Leta 2017, ko je prvič spakirala kovčke za Kitajsko, je jokala. A ne od sreče. Selitev se ni izšla zaradi vizuma. Čez leto ji je prijateljica bolj v šali kot zares posredovala ponudbo za službo. Razgovor za delo v investicijskem podjetju je bil uspešen, Kitajska je postala njen drugi dom. Ostala naj bi eno leto, a Slovenka Ana Grasselli še vedno živi v Pekingu in poučuje na mednarodni šoli. V rodne kraje se je pred pandemijo covida-19 vrnila malone vsaka dva meseca, zdaj je potovanje oteženo, časovno zahtevno in predvsem noro drago – za primerjavo, pred dvema letoma je za letalsko vozovnico odštela od 360 do 700 evrov, zdaj bi najmanj 4000 evrov. 

Oči sveta bodo od 4. februarja uprte v Peking. Kakšno je vzdušje pred največjim športnim dogodkom leta? Najbrž je prav, da vas zaradi velikosti in raznolikosti prestolnice vprašam o vzdušju v predelu, kjer živite.

Peking je kakšno petino manjši od Slovenije. Ali je to veliko ali malo, je težko reči. Enim je daleč do Kopra, drugi gredo tja na kavo. Tako je tudi nekaterim daleč do »pekinške Šiške«, kot rečem predelu, kjer živim, drugim je, kot bi šli od središča Ljubljane do Špice. Sedemnajst kilometrov je tu lahko sedem postaj podzemne, okoli 20 minut, ali debela ura z avtom v prometni konci. Z električnim motorjem potrebujem 30 minut. 

Živim v predelu, kjer je olimpijski park, arena The Ice Ribbon je od mojega stanovanja oddaljena štiri kilometre. Spomnim se, da sem se spraševala, ali bom še tu za olimpijske igre. Sem, a zaradi strogih omejitev ne bom mogla navijati v živo. Tveganje širjenja okužb s covidom-19 je preveliko, predvsem ker jih v Pekingu skoraj ni, obvezna karantena za vstop na Kitajsko je trenutno od dva do štiri tedne. 

Seveda je mesto v pripravljenosti, kar je bilo pričakovati. Ko je človek nekaj časa tu, se navadi, kako se čez noč ali zgolj v nekaj urah kaj vzpostavi. Denimo, naenkrat je smetišče zasajeno z grmovjem in celotno naselje z 10.000 ljudmi začne ločevati odpadke. Spremembe so najbolj očitne v prometu, po začasno označenem voznem pasu smejo voziti samo vozila olimpijskih odprav. Se kar pozna, ko se tripasovnica spremeni v dvopasovnico. 

Še tisti, ki prosjačijo na ulicah, čeprav jih ni veliko, imajo QR-kodo za digitalno nakazilo. V glavnem skoraj ne hodim v trgovino, vse naročim po internetu. Ko vidim kaj, kar potrebujem ali mi je všeč – kjer koli, fizično ali na internetu –, slikam z aplikacijo, stisnem plačilo in že je na poti.  

Nanizali ste zanimive primerjave, katere predstave, ki jih od daleč imamo Slovenci, ste tudi že odvrgli?

V določenih stvareh smo oboji zelo konservativni. Kar ni slabo, da ne bom narobe razumljena. In trmasti. Moja izkušnja z ljudmi je pozitivna – zelo so prijazni. Tolikokrat me presenetijo, ko dejansko pomislijo, »joj, tako daleč si od doma«, in ker cenijo tudi zelo majhne stvari. Rada povem, da se mi večkrat zdi, da so kot ogledalo – kar daš, to dobiš. Včasih sicer morda malce traja, da se odprejo. Predvsem da zaupajo tujcem in jih zares spustijo medse. 


Dlje ko sem tu in opažam najrazličnejše podobnosti in razlike, bolj pod drugačnimi vtisi bi bili moji odgovori na ista vprašanja. Večkrat pa premišljam, koliko sivih las bi si prihranila, če bi prej razumela, v katerih točkah sta si kultura in miselnost podobni in različni. Denimo, še se moram dnevno opozarjati, da sem manj perfekcionistična. Brusim se, da ne razmišljam toliko vnaprej in ne preučujem vseh možnosti že v predpripravi in hkrati pripravljam različne scenarije, kaj če se zgodi to ali ono. Običajno strnem pristop tako: Ko se bo zgodilo, bomo začeli razmišljati, kaj bomo naredili. 

Rada bi poudarila, da je to moja izkušnja tega malega dela ljudi in sveta, ki sem ga do zdaj srečala. A naj izpostavim pristop, ki je splošnejši: Naredi, ne razmišljaj. Torej naredi, kar je v tvoji funkciji, zgolj in samo to. Gre pa v obe smeri, da ne bo pomote. Storitve so vrhunske, ponudba tudi. Ali na kratko: vse je mogoče. To je gotovo nekaj, kar je tukaj veliko bolj otipljivo in dejansko. 

Ana Grasselli živi v predelu, kjer se nahaja tudi olimpijski park.

Ste jezik v tem obdobju že usvojili?

Premalo. Če bi se danes preselila sem, bi bil gotovo eden najbolj gorečih nasvetov sami sebi: Začni prvi dan in vztrajaj. A res je tudi, da so prevajalniki tako hitri in dobri, da se dejansko lahko pogovarjam s komer koli. Na telefonu imam aplikacijo, vanjo povem v angleščini in izpiše ali pove v kitajščini. Deluje tudi obratno. Besedila lahko slikaš in tekst se prevede. V šoli imajo celo dovoljenje uporabljati »pisala«, ki so prevajalniki. Pisalo ima kamero, ki hkrati skenira tekst in na malem ekranu sočasno izpisuje kitajščino oziroma obratno. No, na koncu še vedno ostane izgovor, da je prav dobro, če ne razumeš vsega iz okolice. Tako se človek lažje spočije ali osredotoči na svoje misli. 

Še vedno me preseneča odnos Kitajcev do denarja. Brez težav ga denimo posodijo. Tudi večje vsote. Veliko dajo na besedo. Beseda nekaj velja. 

Za plačevanje storitev in blaga ne potrebujete gotovine in kreditnih kartic, le telefon, mar ne?

No, lahko je tudi samo pametna ura. Še tisti, ki prosjačijo na ulicah, čeprav jih ni veliko, imajo QR-kodo za digitalno nakazilo. V glavnem skoraj ne hodim v trgovino, vse naročim po internetu. Včasih smo listali revije, tukaj se mi zdi, da je vse kot nekakšna interaktivna revija. Ko vidim kaj, kar potrebujem ali mi je všeč – kjer koli, fizično ali na internetu –, slikam z aplikacijo, stisnem plačilo in že je na poti. Sama sebi se nasmejim, kaj vse sem včasih »uvažala« in tlačila v kovčke, ko se da tako rekoč vse naročiti tu. Me pa še preseneča odnos Kitajcev do denarja. Brez težav ga denimo posodijo. Tudi večje vsote. Veliko dajo na besedo. Beseda nekaj velja. 


Kakšni so življenjski stroški v Pekingu?

Odvisno od tega, kje živite in kakšen življenjski standard želite. Kot marsikje je tudi v Pekingu najdražje živeti sam. V osrčju prestolnice boste za najem enosobnega stanovanja odšteli najmanj tisoč evrov na mesec. Dlje ko se umaknete iz središča v nova naselja, lažje boste našli kaj cenejšega. Hiše, kakršnih smo vajeni Slovenci, so v Pekingu prestiž. Hrana je poceni, če človek ni vezan na okuse od doma. Naj se popravim: kitajska hrana je poceni. Za primerjavo: v Sloveniji ne bi nikdar toliko plačala za sir kot tu, saj denimo dvesto gramov gavde stane okoli deset evrov. Za hrano porabim veliko več kot doma. Morda, ker je toliko raznolikih kuhinj in sem po želodcu gurmanka. A če strnem: tujci tu v glavnem zelo dobro zaslužimo. Ostane mi veliko več kot doma za enak življenjski standard. No, le avtomobila nimam, to je zadnje desetletje na Kitajskem kar loterija – v povprečju traja osem let, da dobiš registrsko tablico. 

So določeni termini v letu, ko nobena spletna aplikacija ne dela tudi z VPN. Osebno me to, poleg trenutnih omejitev potovanj, najbolj moti. 

Občutite informacijsko cenzuro? Nadzor?

Kdor se odpravi na Kitajsko, naj ne bo presenečen, če priljubljene aplikacije zelo verjetno ne bodo delovale (gmail, youtube, facebook, whatsapp, viber, netflix ...). Seveda so sive cone, so pa tudi popolni mrki. So določeni termini v letu, ko nič ne dela tudi z VPN. Osebno me to, poleg trenutnih omejitev potovanj, najbolj moti.

In kaj bi taistega popotnika najbolj navdušilo?

Vsekakor je zelo fascinanten trk modernega in starega sveta. Upam si trditi, da bi se zaljubili v »hutong«, morje ozkih ulic in nizkih hišic, polnih zgodb in življenja. Lučaj stran pa nebotičnik, ki je deseti na lestvici najvišjih na svetu. Pa najnovejši jekleni konjički, po možnosti fluorescenčne barve, vštric na cesti pa sključen možic na kolesu, ki za sabo vleče zvrhan voz papirja ali plastike.