Kako sem sama prenovila kopalnico in jo spremenila v sanjski kotiček
Želela sem si kotiček, kjer bodo med kopanjem šle moje misli na pašo, daleč stran od vsakdanjih skrbi. Vedela sem torej, da želim ustvariti sanjski prostor in ne klasične utilitaristične kopalnice. Ker obožujem starine in vse, kar diši po preteklih časih (ko so bile stvari narejene premišljeno in z veliko ročne spretnosti), sem želela, da je moj dom kot neka luknja v polju časa, ko enkrat stopiš skozi vrata, te mora preplaviti občutek, kot da si stopil v drug, že davno pozabljeni svet. Živi časovni stroj, bi se lahko reklo. Destinacija: viktorijanski botanični vrt konec 19. stoletja.
Začelo se je s starinsko železno kopalno kadjo, ki sem jo našla pod kozolcem neke gospe. Ni bila zelo dotrajana, le tu in tam se je odkrhnil emajl, zato sem jo odkupila za drobiž in se lotila obnove. Potrebnega je bilo nekaj kitanja, brušenja in barvanja, a z malo truda je bila samostoječa kopalna kad na ličnih nogicah, ki so jo v zlatih časih izdelali v tovarni Emo Celje, pripravljena, da zasede svoje mesto v kopalnici.
Ker kad ni imela več originalnega sifona, sem prečesala nešteto tujih spletnih strani, premerila vse njene odprtine in po tehničnih načrtih celo izdelala šablono, da sem naposled le našla medeninasto odtočno cev, ki je pristajala dimenzijam kadi.
Medenina in baker sta moji najljubši kovini, in zato sem želela, da so kovinski detajli v kopalnici, medeninasti – kar iskreno povedano ni bila lahka naloga, na tržišču je namreč v poplavi kromiranih armatur le za prgišče takšnih, v odtenku medenine, stvar pa se še bolj zakomplicira, ko iščeš starinski dizajn, a ob tem ne želiš bankrotirati. Internet je bil tako moj najboljši prijatelj in marsikatero stvar sem morala naročiti iz tujine, ker pri nas v trgovinah, specializiranih za kopalnice določenih izdelkov preprosto ni dobavljivih (ker po njih ni dovolj povpraševanja).
PREBERITE ŠE -> Poglejte, kako živi Blažka Müller, pokazala nam je svoj pravljični dom
Zgodba se je ponovila s keramiko, želela sem globok odtenek zelene, ki te posrka vase in pomiri. »Zeleno, ki te ljubim zeleno,« kot je zapisal Federico García Lorca. Ali Sheelejeva zelena, ki je vsebovala smrtonosni arzenik in bila od konca 18. do začetka 20. stoletja tako priljubljena, da so jo ljudje nosili na oblačilih ali z njo krasili svoje domove, kljub temu, da je terjala nešteto življenj. Zelena, kot narava, ki poka od življenjske moči. Zelena kot smaragd. Zelena skratka, za katero se je spet izkazalo, da je ni mogoče dobiti pri nas in sem zato tudi ploščice morala naročiti preko spleta iz Italije. A je bilo vredno, bile so naravnost popolne.
Ko je bila keramika položena, kopalniško pohištvo pa zmontirano, je prišel še zadnji korak. Napad na bele stene. Preziram jih. Od nekdaj mi ni bil všeč pogled nanje. Tako dolgočasne so. Čeprav sem v kopalnico premaknila že svoje največje sobne rastline (ki so iz drobnih polmetrskih poganjkov v nekaj letih prerasle v prava drevesa iz džungle), sem še vedno hrepenela po zeleni. Ko stopiš v kakšen stari stekleni rastlinjak, kot ga imajo denimo v pariškem botaničnem vrtu, te z vseh strani zaobjamejo rastline. Zelena so tla, zelene so stene, zelen je tudi zastekljeni strop daleč nad teboj.
Želela sem podoživeti ta občutek vsak dan znova, ko preživljam čas v svoji kopalnici. In odgovor sem našla v tapetah, ki so bile prav tako izredno priljubljene v viktorijanskih časih. Spet sem se zarila v Google in prečesala ogromno tujih (predvsem nemških) spletnih trgovin, specializiranih za tapete (ponudba pri nas glede tega je namreč še bolj mizerna kot za kopalniško opremo).
Nato sem naročila kar nekaj vzorcev tapet, ki so me najbolj pritegnile, preden sem našla prave (in če se boste lotili podobnega projekta, toplo priporočam, da se prej oborožite z vzorci, saj so fotografije eno, kos tapete, ko ga prineseš v prostor, ki ima drugačno svetlobo, postavitev in opremo, pa povsem nekaj drugega).
Ko so tapete končno prispele, sem bila neučakana in sem se odločila kar sama lotiti polaganja. Kaj pa lahko gre narobe? Vzelo mi je dobre tri dni in to z zaščitnim premazom na koncu vred, kar za prvič niti ni slabo. Moj nasvet vsem, ki bi se radi lotili podobnega projekta: ne prestrašite se, a si vzemite čas in bodite dobro pripravljeni.
Izredno pomembno je, da imate čim bolj gladke stene, zato poskrbite za kitanje in osnovno pleskanje, preden začnete s polaganjem.
Nato natančno premerite prostor in glede na navodila proizvajalca tapet (tukaj je najpomembnejši podatek velikost vzorca in na kolikšno dolžino se ponovi) preračunajte, kako dolge kose potrebujete za vašo steno. Jaz sem jih denimo potrebovala samo za zgornjo polovico, ker je bila spodnja polovica prekrita s keramiko. Obvezno pa dolžini stene dodajte še 5 centimetrov spodaj in zgoraj za natančnejši rob pri polaganju – ta dodatek boste nato odrezali, ko bodo tapete že pritrjene, in boste tako dobili lepo ravno linijo.
Potem se lotite rezanja tapet na želeno dolžino (tapete se običajno kupijo v rolah dolgih 10 metrov in širokih pol metra, kar pomeni, da lahko z eno rolo oblepite 2 metra stene visoke okrog 2,5 metra. Pri rezanju bodite tudi pozorni na vzorec, da bo njegov glavni ali najlepši del (če ni tak, da se večkrat ponovi), nato na steni pristal na najbolj vidnem polju.
Poleg tapet potrebujete še kakovostno lepilo, najbolje je, da tudi tu sledite priporočilom proizvajalca tapet. Tovrstna lepila niso zelo draga, zato svetujem, da pri tem ne varčujete in iščete najcenejše možnosti, saj slabo lepilo pomeni kup komplikacij, ki vam bodo zagrenile polaganje.
Za tiste, ki si prstov ne želijo mazati z lepilom, obstaja tudi veliko lepih samolepilnih tapet, ki jim preprosto odlepite zadnjo zaščitno stran, in jih položite na steno, uporabite pa jih lahko celo večkrat. Če vas je kdo strašil, da je polaganje tapet zaradi nanašanja lepila grozna stvar, pa naj vas pomirim, da to ne drži. Dobro lepilo tapeto pritrdi na steno, a hkrati omogoča nekaj minut, da jo lahko preprosto premikate sem in tja ter tako ujamete vzorec prejšnje, da robovi praktično niso vidni.
Da bo polaganje tapet kar najlažje, je dobro imeti tudi pravo orodje. Nujno boste potrebovali meter in oster olfa nož za rezanje tapet (poskrbite, da to počenete na pravi podlagi, da ne boste ob tem uničili najljubše mize). Priporočam tudi vodno tehtnico, s katero pred polaganjem zarišete navpično linijo na steno – to je pomembno zato, da boste prvo tapeto položili kar se da ravno, saj bodo vse nadaljnje sledile njej in boste tako imeli najmanj težav.
Za nanašanje lepila boste potrebovali gost velik čopič ali valjček in mali čopič za robove in kote. Tapete nato na steno pritisnete s posebno ročno metlico ali gumijastim valjčkom, sama pa sem uporabila tudi plastično gladilko, s katero lahko lepo odstraniš odvečno lepilo.
Ko ste s položajem tapete zadovoljni, z ostrim olfa nožem in ravnilom (lahko pa kupite tudi posebno orodje za rezanje tapet) odrežite odvečni del spodaj in zgoraj, nato pa vam bo prišel prav tudi majhen valjček za robove, s katerimi pritisnete na spoje tapet, da se dobro primejo stene in niso tako vidni.
Ker sem sama položila tapete v kopalnici, sem jih na koncu še zaščitila z vodoodpornim premazom na osnovi lateksa. Ta se priporoča za tepe v vlažnih prostorih, kot sta kopalnica in kuhinja, saj jim podaljša obstojnost in jih lahko potem čistite. Obstaja pa tudi tapete, ki so že same po sebi vodoodporne in primerne za kopalnico.
Ko izbirate tapete, se torej ne osredotočajte samo na motive, barve in vzorce, ampak preverite karakteristike materiala, iz katerega so izdelane. Na spletnih straneh, specializiranih za prodajo tapet, boste našli vse te podatke pa tudi ogromno nasvetov za polaganje, med drugim tudi navodila, kako položiti tapete okoli oken, vrat, radiatorjev in vtičnic.
Če torej hrepenite po spremembi, so lahko tapete odličen način, da prenovite podobo doma (tudi če ste najemniki, saj obstajajo lepila in tapete, ki se jih da odstraniti brez težav in ne poškodujejo sten). Zame so pomenile piko na i, ki so mojo sanjsko kopalnico obudile v življenje.
