Slovenka, ki živi v Boliviji: Zakaj tukaj otroci ne jočejo

30.8.2020

Začela sem opazovati otroke in njihove starše v Boliviji, kjer živim večino časa, in Sloveniji, kadar pridem na obisk. Med njimi je morje razlik.


Tako zelo sem se navadila, da v Boliviji malčki skoraj ne jokajo, da mi je doma v Sloveniji včasih kar naporno. Bolivijski otroci znajo sedeti pri miru, kadar okoliščine to zahtevajo, ni jim dolgčas, kadar se nič ne dogaja; kadar pa lahko, tekajo okoli in se ne obešajo na starše. Prav zanimivo – zakaj je tako? 

Pred leti sem potovala čez vroče stepe na vzhodu Bolivije. Vkrcala sem se na vlak: ozki sedeži, oblečeni v obrabljen rdeč skaj, 40 stopinj Celzija – napovedovalo se je dvajset ur pekla. Komaj je bilo prostora za noge. Pripravila sem se na najhujše.

Sedeža na drugi strani prehoda je zasedla družinica: mama in štirje majhni otroci; verjetno si ni mogla privoščiti več kot dveh vozovnic. K oknu je sedla mama z dojenčkom, na drugi sedež sta se stisnila bratca, dala bi jima pet in sedem let. Resda sta bila drobna, ampak starejši od njiju je potem v naročje vzel še četrtega otročička, ki je imel morda tri ali štiri leta.

V Boliviji sem se že ničkolikokrat čudila, kako pridni so otroci v avtobusih. Mirno sedijo, dokler vožnja ne mine, in vožnje so dolge šest, sedem, deset, dvanajst ur! Ampak tile trije, na enem sedežu ... Psihično sem se pripravila na to, da bo norišnica. Na koncu sem bila jaz edina, ki sem se neudobno presedala. Otroci se vso pot skoraj niso premaknili. Niso se sprli, niso se stepli, niso vreščali; najstarejši, ki je imel v naročju bratca, ni niti potožil, da ga kaj tišči. Večino časa je imel oči zaprte, verjetno je dremal. Petletni bratec je zrl nekam v strop in sanjaril. Mama je molče gledala skozi okno, vsake toliko je podojila dojenčka ali ga v naročju previla. 

Bolivija je dežela otrok. Otrok, ki ne vreščijo, ne cepetajo, ne sitnarijo in skoraj nič ne jočejo. 

Povijanje dojenčka

Bolivija je dežela otrok. Poleg Paragvaja je južnoameriška država z najštevilnejšim indijanskim prebivalstvom. Čeprav tudi sem vdira globalizacija, je podeželje še zelo tradicionalno, posebno v Andih. Staroselske ženske se oblačijo po starem: široko nabrano krilo s podkrili, jopica, balerinke brez nogavic, če je zelo hladno, potegnejo čez gamaše. K obvezni ženski noši sodi volneni aguayo, nekakšen prt kvadratne oblike živih barv, ki so ga nekoč tkale same. Uporabljajo ga kot ogrinjalo in za prenašanje tovora na hrbtu. In ženska vedno kaj nosi: če v aguayu ni krompir, je pa dojenček, povit v negibno bubo. 

Otroka nosi mati, nikoli moški. Pravijo, da otrok pripada mami in je z njo bolj povezan kot z očetom. Poleg tega velja, da je ženska fizično močnejši spol, prav zato, ker večino odraslega življenja ves čas kaj prenaša – ali otroka ali hrano za vso družino, ki je tudi v njeni domeni. Prizor para, v katerem ona hodi otovorjena, on pa ob njej praznih rok, je skoraj pravilo, za delo na cesti pogosto najemajo ženske. To se upira zdravi (slovenski) pameti in celo biologiji, ker ima moški po naravi več mišične mase – ampak razloži to staroselcem! Aguayo je ženski del oblačila, zato ženska nosi tovor in pika. 


Druga maternica

Ta tovor je seveda tem bolj praktičen, čim manj migota. Dojenčka, dokler ni tako velik, da lahko v aguayu stoji pokonci in gleda ven kot v nosilih, povijajo. Tako je ves čas v telesnem stiku z materjo, zavit, pri miru, v poltemi, in čuti bitje njenega srca. Prepričani so, da za otroka ni dobro, da preveč brca in giblje rokice, češ da »samega sebe moti«. Če ni pri miru, pa moti tudi mamo, ki potrebuje proste roke za delo na polju ali v kuhinji.

Prvo polovico leta po rojstvu preživi v nekakšni drugi maternici, kot mladiček kenguruja. Zakrijejo mu celo obrazek. Vedno znova se čudim, da se nobeden ne zaduši – ampak se ne. Dojenčka ne pokažejo skoraj nikomur, predvsem pa ga ne izpostavljajo pogledom na ulici. Pravijo, da zanj ni dobro, če se ljudje vtikajo vanj. Pred tujci ga čuvajo, še ko je v maternici. Prve mesece par nikomur ne pove, da je ženska noseča, potem izvejo najbližji sorodniki in babica, ki spremlja nosečnost. Šele ko je trebuh že več kot očiten, uradno povejo tudi širši skupnosti.

Pravijo, da se otroka »primejo« misli drugih ljudi: če kdo matere ne mara, lahko njegov negativni pogled škodi otroku. Nekdo lahko pogleda »najlepšega dojenčka na svetu« in materi zavida. Zaradi »zlega pogleda« lahko malček celo zboli. 

Zli pogled

Imam prijatelja, indijanskega šamana. Dogovorili smo se, da za mojo kolegico naredi obred. Ta gospa je sicer rojena v La Pazu, a je dvajset let preživela v ZDA. Šaman je prišel z ženo in osemmesečno hčerko. Medtem ko je on delal, je gospa čuvala punčko: štiri ure skupaj je skoraj nepremično po turško sedela na tleh, razen da jo je podojila in previla, se ni niti premaknila. Malčica ni ves dan niti pisnila.

Zbudila se je, ko smo po obredu pogrnili prt za prigrizek. Mama jo je odvila, podojila in posedla na tla. Moja prijateljica je takoj planila nanjo in ji začela gruliti, popevati, ropotati, ploskati, cmokati, gagati, poplesavati in na vse mogoče načine pritegovati njeno pozornost. Mala se je smehljala, a je bila hkrati malo zmedena. Prav težko je bilo gledati. Tako pridna je bila, tako zadovoljna – ali je spala ali pa se smehljala. Zakaj je ne pusti v miru? Očitno ji ni nič manjkalo! Njen oče je kasneje komentiral vedenje moje prijateljice: »Otroku krade energijo.« 


Otrok ni središče pozornosti

Ne mami ne očetu ni bilo všeč, kako je »popadla« njuno hčerko, čeprav je bilo dobrohotno. Majhni otroci so polni energije, zato jih odrasli tako radi ljubkujemo, dobesedno okopamo se v njihovi nedolžnosti, pomirjajo nas. Indijanski zdravilci pa pravijo, da tako posrkajo stres, živčnost, nezadovoljstvo in splošno nelagodje odraslih, ki se obesijo nanje. Bolivijska mama je prepričana, da lahko otrok od tega celo zboli, vsekakor pa postane živčen. Velja, da ga je treba pustiti pri miru.

Prav zanimivo je opazovati: ko se sreča pet odraslih Bolivijcev in ima ena mama s seboj majhnega otroka, se odrasli pogovarjajo med seboj, otrok pa se drži mame in gleda. Ko se zbere pet odraslih Slovencev in ima ena mama s seboj majhnega otroka, se vsi pogledi uprejo vanj in mu začnejo čebljati, se pogovarjati o njem, skušajo vzbuditi njegovo pozornost in odziv, skorajda se niso sposobni pogovarjati med seboj. Otrok se nauči, da je središče pozornosti, in včasih se mi zdi, da je ta vloga skoraj prehudo breme: rešuje odrasle, da se jim ni treba soočiti s seboj in svojo nelagodnostjo (isto vlogo pogosto prevzamejo psi). 

Vzorec tišine

Če je mama mirna in živi v mirnem okolju, otrok že v trebuhu privzame vzorec tišine. Raziskovalci washingtonske univerze so ugotovili, da novorojenček razlikuje zvoke materinega jezika od tujega. Čut sluha se razvija zadnjih trideset tednov nosečnosti in zarodek absorbira zvoke materinega govora. Druga raziskava ugotavlja, da že dojenček čeblja v ritmu in z zlogi, ki spominjajo na jezik, ki ga govorijo starši. Tradicionalni zdravilci gredo še dlje, pravijo, da ima prirojene telepatske sposobnosti, čuti misli, in to, ko je še zarodek.

Zato nosečnice ne gre razburjati niti ji odrekati, kar si poželi. Navada je, da je treba mladi ženski, ki pride na obisk, ponuditi najboljše, kar je pri hiši – ker nikoli ne veš, ali ni morda noseča. Če bi se razjezila ali se počutila nedobrodošlo, odrinjeno, zapostavljeno, bi trpel otrok, ki ga nosi. Prav tako se noseča ženska ne sme prestrašiti, zaradi česar naj ne hodi sama po neznanih poteh; najbolje, da živi v varnem okolju in se ne prenapreza. 

Andski staroselci so po naravi izjemno tihi in mirni, malo govorijo, celo hodijo neslišno. Skupnost živi v ustaljenem tradicionalnem redu, vsak ve, kaj je njegovo delo, kaj se ob določenem čase počne in kako – ni kaj razpravljati. Celo če se jim mudi, se jim mudi zložno. Mamica z otrokom komunicira v tišini. Skoraj logično je, da bo tak otrok tih. Celo potem ko shodi, ga zlepa kaj ne vrže iz tira.

Pozunanjanje pozornosti

V Sloveniji, in na Zahodu sploh, je težnja prav nasprotna: starši so prepričani, da je za otroka dobro, da ga izpostavljajo čim več različnim vtisom. Nenehno ga skušajo aktivno zamotiti s predmeti, igrajo se z njim, se pogovarjajo, ga učijo, navajajo, včasih celo zahtevajo od njega, da se ves čas odziva, ker to počnejo tudi sami. Če dojenček hitro ne neha jokati, je takoj pri roki ropotuljica. Povsod nekaj visi, miglja, ropoče in žvenklja, kup igračk, barv, oblik, zvokov. Ko je malo večji, ga vodijo na najrazličnejše aktivnosti. Navajajo ga na svet, v katerega vstopa: družbo preobilja informacij, čutnih vtisov, distrakcij, možnosti, pravil. Otrokova pozornost je tako stalno obrnjena navzven. 

Vendar preveč dražljajev načenja živčni sistem, in ko so živci razrahljani in preobremenjeni, je vsako najmanjše dodatno nelagodje preprosto preveč. Za vsako majhno neravnovesje sistema se pretirano odzove – ne loči, kaj je res pomembno, kaj je kaprica in kaj je včasih preprosto treba potrpeti. Rezultat so mala vreščala. Seveda niso sami krivi, da so njihovi živci prenapeti, v končni fazi so starši na istem ... Kallawayski šaman mi je nekoč rekel: »Nam se zahodnjaki zdijo kot otroci: ne vedo, kaj je res pomembno.« 

Kdaj jih sploh vzgajajo?

V Boliviji se starši malo ukvarjajo z otroki. Ko začne malček dobro hoditi, se začne osamosvajati, raziskuje naokrog in se k mami vrne le, da mu da jesti ali da si odpočije. Mama ga jemlje na delo in ga ima ves čas na očeh, vendar se z njim ne igra. Počne pač, kar počne, včasih tudi samo tiho sedi v trgovinici, čaka na stranke in gleda v nebo – in otrok jo posnema.

Indijanski otrok sme vrsto stvari, ki gredo slovenskim staršem preprosto na živce ali se jim zdijo nevarne. Lahko je premalo oblečen, lahko počne »nevarne« stvari, izrazov »pazi, da ne padeš« ali »pazi, da se ne zmočiš« ali »pazi, da se ne umažeš« tu še nisem slišala. Otroci so, vsaj na vasi, na videz prepuščeni sami sebi, za velik del razvoja preprosto poskrbi narava. V mestih jih imajo seveda na očeh, ker je nevarno, vendar se ne vtikajo vanje. Dejansko se včasih sprašujem, kdaj jih vzgajajo. Redko slišim, da kdo majhnemu otroku kaj razlaga ali ga uči. Pojma nimam, kdaj se to zgodi, ampak vseeno odrastejo v čisto normalno razvite mlade ljudi, ki znajo vse, kar je potrebno za življenje. 

Preobremenjenost slovenskih staršev

V nasprotju z bolivijskimi otroki slovenskim že zelo zgodaj vcepljamo občutek odgovornosti, kako je treba paziti na stvari in na svoje zdravje, učimo jih, da je treba svet obvladati, skrbeti zanj, da je treba odgovorno izbirati med številnimi možnostmi. Spodbujamo razumnost, cilje. Da bi razvili sposobnost samostojnega odločanja, starši otroku nenehno dajejo na izbiro: ta ali oni puloverček, to ali ono skodelico ... Hočeš, da gremo tja pa tja, ali nočeš? Kaj bi rad? Otrok se mora stalno odločati. To je strašno naporno, še posebno kadar so vse možnosti dobre. Kako izbrati pravo? Kako naj ve, kaj bi rad, saj še ni izkusil dovolj, da bi se odločil? Še odraslim nam je težko. Če samo pomislim, koliko časa potrebujem, da se odločim, kaj bom oblekla za to ali ono priložnost, prav stresno je lahko! Otrok prevzame od odraslih miselni vzorec negotovosti: ravnam prav? 

Ko gledam slovenske starše, se mi zdi, da si nalagajo preveč: preobremenjeni so, ker morajo početi toliko stvari naenkrat in vse odlično: v službi morajo biti uspešni, urediti si morajo čudovit dom in biti skrbni, zavestni, ustvarjalni in sploh fantastični starši. Za vsak otrokov najmanjši čustveni vzgib morajo imeti vnaprej pripravljeno modro rešitev. Otrokom želijo dati najboljše, kar zmorejo – pogosto celo boljše, kot zmorejo. Rezultat so živčni starši in živčni otroci. Bolivijski starši si take gonje niti zamisliti ne morejo. 

Seveda pa tudi v Bolivijo vdira moderni način življenja. Tudi oni se bodo kmalu znašli v labirintu, v katerem je vsega preveč, predmetov, priložnosti in zahtev in se je treba nenehno odločati. Na podeželju stvari še vedno ureja narava: ja, imajo več oblačil kot prej, a se tudi hitreje strgajo. Ja, nekdo prinese televizijo in nekaj časa so otroci prikovani pred zaslonom. Potem se televizija pokvari. Vprašam malega, kje pa imaš medota, ki sem ti ga prinesla. »Umrl je v vojni.« Za zdaj jim več predmetov in priložnosti ne jemlje miru – eno ali drugo, oboje je v redu. Še vedno se jim ne zdi, da bi morali otrokom privzgajati negotovost glede odločitev. Kot mi je rekel kallawayski zdravilec: »Na svoji koži se mora naučiti. Se bo že znašel.« In otroka pusti pri miru. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE