Umetnik nemških korenin, rodil se je 30. novembra 1943 v Solingenu, se je po vojni težko poistovetil s svojo narodno identiteto in ustvarjalna pot ga je gnala na tuje, najprej v Amsterdam, kasneje pa tudi v Ljubljano, kjer se je Ulay zaljubila, poročil, živel in ustvarjal od leta 2009.
Do takrat se je fotograf in pionir body arta, performansa in polaroid arta že zapisal v zgodovino konceptualne umetnosti kot provokativen preizpraševalec človeške eksistence, umetniški svet so namreč navdušili radikalni performansi, ki jih med letoma 1975 in 1988 izvedel s tedanjo partnerko in sodelavko Marino Abramović.
Z Abramovićevo sta v performansih nastopila tudi sama, svoja telesa sta postavljala v kočljive situacije, velikokrat povsem gola, in tako preizkušala meje človeške vzdržljivosti.
Njun intmno-partnerski odnos je imel velik vpliv na umetnost, ki sta jo ustvarjala skupaj, in je tudi na koncu, ko sta se leta 1988 razhajala, rodil poslednji skupni projekt, ki sta ga naslovila Ljubimca.
Vsak s svoje strani sta se takrat sprehodila drug proti drugemu po Velikem kitajskem zidu, Abramovićeva je začela ob Rumenem Morju, Ulay pa v puščavi Gobi. Oba sta prehodila po 2500 km zidu, ko sta se na sredini srečala, pa sta si izrekla dokončno slovo.
Minilo je več kot 20 let, preden sta se znova sešla, in sicer med retrospektivo Abramovićeve Umetnica je prisotna v newyorškem muzeju MoMA leta 2010, kjer je srbska umetnica 736 ur in 30 minut v tišini, nepremično sprejemala naključne obiskovalce. Eden izmed njih je bil tudi Ulay in fotografije, kako si podata roke, so takrat obnorele svet. A sprava med njima še ni bila zares dosežena. Nekaj let pozneje je namreč Ulay Ambramovićevo spravil na sodišče, ker je kršila pogodbo, ki se je nanašala na njuna skupinska dela. Sodišče je leta 2016 določilo, da mora Abramovićeva Ulayu plačati odškodnino, vsa skupna dela pa podpisovati z obema avtorjema. Po pisanju britanskega časopisa Guardian sta umetnika nato bojno sekiro zares zakopala leto pozneje, ko sta se 2017 srečala v Indiji, se naučila odpuščanja in "postala resnična prijatelja", je dejala Abramovićeva, ki je še razkrila, da si po novem dnevno pošiljata sporočila.
V času svojega ustvarjanja v Ljubljani je Ulay sodeloval tudi z drugimi slovenskimi umetniki, med njimi z režiserjem Damjanom Kozoletom, s katerim sta posnela film Projekt rak, ki pripoveduje o umetnikovem spopadanju z diagnozo: rak. Film, ki je premiero doživel leta 2013 se je izkazal za Ulayev največji in najpomembnejši projekt. O Ulayju so kritiki zapisali še, da je bil transvestit, pol moški – pol ženska in pravi socialni aktivist.
V Sloveniji smo njegovo razstavo lahko nazadnje videli leta 2016, v Mestni galeriji Ljubljana, Ulayevo samostojno predstavitev pa po smrti umetnika napoveduje osrednji Stedelijk Museumu v Amsterdamu. Na ogled naj bi bila med letošnjim novembrom in aprilom 2012.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: