Prva redna profesorica na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani vse svoje aktivno življenje teži k enemu samemu cilju: kakovostni in razvojni zaščiti naše, tako posebne in značilne stavbne kulture, s poudarkom na podeželju. Tukaj je njeno srce.
Izdala je že veliko knjig, ki so pomembna podlaga za razumevanje naše dediščine. Rada se pošali, da je patronažna sestra za prenovo in obnovo stavb, a je mnogo več; je pomemben klic naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Kajti brez kontinuitete je človek raztreseno bitje, nedvoumno poudari. Pa veste, zakaj?
Kaj menite o današnji arhitekturi, predvsem če pogledava mesto Ljubljana, kjer blokovska naselja rastejo kot gobe po dežju. In ko govorimo o arhitekturi kot umetnosti prilagajanja, bode v oči zunanjost blokovskih stavb; namreč, glede na podnebne spremembe, se samo čudim velikim steklenim površinam. Čemu pripisujete to nerazumno novodobno ustvarjanje bivanjskih prostorov?
V glavi se mi vrtinčijo številne smernice razvoja, prijaznega do okolja. Poznamo jih, o njih govorimo, uresničevanje pa je zelo skromno. Tokovi v gradbeništvu, ki velja za enega večjih onesnaževalcev okolja, drvijo po starih poteh.
Gradi se nepremišljeno in preveč, gradiva, ki se uporabljajo, niso do okolja prijazna, na prvem mestu sta ob kopici sintetičnih in tudi zdravju škodljivih materialov železobeton in steklo.
Če razumemo, da pri gradnji zahtevnih konstrukcij, kot so nebotičniki, velike dvorane, mostovi in drugo, brez železobetona ne gre, je njegova prevladujoča uporaba pri gradnji manjših stanovanjskih hiš in blokov povsem nerazumljiva.
Kot je nerazumljivo tudi njihovo zastiranje z velikimi steklenimi površinami, ki nas silijo v veliko porabo energije za vzpostavljanje bivanju primerne klime. Brezbrižnost, neizobraženost, neozaveščenost, pohlep, dobiček so besede, ki nekako orisujejo vzrok.
V Sloveniji gradimo vse več stanovanj, hiš, število prebivalstva pa ne narašča, temveč pada. Ne razumem te dihotomije in zato vas sprašujem, mar je stanovanj res premalo?
Ne, stanovanj absolutno ni premalo, le pravilno niso razporejena in vse preveč je ...
