Vprašajte strokovnjaka

Služba v očetovem podjetju je zame eno samo trpljenje

Kmalu bom praznovala okroglih 40 let. Po izobrazbi sem sociologinja - kadrovski menedžer, seveda viška služb za prav mojo smer, sploh v bolj ruralnem območju, kjer živim, ni. Prvo službo sem dobila pri podjetju, kjer nisem imela nikakršnih sorodstvenih vezi. Po tem sem postala mama dvema hčerkama in po zaključku druge porodniške se je kot nalašč pokazala priložnost, da bi delala v podjetju svojega očeta. Kolegica je ravno dala odpoved in je predlagala, da bi jaz nastopila delo na njenem mestu. Notranji občutek se je temu upiral, saj sem v očetovem podjetju delala že kot študentka in takrat spoznala, da odnosi niso ok. Še iz mojega otroštva odnosi z očetom (in mamo) niso bili posebej dobri, pa tudi danes ni nič bolje, če se recimo znajdem z očetom sama v avtomobilu, mi je izredno neprijetno, ne vem, kaj bi govorila z njim, tesno mi je.

A ponujena priložnost za delo je bila tako priročno blizu doma (le 10 minut stran), dopoldanski delovnik in tako naprej, da bi bilo greh, da ne bi vsaj poskusila. In sem res in delo mi je postalo všeč. Računovodstvo in tajniška dela so bila razgibana, saj podjetje posluje tudi mednarodno. Ker je narava dela taka, da imaš svoje kupčke in datume, z očetom nisem imela konfliktov in je bilo vse ok. Potem pa sva se s partnerjem odločila še za tretjega otroka. K odločitvi je delno botrovalo tudi dejstvo, da sem zaposlena v napol družinskem podjetju in sem si mislila, da bodo nadrejeni zato lažje podprli mojo odločitev, verjetno ni treba poudarjati, da delodajalci skoraj nikoli niso srečni, ko razglasiš, da boš šel na porodniško.

Pa se je zgodilo tudi meni, kot že premnogim drugim, ki so odšle na porodniško. Kakšne tri mesece preden bi se morala vrniti na delo, sem dobila obvestilo, da me bodo premestili, ker imajo »sedaj že zadosti premeščanj med nami ženskami«. Temu je botrovalo tudi to, da sem, preden sem šla na porodniško, sama predlagala, da me nadomešča sovaščanka, ki se mi je zasmilila, ker je bila že pet let brez službe. Moj oče jo je res zaposlil in tako je postala »gneča z nami ženskami,« kot so se izrazili. Sovaščanka, ki se je izkazala za zelo prizadevno in požrtvovalno, kar je bilo seveda pričakovati, je tako ostala na mojem starem mestu, mene pa so zaradi znanja angleščine premestili na oddelek za marketing in prodajo. A čutim, da mi to področje ne leži, prodajamo namreč stroje, meni pa tehnika res ni blizu. Počutim se popolnoma nekompetentno za to področje. V računovodstvu sem prej ravno začela pridobivati na samozavesti in samospoštovanju, zdaj pa to.

Na koncu sem se seveda vdala v usodo, sicer zahtevala par sto evrov višjo plačo za drugačno delovno mesto, kar so mi odobrili, a sem kmalu izvedela, da so povišali plače tudi ostalim ženskam v podjetju. Kmalu se je delo v tem oddelku izkazalo za pravo nočno moro. Popisovala sem evidence, ki niso nikogar zanimale, tako da sem se počutila popolnoma nekoristno. Delati sem se morala, da delam. Ob tem me je ves čas bolelo srce, ko sem poslušala sovaščanko, kako uživa v delu, ki je bilo nekoč moje. Kako napreduje na področju, ki sem ga sama optimizirala, preden sem šla na porodniško, sedaj pa sadove žanje ona. Zaradi vseh teh občutkov se nisem več počutila sproščeno v družbi sodelavk in začela sem jih ignorirati. V meni je rasel prezir do njih, obnašajo se namreč zelo primitivno, do podrejenih se obnašajo vzvišeno in nesočutno, pri delu ves čas mastno preklinjajo, branje knjig pa se jim zdi izguba časa. Doslej nikdar nisem razlikovala ljudi po stopnji izobrazbe, a mislim, da njihova srednješolska ali še nižja stopnja kaže na pomanjkanje širine.

Po enem mesecu trpljenja sem očeta prosila za odpoved in šla ponosno na zavod, prepričana, da bom z vsemi svojimi izkušnjami takoj dobila novo delo. A doživela sem šok, tam sem srečala ženske, ki so bile na zavodu že več let, čeprav so govorile več tujih jezikov, imele izkušnje v tujini in tako naprej, sprejemale pa vsako delo, ki so ga lahko dobile, od sobarice dalje. To mi je popolnoma povozilo samozavest in me pahnilo v tesnobo in neprespane noči, kaj bo z mano in mojo družino. Obupana sem očeta po mesecu na zavodu znova prosila za službo.

No, zdaj je stanje v službi še hujše, odnosi s sodelavci so se po moji odpovedi povsem skrhali, če so me prej vsaj cenili in spoštovali, me zdaj ne pozdravijo, ne pogledajo v oči in ignorirajo. Nihče več me ne vpraša za nasvet, zanje sem postala ničla. V službo hodim z vedno večjim odporom, že zjutraj mi je bilo slabo ob misli na delovni dan, zato sem se odločila, da tudi jaz zavzamem položaj, kot ga ima večina v podjetju in vse počnem po liniji najmanjšega odpora. A tudi to me ubija. Ne vlagam v nova znanja, v napredovanje, počutim se popolnoma otopelo. Rada bi se brcnila v rit in šla drugam, se zbudila iz te zamaknjenosti, pa ne vem, kako. Zavedam se, da v podjetju ostajam zaradi cone udobja, blizu je in plača ni slaba, a tako ne morem več. Iščem moč v sebi, da bi se lotila podjetništva, a verjetno nisem iz takšnega testa kot oče, da bi mi uspelo.

Hvala za odgovor,

Dana

Poskusite s spravo in grajenjem mostov z drugimi ljudmi

Draga ga. Dana, 

hvala za vaše pismo in vesela sem, da nas berete in da prepoznavate trud vseh nas, ki pišemo in iščemo odgovore na včasih zares nenavadna ali zahtevna vprašanja življenja. Vaše podrobno pismo me je ganilo. Zdi se mi zrelo, da prepoznavate svoja negativna čustva kot tudi svoj del vzroka za nastalo situacijo. Če dovolite, bi vam odgovorila po točkah, da vso kompleksnost poenostaviva.

  1. Vaša izobrazba, torej poznavanje kadrov, vas je usposobila do mere, da prepoznavate, kako smo si ljudje različni. Prav tako pa imate uvid v pravno zakonodajno področje in sam trg dela, kjer je zadovoljstvo ljudi pri delu, ki ga vsakodnevno opravljajo, resnično odvisno od njihove notranje motivacije, talentov in zanosa ter skrbi za dobre pretočne odnose z drugimi.
  2. Pišete, da se s starši niste nikoli najbolje razumeli. Za družinska podjetja velja, da se tam odvija drugačna dinamika odnosov, saj sta vam oče in mati istočasno na neki točki šef in šefinja. Kako razmejiti te odnose, je dilema vseh vaših vprašanj in stisk. Kdo se zapira, kdo deluje hladno, kdo je pozabil na jezik srca, topline in čustvene bližine? Pri odnosih je pač tako, da za te rezultate poskrbijo vse vpletene strani. Morda so otroci v tem delu žrtve čustvenega zanemarjanja, a na ravni odraščanja lahko ponudijo roko staršem podjetnikom, ki so na koncu lahko odtujeni tudi od sebe.
  3. Prepričana sem, da vas imajo starši radi na SVOJ način, a morda ne znajo več najti poti niti do sebe, kaj šele do vas. A kot direktorji podjetja morajo do vas imeti enake kriterije, sicer tim kot celota razpade. Niste zapisali, koliko zaposlenih je pri vas, a vodenje ljudi, posla in financ je zahtevna situacija tako za direktorja in lastnika, torej očeta in verjetno mamo, če je solastnica. A včasih je z odnosi še težje, če so timi majhni. Skušajte razmejiti vlogo staršev in direktorjev in na svoja roditelja pogledati iz te perspektive. Kako bi vi ravnali v njihovi koži?
  4. Porodniška: seveda, delodajalec v vas vlaga in potem odidete. A takšno je življenje, zato je dobro spodbujati timski duh in s tem prenos znanj, veščin in kompetenc na ostale zaposlene, da smo, ko zbolimo ali zanosimo, zamenljivi. Tudi tukaj skušajte razmejiti vlogi očeta kot očeta in očeta kot direktorja. Ali ste prepričani, da vas nima rad? Da vas ne spoštuje? Ali se le trudi voziti veliko barko čim bolj pravično do vseh, ob tem pa pozablja na vse, tudi nase? Resda to ni prav, a morda je čas, da mu odprete lastno bolečino in morda bo on vam svojo.
  5. Kdo komu zapira vrata? Vi očetu, vi sodelavcem ali oni vam? V odnosih vsi delujemo po principu projiciranja. In drugi so nam ogledala. A kaj točno to pomeni? Če se pogledate v ogledalo in napadete, vas podoba v ogledalu napade nazaj. Če se nasmehnete, se podoba v ogledalu, torej vi, nasmehnete nazaj. Če udarite, se steklo zlomi. In takšna so naša medsebojna pogojevanja.
  6. Sami zapišete, da ste po vrnitvi s porodniške zapadli v veliko žalost. Da ste prepoznali občutke ljubosumja in prezir do sodelavk, ki preklinjajo in niso izobražene. In imate prav, da nas izobrazba, branje in na splošno kultiviranje značaja lahko izgradi globlje kot nekoga, ki le poseda in preklinja po gostilnah. Ljudje drug do drugega čutimo vibracije in relacije, ki jih ni potrebno ubesediti. Vsakdo začuti, kako nekdo na nas gleda; kot na smet ali kot na človeka, vrednega zaupanja. Nekateri se vedejo tako, da drugim dajo vedeti, kako so majhni ob njih. A ta puhla napihnjena samo pomembnost kvari dušo, zato je boleče opazovati že v osnovnih šolah, kako se večvrednostni kompleksni bohotijo. Zato je tako pomembno, da človek neprestano gradi na lastnem notranjem ravnovesju in samozavedanju. Pri vas je nastal vozel različnih vplivov, ki ga lahko le odrežemo: s spremembo gledišča, zavedanja in zavesti.
  7. Svetujem vam, da pričnete graditi na lastni samopodobi. Ne glede na sodelavke, očeta in vse ostale, velja, da mora biti človekova osebnost močna kot stena, saj vse gradi na njej, je dejal ruski realist Ivan Sergejevič Turgenjev. Vaša notranja melodija ne žari; moč vašega srca se šibi pod nekimi domnevami, ki jih niste preverili. Ste se kdaj odkrito pomenili z očetom? Mu dali roko ali poiskali pot do njegovega srca? Poiskali spet dobre lastnosti pri sodelavkah? In seveda, oni tudi pri vas? Morda si vsi želijo sprave in dobrih energij ter relacij, pozitivnih vibracij podjetja, ki bodo občudovane tudi pri strankah? Zakaj si ne bi zadali takšnega »rožnatega« cilja?
  8. Mislim, da vas je čas, ki ste ga preživeli na zavodu za zaposlovanj, nečesa naučil: ni tako lahko najti novo dobro službo. Zakaj ne bi obstali v podjetju svojega očeta in zares začeli graditi na osebnostni rasti? Osebnostna rast ne pomeni razvajanja v velnes centrih, neprestanega božanja in takojšnjega zadovoljevanja potreb. Osebnostna rast pomeni garanje! Preseganje lastnih senc in iskanje poti iz njih.
  9. Predlagam, da poskušate s spravo, mostovi in iskanjem novih poti z ljudmi, ki so ob vas že leta. Seveda so med vami tudi zamere in bolečine, a vsak od vas je zagotovo za drugega naredil veliko dobrega. Tega se ne sme pozabiti! Ker to, kar na koncu vsega šteje, je naš napredek. Ki ga naredimo v sebi. Vesela bom, če v tem pogledu daste vse od sebe. A če ne bo šlo, zapustite podjetje in najdite drugo pot. Tako boste naredili vse, kar je v vaših močeh in se dokopali do največjega zaklada, ki ga človek lahko pridobi; notranjega ravnovesja, harmonije in miru. Srečno!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE