Fascinantno življenje prvega modnega oblikovalca (oblačil je tudi cesarico Sissi)
Ljubezen do lepih, posebnih in umetelno izdelanih oblačil človeštvo goji že dolga tisočletja. V skoraj vsaki civilizaciji je tisto, kar je oseba dala nase, izražalo njen status v družbi. A šele v Parizu v 19. stoletju se je kultura oblačenja začela razvijati do točke, ki jo poznamo še danes. Rodil se je koncept visoke mode, katerega oče pa ni bil Francoz, ampak njihov zgodovinski rival, v Pariz preseljeni Anglež Charles Frederick Worth, ki je revolucioniral umetnost oblačenja in postavil temelje sodobne modne industrije.
Pri 11 letih preživljal družino
Charles Frederick Worth se je rodil 13. oktobra 1825 v angleškem mestecu Bourne. Čeprav je bil njegov oče William Worth odvetnik, Charles ni imel lahkega otroštva. William je namreč kmalu zapravil družinsko premoženje in svojo ženo Ann Worth zapustil samo z otroki. Charles si je bil tako pri 11 letih prisiljen poiskati delo, da so lahko preživeli, je pomagal lokalnemu tiskarju.
Leto kasneje se mu je ponudila priložnost, da postane vajenec v londonski trgovini s šiviljskimi dodatki Swan & Edgar na Piccadillyju, in star komaj 12 let se je poslovil od družine ter se preselil v angleško prestolnico. Tam je devet let srkal znanje o tekstilu, vmes zamenjal službo in delal še za enega vodilnega britanskega tekstilnega trgovca Lewis & Allenby, nato pa zbral pogum in prečkal Rokavski preliv.
PREBERITE ŠE -> Tako vraževeren je bil Christian Dior, modne kolekcije je zavaroval s temi rituali
V Parizu spoznal ljubezen svojega življenja
Leta 1846 star 21 let je prišel v Pariz. Govoril ni niti besedice francosko, v žepu pa je imel zgolj pet funtov. A iznajdljivi Anglež si je kmalu našel dobro službo, zaposlil se je kot pomočnik prodajalca v prestižni pariški firmi Gagelin-Opigez & Cie, ki je dobavljala dragocene svile, kašmirske šale in plašče na sam francoski dvor.
Worth je v novi službi spoznal svojo bodočo ženo Marie Vernet, ki je tako kot on delala kot pomočnica prodaje. Poročila sta se leta 1851, prav ona pa je poskrbela, da so njuni šefi opazili Worthov talent za oblikovanje, ko je nosila oblačila, ki jih je zanjo ustvaril Charles. Ker so Gagelinove stranke za Worthove kreacije pokazale veliko zanimanja, se je trgovec odločil, da Charlesu ponudi prostor v trgovini, kjer bo lahko izdeloval oblačila po meri njihovih strank.
Poteza se je izkazala za izredno poslovno uspešno in Gagelinu prinesla velik zaslužek ter celo mednarodni ugled, Worthove kreacije so namreč pobrale nagrade na Veliki razstavi v Londonu leta 1851 ter na Svetovnem sejmu v Parizu leta 1855. A razen promocije svojega imena Worth od francoskega trgovca za uspeh, ki mu ga je prinesel, ni dobil dodatnega zaslužka, Gagelin z njim namreč ni želele deliti deleža prodaje. Poln idej je Anglež začel iskati novo pot.
PREBERITE ŠE -> 21.250 evrov za čevlje cesarice Sissi
Odprl svojo modno hišo
Našel jo je v švedskem poslovnežu Ottu Gustafu Boberghu, s katerim sta leta 1858 na naslovu 7 rue de la Paix odprla svoj modni butik z imenom Worth and Bobergh, kasneje znan kot House of Worth. V veliko pomoč jima je bila tudi Worthova soproga Marie, ki je prodajala Charlesove kreacije in privabljala nove stranke. A za tisti pravi uspeh je bilo potrebno nekaj kraljevskega.
To se je zgodilo leta 1860, ko je Worth za svojo zvesto stranko avstrijsko princeso Pauline von Metternich ustvaril večerno obleko, ki je tako navdušila samo francosko cesarico Eugenie de Montijo, da je ta zahtevala ime oblikovalca in ga že naslednji dan poklicala k sebi.
Anglež je nato hitro nadomestil cesaričino najljubšo dvorno oblikovalko Madame Palmyre, kar je povpraševanje po njegovih kreacijah poneslo do neba. Princesa Metternich je v svojih spominih celo zapisala, da je z Worthovo slavo, ki mu jo je prinesla cesarica, sama izgubila oblikovalca, rekoč »od tistega trenutka dalje se ni dalo več dobiti obleke po 300 frankov«.
Cesaričin vpliv
Worth je za francosko cesarico v svoji karieri ustvaril na stotine razkošnih oblek za vse mogoče priložnosti (samo za odprtje Sueškega kanala leta 1869 naj bi vladarica pri njem naročila kar 250 oblek), med njegovimi najbolj znanimi strankami pa so bile tudi druge evropske vladarice in plemkinje, celo avstrijska cesarica Elizabeta Bavarska, bolj znana kot Sissi.
A angleški oblikovalec ob tem ni zanemaril drugih žensk. V svojem pariškem butiku je stregel klienteli z vsega sveta, aristokratinje in bogatašinje so k njemu z naročili za celoletno garderobo prihajale celo iz Londona in New Yorka.
To je bil velik preobrat v modni industriji, saj so prej šiviljske mojstrice bogate stranke obiskovale na domu in ubogljivo sledile njihovim željam, Worth pa je spremenil odnos med oblikovalcem in naročnikom, da je oblikovalec postal tisti, ki je imel glavno besedo.
Še več, premožni k Worthu niso zahajali več samo iz potrebe po novih oblačilih, njegov butik je postal tudi družabno središče, kjer so se zbirale ženske iz visoke družbe, ki so zaupale njegovi presoji, saj je Worth slovel po dobrem okusu, že na pogled naj bi znal oceniti, kakšna barva in kroj naj bi pristajala posameznici.
Uvedel koncept modnih kolekcij in živih modelov
A to še ni bilo vse, inovativni Anglež se je poleg unikatnih kosov, narejenih za ekskluzivne stranke, domislil tudi poslovne priložnosti modnih kolekcij in njihove nove predstavitve. Lutke je v svojem butiku zamenjal z živimi modeli, ki so nosili kreacije na ogled strankam.
Worthov prvi model je bila seveda njegova žena Marie, kasneje pa je najel nove ženske, ki so opravljale to delo. Strankam je na manekenkah vnaprej pokazal kolekcijo oblačil, nato pa so naročile izbrane kose, ki so jih v Worthovih delavnicah izdelali po njihovih merah.
V kolekcije je Anglež vključil tako dnevne kot večerne obleke, pa tudi intimna oblačila, ki so jih bogate ženske nosile samo v privatnosti svojega doma (denimo za spanje ali jutranje rituale). Oblikoval je tudi obleke za posebne priložnosti, še posebej poročne obleke in razkošne večerne obleke za plese v maskah, ki so bili v 19. stoletju priljubljena oblika zabave tako v Evropi kot v ZDA.
Worth je oblačil tudi zvezdnice tedanjega časa, ustvarjal je tako kostume kot zasebno garderobo za igralki Sarah Bernhardt in Lillie Langrty ter operni pevki Nellie Melba in Jenny Lind.
Ročno delo 1200 parov rok
Dobro vprašanje je, kako je enemu človeku uspelo obvladati tako veliko povpraševanje po ženskih oblačilih, ki so bila v tistih časih daleč od preprostih silhuet. To je bilo namreč obdobje krinolin, ki so počasi izginile šele na prelomu v 20. stoletje.
Worth ni iskal bližnjic, njegove kreacije so slovele po nešteto detajlih, najbolj prestižnih materialih in krojih, ki so se prilegali ženskam do zadnjega milimetra. Čeprav je bil prvi šivalni stroj izumljen v Franciji že leta 1830, in ga je nato izpopolnjenega leta 1851 širši javnosti leta ponudil ameriški izumitelj Isaac Singer, pa Wortha ni premamil in njegove obleke so bile po večini v celoti sešite na roke. Za to je skrbelo veliko število zaposlenih, sprva jih je bilo 50, kasneje pa je število naraslo na osupljivih 1200 delavk in delavcev, ki so bili specializirani denimo za šivanje rokavov, životcev, kril itd.
Revolucioniral žensko silhueto
V 70. letih 19. stoletja je Worthova slava presegla izbrano bogato klientelo, njegovo ime je postalo sinonim za najbolj zaželene obleke tudi med splošno populacijo, saj so o njih pisale vse vplivne ženske revije tistega časa. Worthove sanjske kreacije so si sicer lahko privoščile le najbolj premožne, saj so bile cene njegovih oblek primerljive z današnjimi modnimi kosi visoke mode (od 30.000 pa tudi preko 50.000 evrov), vendar so oblikovalčeve zamisli vplivale tudi na oblačila, ki so jih nosile ženske srednjih slojev.
Ena izmed njih je bila denimo oblika krila, Worth je zajetne krinoline, ki so se širile na vse strani pasu, v 70. letih oklestil in uvedel silhueto kril poimenovano »bustle«, ki je bila spredaj in ob straneh ožja, razširjena pa samo v predelu zadnjice. Ženske vseh stanov so trend hitro posvojile, saj so se v tem novem dizajnu lažje premikale in sedele, Worth pa je to spremembo komentiral z besedami: »Sem moški, ki je s prestola odstavil krinolino.«
Proti koncu svoje kariere je opustil tudi »bustle« obliko kril in se domislil še bolj prilegajoče silhuete, ki se od pasu navzdol le rahlo širi navzven. Prav tako je eksperimentiral z dolžino kril in šokiral javnost, ko je ustvaril krila za »sprehode«, ki so segala le do ženskih gležnjev. Sprva označena za nespodobno pogruntavščino so jih sčasoma ženske z veseljem oblekle, saj so jim krajša krila omogočala še več mobilnosti.
Usodna vojna
Tako kot Louisu Vuittonu je tudi Charlesu Fredericku Worthu francosko-pruska vojna leta 1870 prekrižala poslovne načrte. Za eno leto je bil prisiljen zapreti svoj modni atelje in ga med obleganjem Pariza spremenil celo v vojaško bolnišnico. V tem času sta s švedskim partnerjem Boberghom tudi prekinila sodelovanje, ker se je ta vrnil v domovino.
Čeprav se je vojna po enem letu končala, pa je pustila posledice med francosko elito in Worth se je s svojimi luksuznimi izdelki obrnil predvsem v tujino. V 80. letih 19. stoletja je dvakrat letno v živo na modnih revijah in ilustrirane v ženskih revijah predstavil nove kolekcije, prav tako pa so vse njegove kreacije dejansko nosile njegovo ime. Etiketa House of Worth je bila všita v vsak kos oblačila, ki ga je proizvedla njegova modna hiša, s čimer se je v zgodovino zapisal kot prvi oblikovalec, ki je storil to in tako ustanovil svojo modno znamko.
Zapustil bajno bogastvo
V zadnjih letih Worthovega življenja sta veliko delovnih obveznosti prevzela njegova sinova Gaston Luciene in Jean Philippe, ki sta se podjetju pridružila že leta 1874, oblikovalca je namreč izdajalo zdravje, med drugim je trpel za migrenami. 10. marca 1895 je umrl za posledicami pljučnice, star 69 let.
Ob smrti je bilo njegovo bogastvo enormno, imel je kar dve rezidenci, eno v hiši na prestižnih Elizejskih poljanah, drugo pa v razkošni vili s konjušnico in vrtovi v kraju Suresnes na obrobju Pariza. Veljal je za velikega podpornika dobrodelnih organizacij in ljubitelja lepih in ekscentričnih stvari, s svojimi zbirkami umetniških zakladov je napolnil obe svoji domovanji. Pokopali so ga na posestvu njegove vile v Suresnesu, njegova žena Marie je umrl tri leta za njim.
Worthova modna zapuščina
Po Worthovi smrti se je sloves njegove modne hiše še okrepil, na prelomu stoletja so stranke Worthove kreacije lahko naročale tudi po telefonu ali po pošti ter celo obiskale eno izmed Worthovih podružnic v Londonu, Cannesu ali Biarritz. Worthova sinova sta znamko uspešno vodila vse do 20. let prejšnjega stoletja in jo nato zapustila Gastonovemu sinu Jean-Charlesu, ki je modno dinastijo naposled razpustil leta 1952, ko se je upokojil.
Worthove obleke so danes neprecenljivi del modne zgodovine, ki jih lahko občudujemo samo še v muzejih. Pričajo o rojstvu visoke mode, ki je še danes živi del modne industrije. In čeprav je od takrat, ko je Worth na ta novi način začel ustvarjati prestižna oblačila, minilo že več kot 160 let, so standardi zanjo ostali skoraj nespremenjeni. Še vedno je doma v Parizu in še zmeraj jo največji šiviljski in rokodelski mojstri do potankosti izdelujejo po meri za vsako stranko posebej.
