Za Manco Košir zdrav življenjski slog ni zgolj prazna marnja, med to pa prišteva tudi ljubeči odnos do vsega, kar je naše in lokalno, od slovenske besede in umetnosti do dizajna in hrane.

Verjamem, da vam je prijetno živeti v Sloveniji. No, vsaj večino časa, kajne?

Slovenija je moja »hiša biti«, torej dom mojega jezika, v katerem prebivam polno in scela. Slovenski jezik je moja domovina! Raznolikost in pestrost narave, ljudi, dialektov sta tako bogati, da širita moje oči in srce, ko skušam objeti to silno bogastvo, ki je zdaj in tukaj naše vse. 

Ljubim Slovenijo, tu je kakovost življenja visoka, narava še ne povsem zastrupljena, nekateri še govorijo in pišejo lepo slovenščino. 

Med epidemijo smo bili pogosteje znotraj meja svojih okolišev – ste morda zato postali bolj »iznajdljivi« in večkrat posegali po lokalnih svežih pridelkih in domačih izdelkih ali imate že od nekdaj denimo svojo najljubšo branjevko, peka?

Jaz geslo Jej lokalno jemljem dobesedno. (Nasmeh.) Stanujem v Šiški, zato kupujem zelenjavo pri eni ali dveh branjevkah na mali tržnici ob Celovški cesti, enkrat tedensko se podam še na tržnico Koseze, kjer se oskrbim s kozjimi dobrotami kmetije Pustotnik ter sadjem pri ljubem mi prodajalcu Azisu in pri »manekenu«, kot kličem lepega fanta z domačim sadjem, kupim sveže ribe pri simpatičnem ribarju, mu izročim evrčke za ribji file in srčne pozdrave za njegovo ženo ... Med temi ljudmi se kličemo po imenih in se vedno znova razveselimo drug drugega. Ne hodim po velemarketih, pač pa v trgovinici Vege dobro in Rž, ki ju imam pred nosom ob Celovški. Po večji nakup živil pa jo mahnem v Maxi, ker je tam garaža za seniorje, juhej! 

Lahko zaupate, kaj posebnega, bodisi za dušo bodisi ker ste nujno potrebovali, ste si nazadnje kupili in je narejeno v Sloveniji?

Narejeno v Sloveniji veliko premalo promoviramo. Veliko premalo! Najraje imam napisane, prevedene in narejene knjige v Sloveniji. Pravkar sem za revijo o knjigah Bukla, v kateri imam svojo rubriko, pisala o treh: Francesca Petrarka Moja skrivnost, Dejana Kosa Zahvalni spevi in Miklavža Komelja Pokrij me, sneg. K njim tudi sama z veseljem prispevam, v tisku pri Mladinski knjigi je že moja sedma knjiga pisem Nagovori tišine. Hura! (Smeh.) 


Rada pomolim nos v trgovine s slovenskim dizajnom in si za praznike kaj kupim: Zoofa, Almira Sadar, Galerija Karin, A kultura, osupljive torbice velike Marjete Grošelj občudujem in včasih kupim katero še iz druge roke. Doma jih imam že celo zbirko, kot imam zbirko slik domačih umetnikov: Andraža Šalamuna, Kostje Gatnika, Mateja Andraža Vogrinčiča, Joni Zakonjšek in tako naprej, da o čarobnih fotografijah, med katerimi kraljujejo tiste moje nadarjene vnukinje Taje Košir Popovič, niti ne govorim.

Nakit, verjamem, je upoštevanja vreden modni dodatek.

Tudi nakit na meni je »made in Slovenija«. Uhani E2RD Bojane Zemljič iz Maribora, zlatarne Skušek iz Ljubljane in ljube bivše študentke Saše Vodnik iz Firenc, ogrlice in prstani Barbare Germ ...

Če torej potegneva črto ...

Naj sklenem: če se le da, jem hrano, pridelano v bližini nekaj kilometrov. No, žal kokos ali banane pri nas še ne rastejo. (Smeh.) In se odevam v izdelke »made in Slovenija«. Ljubim Slovenijo, tu je kakovost življenja visoka, narava še ne povsem zastrupljena, nekateri še govorijo in pišejo lepo slovenščino. Zato mi na kraj pameti ni padlo ne prej, ko so me vabili, ne zdaj, da bi se izselila iz nje. Amen.