Jean Patou, pozabljeni modni oblikovalec, ki ga je Coco Chanel prezirala

Čeprav Coco Chanel danes pripisujejo številne modne inovacije, se je marsikatere domislil njen sonarodnjak Jean Patou, katerega ime je kljub ikoničnim modnim kreacijam danes slavno predvsem zaradi legendarnih parfumov, ki jih je ustvaril na vrhuncu svoje kariere. 

Enigmatični Francoz je bil fascinantna osebnost, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja dodobra razburkal modno in umetniško sceno. Z uporabo pletenine jersey je na modni zemljevid postavil športna oblačila in ženske z ohlapnimi in padajočimi kroji razbremenil korzetov ter jim ponudil udobje neomejenega gibanja. Živel je hitro in hedonistično, tako pa tudi umrl. Brez njega moda ne bi bila takšna, kot jo poznamo danes. 

Usnjeni začetki

Jean Patou se je rodil leta 1887 v obrtniški družini v nekdanji francoski regiji Picardy na severu Pariza. Njegova mati je bila gospodinja, njegov oče pa usnjar, ki je z luksuznimi kožami zalagal najbolj uveljavljene modne oblikovalce tistega časa. Patouju je tako že v mladih letih zadišala moda in po začetkih v družinski usnjarski obrti se je leta 1910 preselil v Pariz in pri 23 letih tam odprl svoj prvi modni salon, ki ga je poimenoval Maison Parry. 

Njegov prvi butik ni bil velik, a s kolekcijo oblek za leto 1914 je tako navdušil nekega trgovca iz New Yorka, da jo je v celoti pokupil in prodal strankam čez lužo. Ta prvi uspeh je Jeanu dal krila, da je začel sanjati o modni hiši, ki bi bila konkurenčna največjim pariškim oblikovalcem. Načrte mu je prekrižala prva svetovna vojna. 

Fronta in drzna poslovna poteza

Ker je bil že kmalu po izbruhu vojne vpoklican v vojsko, je bil Patou prisiljen zapreti svoj butik. Na fronti je preživel štiri dolga leta, in ko se je vrnil v Pariz, ni želel več izgubljati časa ter leta 1919 odprl modno hišo pod svojim imenom in javnosti nemudoma predstavil novo modno kolekcijo, ki je požela veliko zanimanja in mu prinesla dovolj premožnih strank, da je lahko tekmoval s takrat že priljubljeno Chanelovo. V poslu so se Patouju pridružili tudi njegovi starši in sestra Madeline s soprogom Raymondom Barbasom. 

A Patou pa tudi drugi pariški modni oblikovalci so imeli eno veliko težavo, njihove kolekcije so bile videti preveč francosko, da bi zanimale tuje kupce. Jean, ki je imel silno podjetniško žilico, se je zavedal, da mora razširiti svoj krog klientele, vedel pa je tudi, da odgovor leži v bogatih Američanih in ameriških medijih. A kako jih prepričati, da bodo njegove kreacije modne tudi čez lužo? V oblikovanju se je z novimi zamislimi že razlikoval od starejših kolegov, a na francoskih manekenkah s poudarjenimi prsmi in boki so tudi njegova moderna oblačila bila videti zastarela. Potreboval je korenito spremembo. 

Navdihnjen z drzno idejo, da bo Američane osvojil, če jim svoja oblačila pokaže na njihovih ženskah – ameriške manekenke so se tedaj namreč močno razlikovale od pariških, bile so visoke, suhe in brez oblin z atletskimi nogami, v kombinaciji z vedno bolj priljubljenimi kratkimi pričeskami pa so bile videti kot mladi dečki – je oznanil, da gre v New York iskat nove modele. Njegovi oblikovalski kolegi so skeptično zmajevali z glavo. 

PREBERITE ŠE -> Neverjetna življenjska zgodba Coco Chanel: Od revščine do svetovne slave

Z Američankami užalil Francoze

V New Yorku je v razkošnem hotelu Ritz priredil avdicijo za modele in kar 500 deklet se je odzvalo vabilu. Nameraval je izbrati le tri, a so ga tako navdušila, da je na koncu v Pariz pripeljal šest manekenk. Francozi so bili ogorčeni, domači mediji so ga celo ozmerjali za izdajalca, in da bi jih pomiril, se je domislil slogana »Francoska ženska je Venera; ameriška pa Diana.« Ta izjava je bore malo zalegla, a na tej točki je bil Patou že tako slaven, da mu tudi negativno poročanje medijev ni več moglo škodovati. 

Še najbolj besna nanj je bila Chanelova, ki je morala priznati, da je Patou z ameriškimi manekenkami zadel žebljico na glavico. Prezirala pa ga je vso njegovo kariero, ker naj bi bil zanjo zgolj šarlatan, ki ni imel dovolj znanja, da bi sam ustvarjal oblačila, ampak je svoje zamisli narekoval tehnično usposobljenemu osebju, ki je po njegovih navodilih šivalo kreacije – praksa, ki jo danes počne večina modnih oblikovalcev. Za razliko od njega je bila Coco zverzirana v šivanju in krojenju, Patoujev uspeh ob pomanjkanju ročnih spretnosti pa ji je šel v nos. 

PREBERITE ŠE -> Tako vraževeren je bil Christian Dior, modne kolekcije je zavaroval s temi rituali

Oral je ledino

A čeprav Patoujeva oblačila niso bila tako brezhibno in mojstrsko izdelana kot kreacije Chanelove, je francosko oblikovalko ter vse druge modne ustvarjalce v času svoje kariere z inovacijami prehitel še vsaj dvakrat. Prvi med oblikovalci je posegel po pletenem materialu jersey in iz njega začel izdelovati kopalke ter športna oblačila za modno ozaveščene ženske. 

Prelomnega leta 1921 je na teniško igrišče v Wimbledonu poslal slavno tenisačico Suzanne Lenglen oblečeno samo v kratko plisirano belo krilo in pleteno jopico brez rokavov, in tako v ženskah zacementiral željo po športnem udejstvovanju v najnovejših modnih smernicah. Povpraševanje po njegovi športni liniji je bilo kmalu tako veliko, da je v prestižnem francoskem letoviškem mestu Biarritz odprl še en butik s športno modo, leta 1925 pa tudi zaščitil monogram svojega imena »JP«, ki je krasil njegove športne kose in jim tako dvignil prepoznavnost. 

Ko so divje zabave 20. let prejšnjega stoletja na prehodu v novo desetletje začele pojenjati, je bil Patou prav tako prvi, ki je krila, tedaj segajoča nekoliko pod koleni, da so ženske lahko nemoteno plesale, znova spustil do tal. Trend je predstavil na modni reviji januarja 1930 in tako navdušil javnost, da so bili tej potezi prisiljeni slediti še vsi drugi oblikovalci, tudi Chanelova. 

Ker je Patou z dolgimi krili skril ženske noge, je vedel, da mora razkriti kak drugi del njihovega telesa, da se bodo še naprej počutile zaželene – med njegovimi najbolj slavnimi strankami so bile namreč zapeljivke, kot sta bili ameriška igralka Louise Brooks in francoska plesalka Josephine Baker. Namesto klasičnega dekolteja je globok v- izrez zarezal v hrbtne dele svojih kreacij in tako povzročil pravo senzacijo, saj so ženske v teh oblekah delovale še bolj elegantne in misteriozne. 

Parfumi so mu rešili kožo

V vmesnem času je Patou še razširil svojo modno obrt, in sicer na področje parfumerije, ki je postajala zelo donosen posel za modne oblikovalce (Coco Chanel je svoj prvi in najbolj uspešen parfum Chanel No. 5 lansirala leta 1921). S pomočjo slovitega francoskega parfumerja Henrija Almérasa je Patou od leta 1925 naprej na tržišče poslal celo paleto inovativnih dišav in jim leta 1928 dodal še »Huile de Chaldée«, prvi losjon za sončenje. 

Parfumi so bili Patoujeva rešilna bilka konec 20. let prejšnjega stoletja, ko sta zlom newyorške borze 1929. in velika finančna kriza, ki je sledila, zdesetkali njegove stranke. Prodaja dišav mu je omogočala, da ni njegova modna hiša povsem potonila in z izdajo novega prestižnega vonja Joy, ki ga je poimenoval »najdražji parfum na svetu«, je leta 1930 poskusil rešiti svoj posel. 

Za izdelavo 30 ml Joyja je bilo potrebnih kar 10.000 jasminovih cvetov, v kombinaciji z vrtnico pa je 30-mililitrska steklenička stala v današnjem denarju astronomskih tisoč evrov. Kljub vrtoglavi ceni je parfum navdušil kupce in Joy, ki ga izdelujejo še danes, ostaja druga najbolj prodajana dišava na svetu (na prvem mestu še vedno kraljuje Chanel No. 5).

Prerano slovo

Patoujevo življenje je nenadno ugasnilo 8. marca 1936. Našli so ga v njegovem apartmaju v pariškem hotelu Georges V, obdukcija pa je razkrila, da je umrl zaradi krvnega strdka. Star je bil komaj 48 let. Po smrti se je razvedelo, da je bila njegova modna hiša že leto pred njegovim slovesom v velikih finančnih škripcih, on pa globoko zadolžen. 

Dolgove si je priigral predvsem z razsipnim življenjem, oboževal je lepe in drage stvari ter slovel kot veliki osvajalec žensk, ki se ni nikoli poročil. Bil je velik estet, vedno oblečen po zadnji modi. Ameriški mediji so ga označili za »najbolj elegantnega moškega v Evropi«, sam pa je nekoč izjavil, da mora moški, ki želi izgledati dobro, imeti v omari vsaj 80 oblek.

Prav tako je ljubil igre na srečo, športne avtomobile, gliserje in vrhunske restavracije ter veliko potoval in pogosto zahajal v francoska obmorska letovišča, kjer so se zbirali najbolj vplivni in bogati ljudje z vsega sveta. Prirejal je tudi divje zabave, na katerih je goste presenečal z razkošjem, od dragih okraskov do levjih mladičev. 

Patoujeva zapuščina 

Po njegovi smrti so vodenje znamke prevzeli številni ustvarjalci, ki so se kasneje zapisali v modno zgodovino kot največja oblikovalska imena. Med njimi so bili Marc Bohan, ki je modno hišo Patou vodil od leta 1954 do 1957, Karl Lagerfeld od 1958 do 1963, Michel Goma od 1963 do 1974 in njegov pripravnik Jean Paul Gaultier od leta 1972 od 1974. Od 1974 do 1977 je modno hišo vodil Angelo Tarlatzzi, naposled v 80. letih prejšnjega stoletja pa je kreativne vajeti prevzel Christian Lacroix, ki je z inovativnim pristopom oživil Patoujev duh in leta 1986 za svoje delo prejel tudi francosko zlato medaljo za visoko modo. 

Žal je Lacroix komaj leto pozneje zapustil Patoujevo modno hišo in se podal na samostojno pot, to pa je pomenilo dokončno zaprtje znamkine veje z visoko modo. Živ je ostal le še parfumski del nekoč slovite modne hiše, ko je Patoujevo ime leta 2018 kupil francoski konglomerat luksuznih znamk LVMH, pa se je odločil oživiti modne kolekcije in na mesto kreativnega direktorja linije ready-to-wear postavil francoskega oblikovalca Guillauma Henryja.