Poskusite s spravo in grajenjem mostov z drugimi ljudmi

Draga ga. Dana, 

hvala za vaše pismo in vesela sem, da nas berete in da prepoznavate trud vseh nas, ki pišemo in iščemo odgovore na včasih zares nenavadna ali zahtevna vprašanja življenja. Vaše podrobno pismo me je ganilo. Zdi se mi zrelo, da prepoznavate svoja negativna čustva kot tudi svoj del vzroka za nastalo situacijo. Če dovolite, bi vam odgovorila po točkah, da vso kompleksnost poenostaviva.

  1. Vaša izobrazba, torej poznavanje kadrov, vas je usposobila do mere, da prepoznavate, kako smo si ljudje različni. Prav tako pa imate uvid v pravno zakonodajno področje in sam trg dela, kjer je zadovoljstvo ljudi pri delu, ki ga vsakodnevno opravljajo, resnično odvisno od njihove notranje motivacije, talentov in zanosa ter skrbi za dobre pretočne odnose z drugimi.
  2. Pišete, da se s starši niste nikoli najbolje razumeli. Za družinska podjetja velja, da se tam odvija drugačna dinamika odnosov, saj sta vam oče in mati istočasno na neki točki šef in šefinja. Kako razmejiti te odnose, je dilema vseh vaših vprašanj in stisk. Kdo se zapira, kdo deluje hladno, kdo je pozabil na jezik srca, topline in čustvene bližine? Pri odnosih je pač tako, da za te rezultate poskrbijo vse vpletene strani. Morda so otroci v tem delu žrtve čustvenega zanemarjanja, a na ravni odraščanja lahko ponudijo roko staršem podjetnikom, ki so na koncu lahko odtujeni tudi od sebe.
  3. Prepričana sem, da vas imajo starši radi na SVOJ način, a morda ne znajo več najti poti niti do sebe, kaj šele do vas. A kot direktorji podjetja morajo do vas imeti enake kriterije, sicer tim kot celota razpade. Niste zapisali, koliko zaposlenih je pri vas, a vodenje ljudi, posla in financ je zahtevna situacija tako za direktorja in lastnika, torej očeta in verjetno mamo, če je solastnica. A včasih je z odnosi še težje, če so timi majhni. Skušajte razmejiti vlogo staršev in direktorjev in na svoja roditelja pogledati iz te perspektive. Kako bi vi ravnali v njihovi koži?
  4. Porodniška: seveda, delodajalec v vas vlaga in potem odidete. A takšno je življenje, zato je dobro spodbujati timski duh in s tem prenos znanj, veščin in kompetenc na ostale zaposlene, da smo, ko zbolimo ali zanosimo, zamenljivi. Tudi tukaj skušajte razmejiti vlogi očeta kot očeta in očeta kot direktorja. Ali ste prepričani, da vas nima rad? Da vas ne spoštuje? Ali se le trudi voziti veliko barko čim bolj pravično do vseh, ob tem pa pozablja na vse, tudi nase? Resda to ni prav, a morda je čas, da mu odprete lastno bolečino in morda bo on vam svojo.
  5. Kdo komu zapira vrata? Vi očetu, vi sodelavcem ali oni vam? V odnosih vsi delujemo po principu projiciranja. In drugi so nam ogledala. A kaj točno to pomeni? Če se pogledate v ogledalo in napadete, vas podoba v ogledalu napade nazaj. Če se nasmehnete, se podoba v ogledalu, torej vi, nasmehnete nazaj. Če udarite, se steklo zlomi. In takšna so naša medsebojna pogojevanja.
  6. Sami zapišete, da ste po vrnitvi s porodniške zapadli v veliko žalost. Da ste prepoznali občutke ljubosumja in prezir do sodelavk, ki preklinjajo in niso izobražene. In imate prav, da nas izobrazba, branje in na splošno kultiviranje značaja lahko izgradi globlje kot nekoga, ki le poseda in preklinja po gostilnah. Ljudje drug do drugega čutimo vibracije in relacije, ki jih ni potrebno ubesediti. Vsakdo začuti, kako nekdo na nas gleda; kot na smet ali kot na človeka, vrednega zaupanja. Nekateri se vedejo tako, da drugim dajo vedeti, kako so majhni ob njih. A ta puhla napihnjena samo pomembnost kvari dušo, zato je boleče opazovati že v osnovnih šolah, kako se večvrednostni kompleksni bohotijo. Zato je tako pomembno, da človek neprestano gradi na lastnem notranjem ravnovesju in samozavedanju. Pri vas je nastal vozel različnih vplivov, ki ga lahko le odrežemo: s spremembo gledišča, zavedanja in zavesti.
  7. Svetujem vam, da pričnete graditi na lastni samopodobi. Ne glede na sodelavke, očeta in vse ostale, velja, da mora biti človekova osebnost močna kot stena, saj vse gradi na njej, je dejal ruski realist Ivan Sergejevič Turgenjev. Vaša notranja melodija ne žari; moč vašega srca se šibi pod nekimi domnevami, ki jih niste preverili. Ste se kdaj odkrito pomenili z očetom? Mu dali roko ali poiskali pot do njegovega srca? Poiskali spet dobre lastnosti pri sodelavkah? In seveda, oni tudi pri vas? Morda si vsi želijo sprave in dobrih energij ter relacij, pozitivnih vibracij podjetja, ki bodo občudovane tudi pri strankah? Zakaj si ne bi zadali takšnega »rožnatega« cilja?
  8. Mislim, da vas je čas, ki ste ga preživeli na zavodu za zaposlovanj, nečesa naučil: ni tako lahko najti novo dobro službo. Zakaj ne bi obstali v podjetju svojega očeta in zares začeli graditi na osebnostni rasti? Osebnostna rast ne pomeni razvajanja v velnes centrih, neprestanega božanja in takojšnjega zadovoljevanja potreb. Osebnostna rast pomeni garanje! Preseganje lastnih senc in iskanje poti iz njih.
  9. Predlagam, da poskušate s spravo, mostovi in iskanjem novih poti z ljudmi, ki so ob vas že leta. Seveda so med vami tudi zamere in bolečine, a vsak od vas je zagotovo za drugega naredil veliko dobrega. Tega se ne sme pozabiti! Ker to, kar na koncu vsega šteje, je naš napredek. Ki ga naredimo v sebi. Vesela bom, če v tem pogledu daste vse od sebe. A če ne bo šlo, zapustite podjetje in najdite drugo pot. Tako boste naredili vse, kar je v vaših močeh in se dokopali do največjega zaklada, ki ga človek lahko pridobi; notranjega ravnovesja, harmonije in miru. Srečno!