Odločitev za srednješolski program modnega oblikovanja je bila nenadna, povsem spontana, in niti njegovi domači niso mogli verjeti. Mladi Zagorjan se spominja kasnejšega divjega nakupovanja modnih magazinov in občudovanja stvaritev znamk Junya Watanabe, Ann Demeulemeester, Givenchy ... Vedno znova so mu jemale dih. In še zdaj mu ga, čeprav ga s svojo modno znamko davidbacali vse bolj tudi on jemlje drugim.

Kaj vam pomeni moda poleg tega, da gre za vaše poslanstvo?

Uh, hvala. Ko ti nekdo, ki te opazuje na daleč, reče, da vidi, kaj je tvoje poslanstvo, je to velik kompliment in odgovornost obenem. Moda je zame vsekakor izraz časa. Razvija se s trenutnimi okoliščinami, človeštvom ter mu nastavlja obraz. Sposobnost, da v poplavi zapovedi ostaneš samosvoj, je postala vrednota. Moda me vznemirja. 

Kje dobite navdih in kako opredeljujete slog svojih stvaritev?

Znamka davidbacali se odziva na vse družbeno-socialno dražljaje in opira na zgodovino. Iz nje se uči in interpretira v večplastnost, urbane silhuete in idejo, da je dnevna moda tista, ki se lahko le z nekaj modifikacijami transformira v večerno, in nasprotno. Način oblikovanja se hudomušno poigrava s plastenjem, asimetrijo in teksturami. Vsaka kolekcija vsebuje tudi tekstilne potiske, ki zrcalijo interpretacijo zgodovinskega, socialnega ali umetniškega navdiha. Značilna barva znamke davidbacali je mavrica – v odsotnosti svetlobe. Vsi občutki, vsa čustva so zbrani v črnini, ki je bogata v materialih in strukturah. Moto znamke se glasi: »Ready to wear with an attitude.« (Pripravljeno, da se nosi s samozavestjo). Zanima me odnos človeka do oblačila, zlitje osebe in naše druge kože.

Ena izmed vaših preteklih kolekcij se imenuje Insomnia. Ste si jo zamislili zaradi oziroma v nespečnosti?

Insomnia je bila poklon tradicionalnim balkanskim nošam, predelanim v sodobno kolekcijo. Vsebovala je zbrisane črno-bele potiske na plisejih, detajle pepluma ter igro med oprijetim in ohlapnim. Vsaka nova kolekcija je nadgradnja prejšnje. S tem ohranjam rdečo nit znamke. 

O kakšnih modnih priložnostih pa se vam sanja sicer, morda o butiku David Bacali v Parizu, na Elizejskih poljanah ali prestižni Avenue Montaigne?

Svojo kolekcijo prodajam v ZOOFi na Miklošičevi, nekakšni kapsulni slovenski Avenue Montaigne. In tako naj ostane zaenkrat. Izredno vesel sem osebnega stika z našimi strankami, ko krepimo medsebojno zaupanje. Privlačijo me nasprotja, moje ime zveni italijansko, a identiteta znamke je vse prej kot klasična frivolna in seksi italijanska. Ali ni zabavno? Kako bi pogledali v Parizu ali še bolje na dunajskem Kohlmarktu ali antwerpenskem Leopold de Waelplaats.

Vaše ime res zveni zelo svetovljansko ...

Pokojni oče je bil Albanec, mati je Slovenka, Zagorjanka. Ko je oče prišel iz Kosova v Ljubljano v osemdesetih letih, se je pri administraciji njegovega izvornega priimka Bacaliu nekaj zalomilo, izgubili so zadnjo črko. Med študijsko izmenjavo na Portugalskem je bil gospod, ki je delal v papirnici, vedno aroganten in nesramen do mene. Ko so ga sošolci povprašali po njegovem obnašanju, je odgovoril, kako se lahko Španec pogovarja s Portugalcem angleško. Komaj sem mu dokazal, da sem Slovenec in nimam pirenejskih korenin. Spet na barcelonskem letališču me je nekoč pregledovala vojaška enota, misleč, da sem terorist. Zabavno. Našli so le nekaj revij Vogue in malo metraže. (smeh) Rad imam jezike, evropsko kulturo, ki je tako raznolika. Mogoče tudi od tod izvira uporaba črnine in sivin, ki so univerzalen brezbarven medij, ki ga gradimo s formo, plastenjem, detajli. Sem fin koktajl različnih kultur, voda in ogenj. (smeh) 

Kaj je trenutno na vaši krojaški mizi?

Trenutno – joj, kako se veselim – so krojni deli in dve tiskarski siti, s katerima bom v abstraktnih, spontanih nanosih ročno natisnil material. Uporabil sem vzorec adinkra za vrednoto iniciativnost, afriški simbol, ki je v teh časih dobro sprejet. Seveda pa popoldanskemu tiskanju sledi krojenje zimskih plaščev.

In v katere materiale boste zarezali?

Zarezal bom v črn volnen bukle in črno svetlečo preštepanko. Res se čudovito dopolnjujeta.

Kaj pa letošnji barvni odtenki, kaj je ključno v aktualni sezoni?

Ostal bom zvest tonom, ki najbolj ponazarjajo identiteto znamke. Črna v vseh variacijah, od mat do sijaja, različnih struktur in tehnik. Postopoma odmerjam sivo in temno modro. Nekaj pa bo tudi oker in gorčično rumene. 

Doma ste iz Zagorja, kjer tudi ustvarjate. Bi ostali doma, čeprav bi vas povabili v kakšno znano modno prestolnico?

To so sanje vsakega oblikovalca, le kdo si ne bi želel delati za modnega velikana ali v modni meki graditi znamko. Seveda sem kot najstnik bežal od vsega, kar je zasavsko, tipična faza zanikanja. Počasi me je profesorica na faksu začela usmerjati v tekstilno filtracijo svojih občutkov, povezanih z domačem krajem in njegovo tradicijo. Skoraj prepričan sem, da nosim delček zasavske kulture v svojih kolekcijah, tudi stranke so me začele opozarjati na vidne vzporednice. To vidim kot odlično predispozicijo za nadgradnjo znamke. V Zagorju imam vse, kar potrebujem, tu sem doma, tu se počutim odlično. Do Ljubljane in Celja je le streljaj. Zasavje je izoblikovalo mene in moje delo. Živim v ljubečem družinskem in partnerskem okolju, imam kameratke in kamerate. (smeh)

Zaupajte, na kaj ste ponosni, kaj vas vodi.

Najbolj kipim od ponosa, ko vidim srečno stranko v oblačilu in reče: »To je to, po to sem prišla, imate še kaj zame?« To mi daje vedeti, da sem na pravi poti. Moje vodilo je citat igralke Diane Dors: »Ni lepšega na svetu od občutka, da si zaželen.«