Obiskati Daria je vedno izjemno zanimiv doživljaj. Pri njem nič ne gre v – nič. In hrano je mogoče najti tudi za poslovnim kompleksom, od koder odzvanjajoči zvok vrtalnega stroja naše srečanje bolj spominja na obisk gradbišča kot na potencialno najdišče užitnega divjega življa, ki si ga bomo menda kmalu privoščili. Ker se tudi velika prometnica vije nevarno blizu, nejeverna novinarka posumi v kontaminiranost rastlin, a Cortese že takoj na začetku nakaže na pretirano zablodo. Z vprašanji, kot so, ali ta zrak dihamo, ali menda v tem mestu ne živimo, opozori na prvo razblinjanje pretiravanj, ki sva jih v nadaljnji uri in pol deležna s fotografom.
Divje korenje
Drugo vprašanje se niti postavi ne do konca, ko Cortese kot mladi razposajeni kozel odfrči na »pašo« k naši prvi rastlinski »žrtvi«, imenovani divje korenje. Neuko me to vse skupaj bolj spominja na polje nenadzorovanega bezga, a kaj, ko se motim. Vse to belo je v bistvu divje korenje. »Ima koreninico,« poglejte, »tanko, a trdo. Dlakava rastlina je, malo raskava,« nadaljuje doživeto pripovedovati. »Ta rastlina je dvoletnica. Prvo leto naredi na tleh listno rozeto, potem korenjaste liste. Njemu podobnih rastlin je mnogo in veliko jih je tudi strupenih. Cvetovi in plodovi so okusna začimba za solate in polivke.« Ko to rastlinico žulim po ustih, se mi zazdi, da bi prav prijalo s stepenimi jajčki. »No, tega še nisem poskusil,« reče. »Najraje imam razne kombinacije s skuto. Čeprav, ja, tudi z jajčki bi bilo fino. Jajčka so odlična ravno za te pikantne, grenke, trpke okuse. Ti so namreč v kombinaciji z maščobo bistveno bolj okusni.«
Navadni potrošnik
Ko nas pot popelje malo višje, stran od Darijeve domače hiše, se zagledam v modro rožico, ki bi si jo dekleta takojci dala za uho, a menda so njeni nameni drugačni. Potrošnik, prednik radiča, ima čudovito modro socvetje. »Cvetovi za na solato, s polivkami, za okras in za pojesti kar tako. Mladi listi pa so enaki radiču. Nabiraš jih lahko marca, aprila ... Je pa potrošnik najboljši z drugo zelenjavo. Kot zabela na krompir na primer,« zaupa mojster. Tukaj, na kraju samem, mu še prav posebno pristoji – skupaj z zafrkljivim pogledom – naziv druid, ki mu ga je dal neki drugi novinar.
Od gob do čemaža
Gospod je nedvomno poznavalec. Kateri je vaš prvi spomin na pašo, seveda vprašam radovedno. »Gobe sem nabiral tukaj gor,« pokaže v gozd. »Nenehno sem zahajal sem, potem sem začel rastlinje tudi preučevati.« Najpomembnejša rastlina pa se mu je že takrat zdela čemaž. Bolj kot je odkrival, za kaj vse je koristen, bolj je bil navdušen. »Na začetku sem se učil iz nemških in angleških knjig ...« Ne izvem naprej, ker se zagleda v japonski dresnik, menda invazivno rastlino, ki pa je zelo dobrodejna pri boreliozi in so njene korenine močan antioksidant, mladi poganjki pa užitni kot zelenjava.
Enoletna suholetnica
Nato mi v dlan pomoli cvetek, ki žal ne sliši na ime kamilica, čeprav bi si mislila, da je prav to. Okus ima malce poprast, nenavaden. »To je enoletna suholetnica. Je gostja iz Severne Amerike, ki pa je pri nas imela vlogo okrasne invazivne rastline.« Potem pa je menda šla po svoje. »Danes jo imamo po vrtovih, nasipališčih, zapuščenih krajih v vlogi plevela. Ogromno je je. Je pa užitna, a ker je popoprana, ker peče, je bolj za dodatek. Mladi spomladanski listi se lahko uživajo kot zelenjava. Zdaj, v času cvetenja, pa je lepa za okraševanje hrane.«
Pelin in absint
Že gre naprej in pokaže na pelin. In prva asociacija Pelin žena Svetlane M.? To ne, a ne dovolim, da gremo naprej, pelin se namreč tako grenko-sladko sliši. Dario se ustavi in se zazre v nič kaj ugledno šavje, imenovano navadni pelin. Pričakovano je grenak, a zgodba za njim ni navadna. »Vse vrste pelinov so izjemno koristne za prebavo, presnovo in razstrupljanje. Ta naš navadni pelin, ki je najpogostejša nekdaj gojena rastlina, pa je v zadnjem času v nemilosti, ker vsebuje precej tujona, sestavine njegovega eteričnega olja (ki ga ima žajbelj podobno enako!). No, dolgoročno je v kombinaciji z etilnim alkoholom živčni strup. Če bi nekaj let zapored redno pili pol litra absinta na dan, bi postali živčna razvalina. Van Gogha danes vsi poznamo kot izjemnega umetnika, je bil pa tudi absintist,« se zareži. »Artemisia absinthium je latinsko ime pravega pelina, ki je sorodnik navadnega, a bolj srebrn, ima ožje listke in je strašno grenak. Je čudovita začimba za mastne jedi, a če je namočen v etilnem alkoholu, se začnejo odvijati drugačni filmi ... Dokler ne zmanjka kolutov,« se namuzne.
Jejte, kar raste doma
In tam pri trgovskem kompleksu še vedno veselo ropotajo in se niti zavedajo ne, da so njihovi napisi na fasadi Načrtovanje in ureditev vrta za nekatere robinzone, ki mulijo zeleno za njihovim hrbtom, videti že kar smešni. Ko poskušam najti odgovor na to, zakaj imam rada sladko in katero stebelce naj požulim, da me bo minilo, ne dobim zadoščenja. Menda je to stvar psihe, modruje tudi fotograf, a nauk zgodbe ostane pri dejstvu, da je treba najprej spoznati samega sebe. Kaj pa, vztrajam, če se, recimo, odločim bolj odgovorno jesti ... Kaj naj stlačim vase? »Kar raste doma,« odgovori. »Nato tisto, kar naberem (čemaž, regrat, koprive ...), in tisto, kar zraste na policah. Dobro je imeti neposreden vir hrane. Si kupiti za zimo zalogo čebule in fižola.« In nato poudari: »Bolj zdravo je sredi zime jesti klobase kot solato. Ta raste v rastlinjakih pod nemočnim soncem in absorbira ogromno nitratov, ki se nimajo možnosti pretvoriti v aminokisline, ki bi tvorile beljakovine. Ko pojemo solato iz rastlinjaka izpod oblačnega zimskega sonca, dobimo več nitratov, kot jih je v klobasi. Neugodno, ker se nitrati v telesu tvorijo v nitrite, ti pa pod vplivom beljakovin in delovanja mikroorganizmov v debelem črevesju v nitrozamine, ki so dokazano kancerogeni.«
Po pameti vse
Med vrsticami pove, da že dolgo več ne žuga s prstom. »Ko sem mnogo let nazaj Mravljeta (Dušana, ultramaratonskega tekača, op. p.) vprašal, kaj da je (in pričakoval strašansko pomembni prehranski nasvet), mi je rekel, da če mu bodo dali hamburger, bo pojedel tudi to. Takrat se mi je sesula predstava o tem, kako hrana vpliva na zdravje. Vpliva, seveda, zelo, vendar niti najmanj toliko, kot bi radi mislili.« Nekoč ste jedli samo sadje, ga opomnim. Menda ste se nekaj časa počutili kot nabiti z energijo. »Nekaj časa, potem pa je bilo vse kontra.« Ste torej že odkrili idealno dieto? »Ja, vsega po malem glede na ustroj telesa,« pove. »Naprej moraš ugotoviti, kdo si, katera hrana je prava zate (ne glede na to, kaj piše v knjigah), uživati tisto, kar ne raste daleč od nas, in tisto, kar raste v sezoni. Pozimi so paradižniki iz Nizozemske dobri samo za žongliranje.«
Zahodnjaki smo podhranjeni
Kaj pa tisti, ki si s hrano pozdravijo smrtonosno bolezen, vztrajam? »Vsaka sprememba pomaga. Ker spremeni psihični vzorec. Sprememba je tista, ki zdravi, ne hrana sama!« Tudi sam je, da bi se pozdravil, skočil v presni svet. Shujšal za dvajset kilogramov in bil videti povsem – uvel in siv. Da nekaterim lahko vseeno pomaga, ne zanika. »Nima smisla, da človeka, ki ima rad meso, na primer, silimo v veganstvo. Sploh pa je gibanje najpomembnejši del zdrave prehrane! Če se gibam, lahko tu in tam pojem tudi čips, kračo ali spijem vino.«
Da glede hrane preveč kompliciramo, vztrajno ponavlja. Nato, tik preden se vrnemo k domači hiši, opozori na regačico, pogost plevel. Katere okus listkov bi me moral spominjati na korenje ali peteršilj. Pa nič od tega. Še ena reč, dobra za solato, pove.
Cortese je vseeno kritičen do sodobnega prehranjevanja. »Ko aprila in maja jem več divjih rastlin, pojem tako manj česa drugega. Počutim se bolj zadovoljno in sproščeno. Kajti to je bogata hrana. Tista v zahodnem svetu povzroča le podhranjenost, ker ji manjka rudnin. Vsega imamo v izobilju, a v resnici vsega premalo.«
Eskim ni za v trope
Čeprav je življenje posvetil preizkušanju in preučevanju hrane, čedalje bolj vidi, da ni tako zelo pomembna. Hrana namreč. »Rad pa jem, to pa,« se glasno zasmeji, medtem ko mu dva nadvse prisrčna psa motovilita okoli nog. Ste bili pa precej fatalističen mož, ga pobaram. »Tudi to je res, se strinja. A sem se popravil. V drugi izdaji knjige o divji hrani sem na fotografijo čemaža napisal: Povej mi, kaj ješ, in nimam pojma, kdo si! Seveda ima hrana močen učinek na našo psiho in telo, vendar še zdaleč ni tako pomembna, kot mislimo, da je.« Za konec še zadnjič zabrenka na strune lokalnega: »Če damo Eskima v Ekvador in mora jesti svojo hrano, bo umrl. Kot tudi Ekvadorec na Grenlandiji, ki bi moral jesti le tropsko sadje. Pa še nekaj! Če nekaj pojemo in se potem vznemirjamo, imamo samo dve možnosti: ali to nehamo jesti ali pa se ne vznemirjamo več.« Potem ženi ne gledate pod prste, ko kuha, in preverjate, ali je vse, kar je v loncu, zrastlo v radiu 200 metrov? »Ah, ne.« In hitra hrana? »Seveda vsak dan ne bom jedel hot doga, kdaj pa kdaj grem tudi na pico. Mravljetova izjava odzvanja v moji glavi, čeprav je tega že skoraj 20 let.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: