Brian iz Manchestra, ki je ob Prešernovem spomeniku vidno zbegan s prstom plazil po mapi središča Ljubljane, je povedal, da je o lepotah Slovenije prvič bral v britanskem časniku The Telegraph. Pobaram ga, o čem je pisal. Na telefonu skupaj najdeva njihov vodnik, ki o Sloveniji pravi takole: »Drobna Slovenija je polna zanimivosti, ponuja številne aktivnosti, ki ji jih lahko zavidajo mnogo večje države. Čeprav v sredici slovanska, je Slovenija dežela kulinarike, kulture in celo arhitekture, na katere so vplivale sosednje države. Je dežela neverjetne podnebne mešanice, ki prinaša tople sredozemske sape vse do vznožja Alp, na vrhu katerih lahko sneži tudi poleti. Glede na to, da več kot polovico Slovenije pokriva gozd, spada država med najbolj zelene na svetu. In Slovenci? Tiho konservativni, globoko samozavestni, presunljivo širokega duha, izjemno strpni in zelo zelo gostoljubni.« Brian mi je nato zaupal, da mu je žal, ker gre že naslednji dan v Budimpešto. »Če bi vedel, da je pri vas tako lepo,« je rekel, »bi ostal vsaj tri dni!«

Le prijazni ljudje, vedno pripravljeni pomagati

Slovenija velja za tranzitno državo. Številni turisti si jo izberejo za enonočno postojanko, nato pa odidejo naprej. A obstajajo tudi tisti, ki pridejo prvič, pa se zdi, da je nikoli več ne zapustijo. Eden od njih je Rob Chapman, Anglež po rodu, ki sicer živi v Münchnu, Slovenija pa mu je tako prirasla k srcu, da si je privoščil celo nepremičnino v Kobaridu. »Če sem iskren, nisem imel pojma, kaj naj pričakujem,« začne odgovarjati, ko ga vprašam, kaj je pričakoval pred prvim obiskom. »Slišal sem, da je odlična za kajak, pa sem prišel sem s svojim klubom. Niti v sanjah si nisem upal predstavljati fantastičnih pogledov na Julijske Alpe, ko sem iz Italije prihajal čez Predel. In turkizne vode Soče ter bogati gozdovi, ki se dvigajo ob njenih nabrežjih! Nekaj čisto drugega od sosednje Avstrije.« Rob pove, da je bila podoba, ki si jo je pred prihodom ustvaril o Slovencih, skopa. »Vedel sem, da je bila Slovenija nekoč del Jugoslavije, zato sem od Slovencev pričakoval slovansko-balkansko mešanico. Prej sem od prijateljev slišal marsikatero omalovažujoče opazko o vas, a kar sem nato doživel na lastni koži, so bili le prijazni ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Ljudje, ki bodo vztrajali, da se jim pridružiš na pijači, in kdo ve kako govorijo popolno angleščino.« 

Res ste lahko srečni

Rob se je zaljubil v Slovenijo na prvi pogled in že takoj želel spoznati kar največji del države. »Glede na to, da se ponaša z izjemno geografsko in demografsko raznovrstnostjo, sem imel občutek, kot da se je naučiti slovenščino nemogoč projekt,« nadaljuje. »Vsaka vas uporablja svojo verzijo jezika, ki pa so, to sem ugotovil kasneje, odličen vir šal med Slovenci samimi. Res ste lahko srečni, da živite v tako bogato obdarjeni deželi, a to, kar imate, jemljete kot nekaj samoumevnega. Velikokrat sem slišal koga reči: Ah, to je nekaj običajnega, pridi, ti pokažem še nekaj lepšega! Slovenija je res polna presenečenj, naj bo čudovitih kolesarskih poti na obrobju Tolmina, ki nujno vključujejo slastno hrano in žganje, ali pa Škocjanske jame, Kras – človeku lahko dih zastane skoraj na vsakem koraku. Ali pa ko prečkaš most čez podzemno reko! Noro, česa takega res ne moreš predvideti!« 

Najbolje varovana skrivnost Evrope

Lepote Slovenije očitno tujci znajo prepoznati. Največ jih je iz Nemčije, Nizozemske in Češke. Turisti so poleti največkrat prenočili v prestolnici, nato pa v občinah Piran, Bled, Bohinj in Bovec. Da smo res nekaj posebnega, je potrdila tudi reportaža Ignacia Maza z naslovom Just Back: Slovenia for All Travelers, objavljena na spletni strani prestižnega medija Luxury Travel Advisor, ki opisuje Slovenijo kot najbolj varovano skrivnost Evrope in odlično izbiro za vse vrste popotnikov. To pa še ni vse! Na vsakoletnem srečanju članov Virtuosa, vodilnega globalnega združenja v luksuzni in butični potovalni industriji, je Slovenija prejela nagrado hottest destination of the year, Slovenska turistična organizacija (STO) pa je ponovno uvrščena med najboljše nacionalne turistične organizacije sveta. 

Robert Kolarik, Malmö, Švedska: »Ko sem prvič prišel v Slovenijo, me je zadelo – hej, v resnici je tukaj desetkrat lepše od vseh zgodb, ki sem jih slišal, od vseh posnetkov, ki sem si jih pogledal na youtubu. Prekrasna narava, odlična hrana, slastno pivo! Moja prva izkušnja s Slovenci je bila prek spleta. Preden sem se odpravil, sem namreč želel pridobiti kar največ informacij o možnosti muharjenja na Soči. Ne samo da sem dobil res izvrstne informacije, občutek, da imam na drugi strani prijazne ljudi, se je, ko sem državo dejansko obiskal, le še poglobil. Sčasoma sem začel spremljati tudi aktualno dogajanje v državi in prebral, da naj bi razmišljali o gradnji hidroelektrarne na Učji. Zanimivo, da sploh pomislite na kaj takega! Raje vzdržujte in razvijajte prekrasno naravo za generacije, ki pridejo za vami!«


Theaker von Ziarno, Perth, Avstralija: »V Slovenijo sem prvič prišla pred mnogo leti. Povabili so me organizatorji festivala uličnih umetnosti, naj pridem in nastopam s svojo akrobatsko predstavo. Očarala me je. Prišla sem in se zaljubila. Moji prvi spomini na obdobje, ko še niste bili v EU, so povezani z vožnjo po cestah, napol zaprtih zaradi del, lukenj na njih. Naslednji spomin je povezan z nočjo v ljubljanskem hotelu prav v središču Ljubljane, ko sem se v jutro prebudila s smehom otrok v bližnjem parku, žuborenjem vode iz bližnje fontane, glasovi sreče. Od takrat se vrnem vsako leto. In vsako leto vidim, da imate v mestu parkirišče manj, prostor več za ljudi v njem, nov park, trg, kraje, kjer dihajo ljudje. V Sloveniji ne boš videl česa takega, česar sem bila povsod drugod deležna, turisti niso odmaknjeni v posebne dele. Kar so nam tujcem turistične zanimivosti, so za vas, ki tukaj živite, prav tako zanimivi, polno obiskani kraji mesta. Zdi se mi, da Slovenci znate ceniti, kar imate. Pred nekaj dnevi sem se odpravila na manjši hrib. Ko sem sopihala po poti, so me družine tudi z majhnimi otroki prehitevale kot za stavo. Če gledam nazaj, ugotavljam, da glede Slovenije nisem imela nobenih pričakovanj, a sem prišla naravnost v pravljico. Majhni ste, zdi se, kot da ste neznani, a ko vas bolje spoznaš, se razkrijete kot biser v školjki. Divja, a čista, prečudovita dežela!
Velikokrat sem za vas slišala, da ste Balkanci. In najbrž so vaša srca ravno zato tako široko odprta. Po mojih izkušnjah je povprečni Slovenec, ki mi je prišel na pot, prav noro inteligenten, iskrivo duhovit in s sabo nosi neopisljivo močno, a nežno samozavest, ki je pomirjajoča in poživljajoča hkrati. Še neznanci mi vsake toliko rečejo: Daj no, povej, kar misliš, ne zadržuj se! Slovenijo vidim kot deželo, ki name delujejo kot močen in varen objem. Prihajam iz Nove Zelandije, zato z lahkoto vlečem vzporednice, ker vem, da vas pogosto primerjajo s to državo. Slovenci varujete svoje divje reke, na Novi Zelandiji pa se trenutno ukvarjajo z močnim industrijskim onesnaženjem. V Avstraliji je še huje, izsušujejo jih! Skoraj vsak Slovenec, ki ga poznam, gre kdaj na pohod v divjino, ima (ali si vsaj želi imeti) vsaj majhen vrt in se trudi jesti, kar na njem pridela. Od vseh krajev pa mi je seveda najljubša Soča. Ko to pišem, sedim ob njenem bregu. Doživljamo jo kot prostor, ki zdravi, občudujemo jo in srkam živost skoznjo. Tako zelo mi je lepo, da preprosto nočem oditi. Letos sem celo zanemarila svoje tukajšnje prijatelje, da se mi ja ne bi bilo treba premakniti od tod. Prav tako je v mojih očeh nedoumljivo lepa Vipavska dolina, pa slovenski gradovi, kjer že kar vidim, kako nad njimi poletavajo zmaji. Vsako leto, ko se vrnem, se mi odpre več čudes. Še nekaj, kar je na prvi pogled videti kot nepomembna korenina, se izkaže za 'drevo, staro tisoč let'. Zaljubljena v Slovenijo, potomka novozelandskih Maorov, hrepenim po tem, da bi slišala čim več vaših zgodb preteklosti. Nazadnje sem slišala za posoške staroverce, ki so ohranjali svojo avtonomijo ne glede na oblast. Spremljala sem številne zgodbe ljudi, ki so iz Evrope zbežali z obljubo boljšega jutri, danes razseljeni po vsem svetu. A šele v Sloveniji spoznavam, kako pomembno je, da imamo svoje korenine in na njih gradimo, da se torej skozi življenje ne pomikamo horizontalno, temveč vertikalno.«