Sonja Vrščaj, Slovenka, ki je preživela Auschwitz

Štiriindevetdesetletna Sonja Vrščaj je zgovorna Kraševka, odlična pripovedovalka, ki so jo kot najstnico poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz.

V Auschwitzu je živela nekaj sto metrov od krematorija, preživela pa zaradi solidarnosti Slovenk, ki so bile tam, in zaradi prepričanja, da se bo pekel enkrat končal. Danes o tej izkušnji pripoveduje mladim, da se to ne bi ponovilo. 

Zrak, ki je bil tam, je imel vonj po žganju njihovih teles. To je trajalo od jutra do večera, dan za dnem, in to je postalo del našega življenja, da sploh ne pomisliš več na to. 

Uporništvo vam je bilo položeno že v zibko, mar ne? Vaša mama in oče sta bila zavedna Slovenca v takratni Italiji?

Rojena sem leta 1925 v Šepuljah na Krasu, ki je bil takrat pod Italijo. Moja mama in oče sta bila jugoslovanska državljana in tudi jaz sem bila že kot otrok zavedna Slovenka. Oče je delal za Osvobodilno fronto in so ga nagovorili, da je še mene vključil. Naš cilj je bil, da naredimo vse, da bo fantom, ki so bili v gozdu s puško, življenje lažje. Moj brat je šel v hosto leta 1943, ko je imel 16 let. Jaz pa sem imela 16 let, ko se je začela vojna in sem, ko je kapitulirala Italija, odšla v ilegalo. Prespala sem pri tej ali oni prijateljici ali v bunkerju. Ves teden me ni bilo doma, potem pa sem se med vikendom doma najedla in preoblekla.

Najstnica, sama, pa gre v ilegalo, staršev ni skrbelo?

Je, ampak ne zato, ker sem punca. Me se nismo družile s partizani. Pa tudi partizan je bil partizan, ne pa fant, nismo razmišljale o njih kot o fantih. 

Kdaj so vas ujeli?

Junija 1943, po kapitulaciji Italije, smo imeli v Pliskovici sestanek, a to niso bili tajni sestanki, ampak so vsi v vasi vedeli, kaj se dogaja. In nihče ni izdajal. Tisti dan so bili Nemci v Kobjeglavi, potem pa so prišli še v Pliskovico. Vas so obkolili. Ljudje so nam prišli povedat, da so prišli Nemci, in smo se razkropile. Ampak jaz sem bila tajnica okrožnega komiteja in sem imela zapisnike in drugo, kar ni smelo priti v nemške roke. V gradivu je bilo ogromno imen! Ni bilo hujšega zločina in zamere kot koga izdati!

Šla sem iz hiše in se skrila v pšenico, ki je bila že tako visoka, da sem lezla po tleh in prišla do sadnih dreves, ki so na Krasu obdana s kamni, da med oranjem ne poškodujejo korenin. Tam sem gradivo z rokami zakopala. In čakala. Ko je bilo vse tiho, sem počasi vstala, a je bil na koncu njive Italijan – nekateri Italijani so po kapitulaciji Italije ostali v nemški vojski, rekli so jim kvestorini – in je zahteval, da se ustavim. Odpeljali so me v Koronejo, zapor v Trstu.

Nismo vedele, kje smo, a so nas naslednji dan prestavili v ženski lager po zaslugi profesorice glasbe, ki je znala nemško in je razložila, da nismo cigani. Še prej so nas tetovirali in nam dali številke. Jaz imam na podlakti leve roke, sicer je že obledela, številko 82396. 

So vas zasliševali?

Samo enkrat. A tega smo se najbolj bali, ker ko so katero odpeljali – v celici nas je bilo veliko –, je nazaj prišla vsa pretepena. A nismo se bali pretepanja, ampak tega, ali boš zdržal, da ne bi koga izdal. To je bil največji zločin, ki si ga lahko naredil. Zato pravim, da so heroji tisti, ki so jih mučili in so jim ponekod v resnici dajali kožo s hrbta, pa so zdržali in niso nič povedali.

Preberite še: Branko Lustig: Sreča in usoda, to je moj holokavst 

V tržaškem zaporu ste morda za las ušli smrti?

Nacist Odilo Globočnik je bil v Trstu, tam je hotel narediti podružnico Auschwitza. V Rižarni je zgradil zaplinjevalnico in tudi krematorij. Sredi junija so gradnjo končali in so hoteli preizkusiti, ali bo delovalo. Izbrali so 20 žensk in 20 moških iz Koroneje in jih usmrtili in sežgali v krematoriju. A to sem izvedela kasneje, po vojni.

Kako ste prenesli zapor?

Bilo je izredno hudo. Ko si zaprt, so le štiri stene, strop in tla. Nikamor ne moreš, le čakaš, ali boš morda naslednji, ki ga bodo odpeljali na streljanje. Zaradi vsakega težjega koraka – Nemci so hodili v škornjih – smo se zdrznile in razmišljale, ali so prišli po nas.

Od tam so vas odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz?

Ko smo izvedele, da nas bodo odpeljali v Nemčijo, smo mislile, da nas bodo odpeljali na tamkajšnje kmetije, od koder bomo lahko zbežale in prišle nazaj. Potem so nas čez nekaj dni odpeljali na železniško postajo in zaprli v živinske vagone. V enem kotu je bila ena kanta, da smo tja hodile na stranišče, potem smo se vozile tri, štiri dni. Priložnosti, da bi pobegnile, ni bilo, saj so bili vedno, ko so odprli vrata in praznili kiblo, tam stražarji z orožjem.

Slovenke smo si res pomagale med seboj. Pakete je vsaka delila, pa če je bil še tako uboren, ker so ga že prej izropale esesovke. Poskrbelo se je, da so bolne ali izmučene dobile delo pod streho ali lažje delo. 

Ste vedeli, kam greste?

Ne, nihče ni vedel. Ko pa smo prišli v Auschwitz in so odprli vagone, so esesovci kričali »Raus! Raus!«, njihovi psi so lajali, po nas so udarjali s puškinimi kopiti … Groza! Odpeljali so nas v sprejemni prostor, tam so nam taboriščnice vzele vse, morale smo se sleči. Dekleta takrat nismo hodile gole naokoli, tam pa – sleci se. In so nas začele slačiti, potem so nas ostrigle do golega, na balin. To je bilo nekaj hudo ponižujočega.

V drugem prostoru so nam vse druge dlake po telesu postrigli moški – vse, od tistih pod pazduhami do tistih med nogami –, niso bili vedno nežni, koga so tudi porezali. Pa še moški so bili. Potem so nas razkužili in poslali naprej pod tuše. Dobile smo po dva kosa obleke z velikega kupa, recimo kombinežo in krilo, na drugem kupu pa par – lahko tudi dveh levih – čevljev. Potem smo čakale. Nekatere so začele jokati. Takrat nismo vedele, da sta Auschwitz in Birkenau skupaj obsegala 40 kvadratnih kilometrov! Nemci so taborišča načrtno postavljali na območjih, kjer je bilo najslabše za ljudi oziroma idealno za umiranje, za bolezni, za trpljenje.

Potem so vas dali v ciganski lager, od koder so vsi končali v krematoriju?

V Birkenauu so bili posamezni lagerji, recimo ciganski lager pa za madžarske Jude, bolnišnica … V ciganski lager so pripeljali Rome od vsepovsod, od tam so jih vse odpeljali v plinske celice in usmrtili. Nismo vedele, kje smo, a so nas naslednji dan prestavili v ženski lager po zaslugi profesorice glasbe, ki je znala nemško in je razložila, da nismo cigani. Še prej so nas tetovirali in nam dali številke. Jaz imam na podlakti leve roke, sicer je že obledela, številko 82396.

Kaj ste delali v taborišču?

Kako veliko je bilo taborišče Birkenau, pove podatek, da je bilo ograjeno s 16 kilometri žičnate ograje, ki je bila visoka tri metre in priključena na elektriko – ta je, če si se je dotaknil, ubijala. Delale smo samo v okviru lagerja A, ki je bil v neposredni bližini krematorija in železnice. Tolkle smo kamenje, delale ceste, raztovarjale, ko so z železnico pripeljali zidake, cement, krompir. Vsako jutro je bilo treba vse mrliče, ki so bili naloženi pred barako, odpeljati v krematorij, sprazniti je bilo treba stranišče … Vsak dan smo imeli štiri ure apela, to je bil zbor za preštevanje, pa dobro uro smo imeli za kosilo oziroma za tisto juho, ki smo jo dobili, zvečer pa je bilo treba priti do vode oziroma do stranišča, saj je bil kmalu čas za počitek oziroma Lagerruhe.

Kako je bilo, ko ste se zavedli, kam ste prišli? Vsi ti mrliči, ta smrt, ki je bila na vsakem koraku?

Smrti se navadiš. Še danes imam drugačen odnos ne do smrti, ampak do števila mrtvih in do mrtvega človeka. Mi je grozno, da to povem, a meni se zdi deset mrtvih malo. Ker tam jih je bilo na stotine, vsak dan. A se navadiš. Moja prijateljica, ki je lani umrla in je bila tudi tam, mi je povedala, da se je enkrat dopoldne, ko se ne bi smela, znašla v stranišču. Ena od stražark jo je začela preganjati in pretepati in ona je bežala. »Veš, kam sem se skrila? Za en kup mrtvih,« mi je povedala.

In ker je bila naša baraka tako blizu krematorija, verjetno kakšnih 300 metrov stran, smo videle vse: od tega, kako so ljudi vodili tja in smo vedele, da jih peljejo v smrt, kako so mrtve vozili tja s kamioni, kako jih žgejo. In zrak, ki je bil tam, je imel vonj po žganju njihovih teles. To je trajalo od jutra do večera, dan za dnem, in to je postalo del našega življenja, da sploh ne pomisliš več na to.

Naslednji dan so nas razvrstili v kolone po pet in smo z esesovci, psi in drugo stražo hodili pred rusko fronto. Nismo vedeli ne kod, ne zakaj in ne koliko časa bomo hodili. Kdor ni mogel več hoditi, so ga ustrelili. 

Če bi o tem razmišljali, bi bil to vaš konec, mar ne?

Ja. Živiš od ure do ure, od dne do dne. Zjutraj hitro vstaneš, greš na apel, veš, da boš cel dan delal, veš, da se moraš z drugimi Slovenkami pravilno postaviti za hrano … in tako naprej ves dan. In dan potem. Toliko napetosti je bilo, da nisi razmišljal, kaj se dogaja. Na smrt nisi mislil, ker je je bilo toliko okoli nas. Preprosto otopiš.

Kako vam je uspelo preživeti?

Prvič: ne smeš obupati. To našo domovino smo imeli tako zelo radi, da smo bili popolnoma prepričani o naši zmagi. Nemci ne morejo zmagati, naša borba je edino pravilna. In tudi naše trpljenje je del te borbe. Nismo rekli če pridemo domov, ampak ko pridemo domov. Drugo pa je bila solidarnost, ogromno solidarnosti. Slovenke smo si res pomagale med seboj. Pakete je vsaka delila, pa če je bil še tako uboren, ker so ga že prej izropale esesovke. Poskrbelo se je, da so bolne ali izmučene dobile delo pod streho ali lažje delo. Neka poljska pisateljica je napisala, da še ni bila v Jugoslaviji, a Slovenija mora biti zelo lepa dežela, ker so se Slovenke tudi v teh grozljivih razmerah v taborišču tako lepo obnašale.

Peljali so vas tudi na marš smrti?

Ko se je približevala ruska fronta, so hoteli Nemci zabrisati, kaj se je dogajalo v koncentracijskih taboriščih, saj jim je bilo jasno, da je to, kar počnejo, zločin proti človeštvu. Vseh niso mogli postreliti, zato so organizirali marše smrti. Za prava marša smrti veljata dva, od tega je bil eden organiziran v Auschwitzu 17. januarja 1945, ko je bil sneg in hud mraz. Ljudi so prisilili, da so slabo obuti in pomanjkljivo oblečeni hodili 65 kilometrov do železniške postaje. Hodili so dan in noč, kdor je omagal in padel, so ga ustrelili.

Vas so že prej preselili iz Auschwitza?

Iz Auschwitza v Ravensbrück, potem v Oranienburg, nato v Sachsenhausen. Tam so nas 21. aprila 1945 sklicali na skupen apel, stali smo ves dan, potem so nas poslali v barake. Naslednji dan so nas razvrstili v kolone po pet in smo z esesovci, psi in drugo stražo hodili pred rusko fronto. Nismo vedeli ne kod, ne zakaj in ne koliko časa bomo hodili. Kdor ni mogel več hoditi, so ga ustrelili. Na začetku so nam dali štruco kruha in nekaj konzerv za pet ljudi ter rekli, da je to za tri dni. Potem nam niso dali nič več, ne hrane, ne vode … le hodili smo. Deset dni.

Bila sem tako strašno lačna. Na tej poti smo res jedli samo travo, ki je že rasla, pa liste na drevju, ki je takrat poganjalo. Potem smo v nekem mestu, kjer smo imeli počitek, ugotovile, da Nemcev ni nikjer. Slišale smo še nekaj streljanja v okolici, potem pa je nastala tišina. In so prišli zavezniki na takšnih majhnih lepih tankih in so nam metali cigarete.

Drugi dan so prišli Rusi, zavezniki pa so se umaknili. Bil je že 2. maj in so nam povedali, da je bilo osvobojeno zadnje jugoslovansko mesto. Začeli smo jim naštevali imena, in ko smo prišli do Trsta, so potrdili, ja, za to mesto gre. Zame so bila to nebesa: Trst je naš!

Mladi morajo biti občutljivi za vsak sovražen govor, za vsako sovraštvo in tudi za druge krivice. Pravim jim, naj ne bodo pohlepni, saj nas to pokvari. Če bi danes tisti en odstotek prebivalcev, ki so najbogatejši, samo delček svojega bogastva razdelil najbolj revnim, bi bilo življenje na svetu veliko lepše. 

Da ste prišli domov, pa je še trajalo?

Prevoz za nas so organizirali šele 12. avgusta, da smo šli z vlaki čez Madžarsko v Beograd, od tam v Ljubljano in v Trst.

Vam je taborišče pustilo velik pečat?

Ogromen. V življenju so lepi in grenki trenutki, in ko je bilo kaj hudega, sem se vedno spomnila na Auschwitz. Nič ni bilo hujše od tega.

Sedaj še vedno, pri 94 letih, hodite po Sloveniji in mladim pripovedujete, kaj se je zgodilo. Zakaj?

Da se to ne bi nikoli več zgodilo. Mladi morajo biti občutljivi za vsak sovražen govor, za vsako sovraštvo in tudi za druge krivice. Pravim jim, naj ne bodo pohlepni, saj nas to pokvari. Če bi danes tisti en odstotek prebivalcev, ki so najbogatejši, samo delček svojega bogastva razdelil najbolj revnim, bi bilo življenje na svetu veliko lepše.

Pravim tudi: radi se imejte. Pomagajte si med seboj in pomagajte tistim, ki so pomoči potrebni. Rezilna žica na meji ni rešitev. Ti ljudje, ki bi radi v boljše življenje, niso drugačni, ampak so taki kot vi. To, kar se dogaja njim, se lahko zgodi tudi vam. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE