. A delu in ustvarjanju je bila predana še vse do svoje smrti leta 1975. Umrla je leto, preden bi dopolnila 100 let, v karieri pa ustvarila okrog 12.000 oblek. 

Ime Madeleine Vionnet bi zaradi njene nevpadljive narave utonilo v pozabo, če ne bi nekaj let po smrti na njene neverjetne dosežke opomnila ameriška modna oblikovalka Diana Vreeland in ameriški fotograf Irving Penn. Bila je izjemna ženska, katere delo je brez napihnjenih promocij govorilo samo zase.

Malo pred smrtjo je o sebi dejala: »Nikdar mi ni bilo niti za sekundo dolgčas in nikoli nisem bila zavistna do drugih, zdaj pa sem končno dosegla določeno mero miru.«