Anita Krajnc

Sočutje ni zločin!

Ko je sodnik David Harris četrtega maja v primeru kanadska krona proti Aniti Krajnc podal končno sodbo, smo lahko skoraj slišali izdih olajšanja globalne skupnosti prijateljev živali. Sodba je bila oprostilna. Krona je sprva predlagala celo deset let zapora, kasneje je zahtevano kazen znižala na šest mesecev in 5000 evrov globe. Anitin zločin? Izsušenim, od vročine komaj še dihajočim pujskom na poti v ontarijsko klavnico Fearmans je skozi rešetke tovornjaka pomolila plastenko vode. Sojenje je dolge mesece burkalo strasti v mednarodni javnosti. Anita Krajnc, vsaj po koreninah naše mozirske gore list, pa je postala ikona veganstva in aktivizma za živalske pravice od Ottawe prek Londona pa vse do Ljubljane.

Sočutje ni zločin! se je glasil bojni klic vaše obrambe na sodišču. In zdi se, da je kanadski sodni sistem temu klicu na koncu prikimal.

Žal ni čisto res, ker sodba ni imela zveze s sočutjem. Sodnik se je zgolj odločil, da moje dejanje ni nikakor poškodovalo pujsov kot lastnine. A vseeno gre za izjemno pomembno zmago. Z omenjeno tožbo se je iz mene skušalo narediti primer, s katerim bi zastrašili druge aktiviste. Dosegli pa so ravno obratno, saj je bilo naše gibanje na račun sojenja deležno prej neslutene publicitete. Naj poudarim, da večinoma pozitivne.



Toliko večja je sodna zmaga, ker je sodnik dovolil zelo široko paleto pričevanj. Ki z osnovnim vprašanjem, ali je bila lastnina poškodovana, sicer niso imela nujno veliko zveze. So pa še kako odmevala v javnosti.

Natanko tako. Sodnik nam je dovolil predstaviti gradivo, ki neizpodbitno dokazuje, da si prašiči po kanadski pravni definiciji brez sence dvoma zaslužijo status oseb. In če je nekdo oseba, po definiciji ne more biti lastnina.

Med drugim smo sodišču ponazorili, kako kompleksen sistem komunikacije uporabljajo pujsi med sabo. Poznajo namreč več kot 120 zelo jasnih različnih izrazov v jeziku govorice telesa. Imajo zelo zapleteno socialno hierarhijo, obenem pa ima vsak od njih izrazito osebnost. Ponašajo se z izvrstno zmožnostjo reševanja nalog, ki jim jih znanstveniki postavijo. 

Da naj bi bili pujski osebe, se marsikomu gotovo sliši kot preprosto preveč drzna teza. Kakšne dokaze zanjo ste predstavili?

Mnoge. Najbolj učinkovito je bilo pričevanje izvedenke za živalsko psihologijo dr. Lori Marino. Kot strokovna priča je brez sence dvoma potrdila, da po uradnih definicijah pujsi dosegajo vse kriterije za pravno definirani status 'osebe'. Za ta status so po kanadskem pravu potrebni samozavedanje, avtonomno odločanje in kompleksna osebnost. Poleg tega so prašiči izjemno inteligentne živali, ki jih povrhu krasita še izrazit smisel za nežnost in lojalnost.



Kaj res?

Da. Med drugim smo sodišču ponazorili, kako kompleksen sistem komunikacije uporabljajo pujsi med sabo. Poznajo namreč več kot 120 zelo jasnih različnih izrazov v jeziku govorice telesa. Imajo zelo zapleteno socialno hierarhijo, obenem pa ima vsak od njih izrazito osebnost. Ponašajo se z izvrstno zmožnostjo reševanja nalog, ki jim jih znanstveniki postavijo. Dokazano je bilo tudi, da imajo izvrsten dolgoročni spomin. Sposobni so celo igrati preproste videoigre. V tekmovanju pri iskanju hrane uporabljajo izjemno kompleksne taktike. Če jim s prstom pokažemo na neki predmet, točno razumejo, kaj jim skušamo sporočiti – torej da skušamo njihovo pozornost usmeriti na določen predmet. Pozor, tega ne razumejo niti šimpanzi. In ne pozabimo: poznamo tudi primere, ko so pujsi pogumno skočili v vodo, da bi rešili utapljajoče se otroke.

Število aktivističnih skupin, kot je naša, po svetu v zadnjem letu in pol doživlja eksponenčni razcvet. Ključno pa je bilo tudi, da je bil lastnik tistega tovornjaka Eric Van Boekel. Gre za zelo okorelega posameznika, ki je bil med drugim že ovaden, češ da onesnažuje vodne vire s strupenimi prašičjimi iztrebki.

Ježeš, tega nisem vedel. In mi jih …

Ravno včeraj sem v nekem sicer zelo konservativnem kanadskem časniku prebrala zelo zanimivo kolumno. Avtorica, sicer časnikova glavna kolumnistka, je napisala, da je na račun omenjenega pričevanja dr. Lori Marino nehala jesti slanino.

Zanimivo je, da ste izsušenim pujsom že ničkolikokrat dali piti, pa se ni zgodilo nič prelomnega. Zakaj se vas je sistem ravno tokrat lotil z vsemi topovi?

Predvsem da bi nas zastrašili. Število aktivističnih skupin, kot je naša, po svetu v zadnjem letu in pol doživlja eksponenčni razcvet. Ključno pa je bilo tudi, da je bil lastnik tistega tovornjaka Eric Van Boekel. Gre za zelo okorelega posameznika, ki je bil med drugim že ovaden, češ da onesnažuje vodne vire s strupenimi prašičjimi iztrebki. Kar je izjemno resna obtožba. Poleg tega je kršil kvote dovoljenega dnevnega zakola, tako da gre celo po kriterijih industrije svinjine za precej umazanega igralca … No, in očitno se je odločil, da nas aktivistov ne bo več trpel ob svojih transportih. Mimogrede, njegova hčerka se je nekoč oglasila na enem naših pričevanj in nam izdala, da je veganka …



Ha ha, kako bi se sploh lahko bolj učinkovito uprla očetu? Ampak povejte nam kaj več o vaših »pričevanjih«, kot jih imenujete. Že sama beseda je malce nenavadna.

Naša osnovna taktika je, da smo priče krivici.

To je bila taktika velikega Martina Lutherja Kinga, kajne?

Tako, malo kasneje pa tudi Greenpeacea. Za kaj gre? Preprosto se odpraviš na kraj velike krivice in narediš, kar pač lahko, da bi pomagal. V glavnem stojimo pred klavnicami – pred tistimi velikimi, kjer pobijejo 10.000 pujsov na dan. Ko transportni tovornjaki čakajo na semaforju, se jim približamo.

Verjemite mi, da živalim nežnost, ki jim jo pošiljamo, veliko pomeni. Ne morem vam povedati, kako zelo ta bitja med prevozom trpijo.

Kako pa lahko pomagate? Najbrž jim lahko predvsem ponudite vodo in jih skušate malo pomiriti?

Tako. Verjemite mi, da živalim nežnost, ki jim jo pošiljamo, veliko pomeni. Ne morem vam povedati, kako zelo ta bitja med prevozom trpijo. Na tisti za sodni proces usodni dan je pripekala uničujoča vročina. Pujski so bili v tovornjaku nabiti drug ob drugega, prekriti z lastnimi iztrebki so se počasi dušili v vročini. Kot je na sojenju kasneje pričala veterinarska izvedenka dr. Armaiti May, so se mnogi od njih penili na rilčkih in naredili tudi 180 vdihljajev na minuto. Ali pa recimo krave! Te nežne čudovite živali se ponavadi tako bojijo, da si sploh ne upajo piti vode, ki jim jo ponudimo.



Kako to?

Ker imajo zelo močan čut voha. Iz klavnic pa že na daleč veje obupen vonj po smrti, in to zavohajo že od zelo daleč.

Mahatma Gandhi je rekel, da je prava mera veličine in moralne naprednosti posamezne civilizacije to, kako dela s svojimi živalmi.

Bo kar držalo.

Ko nekdo trpi, je po mojem preprosto narobe odvrniti pogled. Pri tem ni važno, ali ima trpeči dve nogi ali štiri parkeljce. In ni važno, ali te za pomoč prosi z besedami ali z govorico telesa. 

Kako torej komentirati veličino in moralno naprednost naše civilizacije? Vse, kar ste storili, je, da ste izsušenim pujskom dali piti. Sodni sistem pa se vas je lotil skoraj kot bi odvrgli mini vodikovo bombo.

Tako nekako, ja. A ko nekdo trpi, je po mojem preprosto narobe odvrniti pogled. Pri tem ni važno, ali ima trpeči dve nogi ali štiri parkeljce. In ni važno, ali te za pomoč prosi z besedami ali z govorico telesa. S prijatelji pri svojem delovanju izhajamo iz učenj ruskega klasika Leva Nikolajeviča Tolstoja. Ki je med drugim zapisal: »Ko vam trpljenje drugega bitja povzroča bolečino, ne podlezite prvotni želji, da bi pred bolečino drugega zbežali, ampak, nasprotno, pridite bliže – kolikor je le mogoče blizu tistemu, ki trpi, in mu pomagajte.« Tolstoj je to definiral kot našo univerzalno človeško dolžnost. Aktivisti naredimo, kar pač lahko. Rešili smo sicer tudi par življenj, a to so bile seveda anomalije. Pred dvema letoma smo nekega italijanskega lastnika klavnice recimo prosili, naj za veliko noč izkaže malo milosti. In nam je prepustil eno jagnje, ki danes srečno živi in kopitlja po kmetiji nekega našega prijatelja. Omenjeni italijanski gospod nam je za veliko noč tudi lani izročil eno jagnje … Letos pa recimo dve!



Lepo. Ampak samo na sebi precej irelevantno.

Se strinjam, razen seveda za omenjena jagnjeta. Ponavljam: mi aktivisti pač naredimo, kar lahko. Na naša pričevanja pridejo mnogi mesojedci, ki jih izkušnja presune. Ko se zazrejo v prestrašene oči živali, se nekaj v njih premakne. Veliko ljudi je že postalo veganov, ker so prišli na naše dogodke.

Kakšne so na splošno reakcije voznikov tovornjakov? Voznik tovornjaka, zaradi katerega so vas tožili, se je recimo drl na vas: »Pa saj niso ljudje, ti prekleta butasta baba!«

Ponavadi z njimi nimamo nobenih težav. Mnogi nam celo previdno izrazijo naklonjenost. Najbrž tudi zato, ker uporabljamo na ljubezni in spoštovanju temelječ pristop. Na transparentu, ki ga pogosto nosimo s sabo, piše: Nič sovraštva za tovornjakarje, samo ljubezen za pujse!

Eno je videti fotografijo živalskega trpljenja. Nekaj povsem drugega je temu prisostvovati v živo. Ko človeško bitje vidi tovornjak, poln trpečih živali, ponavadi začuti njihovo bolečino. 

To je zelo pametno.

In pristno. Zelo učinkovit je tudi transparent s fotografijama piščančka in mucka ter napisom: Zakaj imate enega radi, drugega pa jeste? Taka sporočila so daleč najbolj učinkovita. Tudi policisti, ki pridejo stražit dogodke, pogosto dobijo solze v oči. Eno je videti fotografijo živalskega trpljenja. Nekaj povsem drugega je temu prisostvovati v živo. Ko človeško bitje vidi tovornjak, poln trpečih živali, ponavadi začuti njihovo bolečino. In še nekaj: recimo, da bi uzrli tovornjak, poln povsem pregretih in izsušenih psov. Bi bilo sploh kakšno vprašanje, ali jim dati vodo ali ne?



Lepo povedano. Na sojenju sta vaša odvetnika vknjižila še nekaj drugih še kako pomembnih pričevanj. Nam lahko poveste kaj o njih?

Seveda. Poklicali smo recimo tudi Davida Jenkinsa. To je človek s petimi diplomami z Oxforda in človek, ki je dejansko izumil glikemični indeks. Pričal je o tem, kako škodljive učinke na naše telo ima uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov. Sodniku je podal zelo natančne mehanizme tega škodljivega vpliva. Najbrž najpomembnejše od vseh pa je bilo pričanje dr. Tonija Weissa.

Za prihodnost naše civilizacije obstajajo določene prelomnice, po katerih ni več poti nazaj. In nekaj smo jih že pustili za sabo. Znanstveniki recimo napovedujejo, da čez 50 let na svetu ne bo več ledenikov. Si sploh predstavljate, kaj to pomeni? 

Gre za strokovnjaka za okoljevarstvena vprašanja, kajne?

Tako je. Na živinoreji temelječe kmetijstvo je namreč eden vodilnih razlogov za podnebne spremembe. O tem danes ni več nobenega dvoma. Kot tudi ne o tem, da so razmere resnično, resnično kritične. Ne vem, ali se ljudje recimo zavedajo, da je večina amazonskih gozdov izsekana prav zaradi potreb na živalih temelječega kmetijstva. Živinoreja je tudi največji vir metana, ki je glavni toplogredni plin. Za prihodnost naše civilizacije obstajajo določene prelomnice, po katerih ni več poti nazaj. In nekaj smo jih že pustili za sabo. Znanstveniki recimo napovedujejo, da čez 50 let na svetu ne bo več ledenikov. Si sploh predstavljate, kaj to pomeni?



Iskreno? Ne. Moj um ob takih podatkih preprosto onemi.

Razumem. Ljudje smo pogosto zmedeni in demoralizirani. Sprašujemo se: kaj vendar lahko naredi ubogi nepomembni mali jaz proti tako gromozanskemu sovražniku, kot so podnebne spremembe? Odgovor je na dlani. Postanemo lahko vegani ali vsaj zmanjšamo vnos mesa. Nesporno dejstvo je, da bomo s tem naredili ogromno za planet.

Starša sta bila Slovenca. Slovenijo sem obiskala enkrat v osemdesetih in sem bila zelo presenečena, kako zelo zahodnodelujoča dežela je bila to. Po tem nisem več prišla in sem nekako izgubila stik. Znam pa po vaše še vedno povedati nekaj ključnih stavkov. 

Za konec: za rojeno Kanadčanko imate za nas Slovence zelo zanimivo ime. Vaša mama je, če prav razumem, odrasla na kmetiji v Sloveniji?

Drži. Veste, kje je Mozirje?

Seveda.

No, tam zelo blizu. Tudi moj oče je odrasel tam, oba sta bila Slovenca. Slovenijo sem obiskala enkrat v osemdesetih in sem bila zelo presenečena, kako zelo zahodnodelujoča dežela je bila to. Spomnim se, da so me takrat moji bratranci navdušili za Abbo. Po tem nisem več prišla in sem nekako izgubila stik. Znam pa po vaše še vedno povedati nekaj ključnih stavkov.



Recimo?

Recimo: Rada imam živali.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE