Prva ženska modna oblikovalka, po kateri se je zgledovala Coco Chanel
Jeanne Paquin je bila pionirka modne industrije, med moškimi tekmeci svojega časa je bila namreč prva ženska, ki ji je uspelo zgraditi uspešen modni imperij in zato upravičeno še danes velja za kraljico visoke mode. Bila je tudi prva ženska modna oblikovalka, ki je prejela najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red legije časti (Legion d’honneur).
Čeprav se o njej redko govori, zgodovinarji so prepričani, da je bila ob boku sodobnikov, kot sta bila Frederick Charles Worth in Paul Poiret, zapostavljena prav zaradi svojega spola, je Jeanne Paquin premaknila mnoge do takrat nepredstavljive meje v modi.
Ne samo, da je ženskam ponudila bolj praktične kroje oblačil, verjela je, da moda ne bi smela biti rezervirana samo za elito in bogataše. V svoj pariški butiki in kasneje podružnice po svetu, je povabila tudi ženske nižjih slojev in raje prisluhnila njihovim potrebam, kot pa narekovala eksotične modne trende, ki jih ni bilo mogoče nositi.
Od šiviljske vajenke do vodje ateljeja
Jeanne Paquin se je rodila kot Jeanne Marie Charlotte Beckers leta 1869 v francoskem kraju Saint Denise na obrobju Pariza. Bila je ena izmed petih otrok, in čeprav je bil njen oče zdravnik, si je že v zgodnjih najstniških letih poiskala službo, zaposlila se je kot vajenka v tedaj uveljavljeni modni hiši Rouff na slovitem pariškem bulvarju Haussmann. S svojim talentom in spretnimi rokami je hitro navdušila nadrejene in kmalu napredovala do najvišjega položaja vodje šiviljskega ateljeja.
Ljubezen, ki je rodila modni imperij
A njen pravi modni preboj se je zgodil, ko je spoznala Isidora Renéja Jacoba, bolj znanega pod vzdevkom Paquin, ki je imel v lasti modni butik Paquin Lalanne et cie, katerega začetki so bili v moški modi. Ko sta se leta 1891 Paquin in Jeanne poročila, je veliko spremembo doživelo tudi staro podjetje, preimenovala sta ga preprosto v Paquin in zanj izbrala novo lokacijo, prestižno pariško ulico Rue de la Paix zraven takrat že slavne modne hiše House of Worth.
Poteza se je izkazala za zelo uspešno, medtem ko je Isidore vodil posle, se je Jeanne posvečala oblikovanju in predstavitvi dizajnov – bila je lepa in postavna ženska in tako kar sama najboljši model njune modne hiše, saj so ženske občudovale njen stil in eleganco.
Sprva je oblikovala predvsem v pastelnih odtenkih, ki so bili tedaj v modi zelo priljubljeni, sčasoma pa je začela posegati po močnejših barvnih odtenkih in drzno kombinirala črno (prej rezervirano le za žalovanje) z rdečo in rožnato. Slovela je tako po čudovitih in praktičnih dnevnih oblekah kot po večerni toaleti, ki jo je oblikovala iz najbolj prvovrstnih materialov, še posebej svile in krzna.
Prva oblikovalka ulične mode
Žensk pa ni privabila le z barvami in stasom, Jeanne je za razliko od drugih uveljavljenih modnih oblikovalcev tedanjega časa, ki so imeli do strank precej diktatorski odnos, prisluhnila ženskam in zanje začela ustvarjati kroje, ki so jim omogočali večjo mobilnost in praktičnost. »Moda ne sme nikoli nadvladati funkcionalnosti,« je nekoč dejala. Navdihovale so jo ženske z ulice in lahko bi trdili, da je bila pravzaprav prva oblikovalka, ki je ustvarjala ulično modo.
Leta 1913 ji je časopis New York Times namenil velik kompliment, ko jo je označil za najbolj komercialno uspešno oblikovalko z vizijo umetnice. Tak uspeh je doživela tudi zato, ker je bilo za njena oblačila treba odšteti manj kot za modne kose konkurence.
Širitev posla
Komaj pet let po zagonu posla sta 1896. z možem zaradi velikega uspeha odprla modno hišo še v Londonu, kasneje pa tudi v Buenos Airesu in Madridu. Leta 1900 je Jeanne doletela še ena velika čast, povabili so jo, da predseduje in organizira modni del velikega svetovnega sejma Exposition Universalle v Parizu. Navkljub zavisti drugih oblikovalcev je Paquinova navdušila s svojimi dizajni in na razstavo postavila lutko v svoji podobi.
Boleča izguba
Zdelo se je, da tridesetletnice ne more nič ustaviti, a leta 1907 je v njeno življenje zarezala močna izguba. Isidore Paquin je star 45 let umrl in Jeanne zapustil vdovo pri komaj 38. To jo je izredno potrlo in od tega trenutka dalje se je oblačila skoraj izključno le še v črno in belo, barvno kombinacijo, ki jo je kasneje posvojila slavna Coco Chanel.
Po smrti moža je Paquinova združila moči s svojim polbratom Henrijem Joirejem in njegovo ženo Suzanne, na Peti aveniji v New Yorku so leta 1912 odprli krznarski butik in tako svoj posel razširili onkraj evropskih meja. Istega leta je Jeanne francoska modna revija La Gazette du Bon Ton ponudila tudi sodelovanje in pridružila se je še šestim drugim pariškim oblikovalcem (med njimi je bil tudi Charles Worth), ki so v ugledni reviji objavljali svoje ekskluzivne modne ilustracije.
Oblačila tako kraljice kot kurtizane
Jeanne Paquin je imela poleg oblikovalskega talenta tudi dobro poslovno žilico. Zavedala se je pomembnosti publicitete, ki ti jo lahko prinese sodelovanje z znanimi osebami in je kot prva izmed oblikovalcev modele oblečen v svoje kreacije pošiljala na javne dogodke v opero, gledališče in na konjske dirke. K sodelovanju je vabila tudi druge ustvarjalce, uveljavljene ilustratorje in arhitekte, s katerimi je ustvarila posebne modne kose.
Oblikovala je tudi kostume za gledališče, kar ji je prineslo še večjo prepoznavnost, čeprav je bila to praksa, ki so se je njeni sodobniki vzvišeno otepali. Paquinova pa se ni branila niti bolj kontroverznih strank, njene kreacije so tako nosile tudi slavne kurtizane, kot so bile La Belle Otero in Liane de Pougy, ženskam pa je poleg dnevnih in večernih oblek ponudila tudi perilo in modne dodatke.
Leta 1913 je francoska vlada Paquinovi podelila viteški red legije časti (Legion d’honneur), ki do današnjega dne ostaja najvišje francosko civilno odlikovanje. Nagradili so njen ekonomski doprinos državi in razpoznavnost francoskega oblikovanja, ki jo je širila v svetu, med njenimi najbolj uglednimi tujimi strankami so bile namreč španska, belgijska in portugalska kraljica, ime modne hiše Paquin pa je v svojem romanu Hiša veselja omenila tudi slavna ameriška pisateljica Edith Wharton.
PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave
Upokojitev in nova poroka
Leta 1914 se je francoska modna oblikovalka podala tudi na modno turnejo po Združenih državah Amerike, za ogled najnovejših kreacij je bilo treba odšteti pet dolarjev po osebi, kar je tedaj pomenilo veliko denarja. Navkljub ceni je Paquinova razprodala turnejo in se domov vrnila še bogatejša.
Med prvo svetovno vojno je Jeanne zasedla mesto predsednice Francoske zbornice za visoko modo in s tem postala prva ženska na tem položaju, dve leti po koncu vojne, 1920, pa se je upokojila in se leta 1931 znova poročila s francoskim diplomatom Jeanom-Baptistom Noulensom. Ob upokojitvi je Paquinova vodstvo modne hiše prepustila svoji asistentki Madeleine Wallis, ki je podjetje vodila vse do ustanoviteljičine smrti leta 1936.
Zapuščina
Naslednjih dvajset let so se na čelu modne hiše Paquin izmenjevale oblikovalke in oblikovalci, večinoma asistenti, ki so nadomestili svoje vodje, ko so ti zapustili podjetje. Zadnji med njimi je bil ameriški oblikovalec Alan Graham, ki je modno znamko prevzel leta 1953, jo leto kasneje združil s tedaj prav tako usihajočim velikanom House of Worth in ju nato leta 1956, komaj dve leti kasneje, oba potopil.
Modna hiša Paquin je tako vrata svojega poslednjega butika v Parizu zaprla 1. julija 1956 po 65 letih astronomskega uspeha. Na vrhuncu je nudila delovno mesto okrog 2700 delavcem na štirih lokacijah po svetu, kar je bilo daleč od njihove konkurence, ki je imela zgolj 50 – 400 zaposlenih na modno hišo.
Več kot očitno je bilo tudi, da so bili delavci zvesti oblikovalki Jeanne Paquin, ki je ne samo svoje stranke, ampak tudi svoje zaposlene obravnavala spoštljivo in enakovredno. Za delavke in delavce je celo kupila razkošno vilo, kamor so lahko odhajali na počitnice, da so si nabrali novih moči.
Bila je pionirka, ki je v togo družbeno klimo prinesla dolgo pričakovani veter sprememb, ženske pa navdihnila, da so v sebi prepoznale lastno moč.
