Slavko Pregl: Očetov nenadni odhod me je močno prizadel

S pisateljem Slavkom Preglom o neverjetnih dogodivščinah, ki jih je doživel v svojih sedmih desetletjih in še malo.

Slavko Pregl nam je v zadnjem času postregel kar z dvema novima knjigama, Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič in Srajca srečnega človeka. Prva govori o fantastičnem svetu trga umetnin in največji pošasti, kar jih je, pohlepu, druga pa nam odstira Slavkovo življenje, razmišljanje in dogodivščine, ki so ga oblikovale v človeka, ki se v nekem trenutku vpraša: »Ampak res, vsa ta količina let? Kako se mi je to vendar zgodilo?« Srajca srečnega človeka je pristen oris nekega življenja, a to ne pomeni, da je prva, ta o Šlomoviču, vir avtorjeve fantazije. Še malo ne!

Otroci smo se zavedali, da očeta ni, ker mora zaslužiti za vso družino. Ko se je mama glasno vprašala, le kaj bo rekel oče, ko pride domov, če smo naredili kakšno neumnost, nam je bilo takoj vse jasno. Mama je iz njega naredila brezprizivno avtoriteto. Samo omeniti ga je morala, že smo ubogali. 

Erich je obstajal in živel življenje, ki do danes ostaja zavito v skrivnost. Največ domišljije buri dejstvo, da se število umetnin, ki naj bi jih mladi galerist in ljubitelj umetnosti zbral, ne ujema z dejanskim številom doslej najdenih in evidentiranih del. Občasno se na umetnostnem trgu najdejo umetnine »iz izgubljene kolekcije« Ericha Š. No, in o eni takih najdb, ki so jo našli in duhovito poslali v svet mojstri svojega posla v vasici blizu srbskega Pančeva, govori ta roman.

»Zdi se mi, da sem ves čas isti jaz, le da me zdaj nenehno boli v križu, imam plešo in sive lase, mišice na trebuhu so nekam nabrekle, potrebujem očala, ne slišim vsega,« zapiše v prvoosebnem biografskem popotovanju skozi sedem desetletij in še malo. A teh sedem desetletij! Kakšno bogato življenje! In kako dober zgled v resnici, da se načelno ravnanje »splača« tudi takrat, ko se še sam sebi zdiš neumen.

»Vse življenje sem dobival vsakršne lekcije iz ponižnosti, a nobena me ni zadela do te mere, da bi mi skalila veder pogled na svet in neustavljivo vero v boljšo prihodnost,« zapišete v Srajci srečnega človeka. Od kod vam ta življenjski nazor?

Gotovo je njegovo jedro moč najti v otroštvu. V družini smo bili trije bratje. O tem, kakšne vzgoje smo bili deležni, sem pogosto pisal. Doma so nas učili, da moramo biti dobri, strpni, da je delo osnova vsega. Tako smo rasli, to se je prelilo skozi našo kri in s tem zavedanjem sem šel skozi življenje karseda mirno. Ljudje, ki nimajo podobnega pogleda na svet, niso del mojega prijateljskega kroga. Ko se ti v življenju kaj težkega dogaja, ti lahko modrost, da je mogoče marsikaj lažje prenesti, če je le zraven humor, zelo pomaga.

Preberite še: Mario Galunič o prijateljici svojega življenja 

V knjigi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič se dotikate sveta trga likovnih umetnin in skrivnostne zbirke v naslovu omenjenega. Eden od akterjev resničnih dogodkov, o katerih pišete, je Leon Pogelšek. Že v uvodu poveste, da je sicer v njej tudi veliko umetniške svobode, a je srčika vseeno podkrepljena z dejstvi. V knjigi se približamo razumevanju številnih darov, tudi nadarjenosti za nepoštenost. Kako jo je bilo pisati?

Z velikim užitkom! Kar me je najbolj pritegnilo, je prav to, da je zgodba resnična. Dogodki, o katerih pišem, so se res zgodili. Česa takega si še izmisliti ne bi mogel. Največji zalogaj je bil vsa ta dejstva duhovito povezati v smiselno celoto in prav to me je tudi najbolj zabavalo. Na eni strani v knjigi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič pišem o tako imenovanem ljubljanskem delu, katerega posamezniki so imeli pred očmi samo hiter in masten zaslužek. Na drugi pa o srbskem, ki mu denar ni bil v prvem planu, temveč ponos, ker jim je uspelo preslepiti ves svet. To je ta srbski »inat«, ta drža – pametnejši smo od vseh, norčujemo se lahko iz strokovnjakov svetovnega kova.

Zgodba je zanimiva tudi zato, ker nekaj takega, kar je bilo mogoče v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes ne bi bilo več. Avtentičnost umetniških del so takrat preverjali tako, da je prevarantom strokovnjake celo uspelo preslepiti. A ko se začne vrivati pohlep, kulise padejo in prevaranti so prevarani.

Nedvomno vam je bilo pisanje blizu tudi zato, ker ste ne samo velik ljubitelj umetnosti, temveč ker ste se tudi v publicistično-založniškem delu velikokrat srečali z umetniškimi monografijami.

Gotovo je to, da imam izjemno rad slikarstvo, pisanju samo še dodalo veselje. Prepričan sem, da niti približno ne bi s tolikšno radostjo pisal knjige o, kaj vem, novi vrsti avtomobilskega pogona.

Srbi po drugi strani ... No, oni so hoteli, da je v knjigi zapisano njihovo pravo ime. Kot sem rekel; še vedno verjamejo, da so zafrknili ves svet, in to je njihov ponos. Soproga glavnega junaka Bate je celo rekla, da je končno dobil spomenik. 

Kako se je upodobitev dogodkov in posameznikov dotaknila g. Pogelška? Ne nazadnje je eden od osrednjih likov v knjigi, na začetku opisan kot izjemno vase zaverovan mlad moški, prepričan, da mu bo svet zdaj zdaj jedel z roke.

Kot sem ga opisal v knjigi, takšen je v poslu zares bil. Ni ga motilo, kar sem napisal. Kasneje mi je povedal, da je dobil kar nekaj klicev in sporočil, tu in tam kakšno sovražno. A ni bilo nikoli sporno to, kar sem že omenil, ljubljanski pohlep, mladeniška ideja o tem, da bo zaslužil neskončno denarja, da mu bo svet ležal pred nogami, v Monte Carlu pa bo srkal koktajle. Prav zato so le redki ljubljanski akterji imenovani s polnim imenom. Srbi po drugi strani ... No, oni so hoteli, da je v knjigi zapisano njihovo pravo ime. Kot sem rekel; še vedno verjamejo, da so zafrknili ves svet, in to je njihov ponos. Soproga glavnega junaka Bate je celo rekla, da je končno dobil spomenik.

Preden sem napisal knjigo, sem seveda obiskal tudi vas Starčevo pri Pančevu, kjer stoji hiša, kjer se je vse to dogajalo. Pogelšek se je tu in tam malce pritožil, da ta ni nosil revolverja, temveč pištolo recimo, da oni ni imel točno takšne brade. No, vznemirljive erotične zgodbe je molče sprejel. (Se nasmehne.) Leon še vedno živi za trgovino umetnosti, v njej pa se srečuje z najrazličnejšimi stvarmi. Že davno je ugotovil, da milijarde ne čakajo za prvim vogalom.

Dodana vrednost knjige so tudi natančni opisi pojedin. Namreč, kadar koli je bil sklenjen res dober posel, ga je bilo treba »overiti« z obilo jedače in pijače. Da ste vse te hedonistične jedilnike pisali ravno vi, je zanimivo zato, ker v Srajci srečnega človeka opisujete tudi svojo otroško bolehnost in iz nje razvito neješčnost. Še danes menda kar malce preplašeni hodite na obiske, saj vas skrbi, ali boste tudi tam z vilicami odbirali, kar vam ne bo najbolj pogodu.

Pogelšek mi, kar se hrane tiče, res ni nič podoben. Je izjemen hedonist. Včasih je imel tudi svojo televizijsko oddajo o hrani, zato so vsi opisi jedilnikov v knjigi njegovi. Ko sva se zaradi priprav na knjigo odpravila v Beograd, kjer smo se srečali z njegovim krogom znancev, je o hrani govoril tako, da sem ga še jaz, ki imam sicer rad kar najbolj preproste jedi, poslušal z odprtimi usti. Ne samo da je vedel, v kateri restavraciji je katera jed najbolj okusna. Vedel je tudi, kako se vsaka od njih pripravi. Nekoč mi je rekel, da sem utelešenje nehedonizma. (Smeh.)

Njegova smrt je bila zame velik sunek. Res nihče v družini ni pričakoval, da se bo zgodilo kaj takega. Malo pred tem se je upokojil in začel graditi vikend. Čeprav sem mu tudi sam jasno povedal, da ne potrebujemo ničesar, je imel, si mislim, najbrž zato, ker je bil sirota, občutek, da nam mora nekaj zapustiti. 

Vrniva se k vaši avtobiografiji. V njej spregovorite tudi o očetu, ki je bil »prisoten s svojo odsotnostjo«. Še več, opisujete, kako vas je iztirila njegova smrt. Predvsem zato, ker vam je vzela čas, za katerega ste mislili, da ga je na voljo še dovolj, čas, ko bosta lahko spregovorila o vsem, o čemer še nista.

Prisotnost z odsotnostjo, ki sem jo omenil, je bila v resnici način preživetja. Otroci smo se zavedali, da očeta ni, ker mora zaslužiti za vso družino. Petčlanska družina in ena plača, to nikoli ni prida enostavna reč. To, da ga ni, je bilo v naših očeh prav zato opravičljivo. Ko se je mama glasno vprašala, le kaj bo rekel oče, ko pride domov, če smo naredili kakšno neumnost, nam je bilo takoj vse jasno. Očeta ni, ker vse dni dela zato, da imamo lahko vse, kar potrebujemo, mi pa počnemo sitnosti ... Mama je iz njega naredila brezprizivno avtoriteto. Samo omeniti ga je morala, že smo ubogali.

Njegova smrt je bila zame velik sunek. Res nihče v družini ni pričakoval, da se bo zgodilo kaj takega. Malo pred tem se je upokojil in začel graditi vikend. Čeprav sem mu tudi sam jasno povedal, da ne potrebujemo ničesar, je imel, si mislim, najbrž zato, ker je bil sirota, občutek, da nam mora nekaj zapustiti. Ni slišal, ko sem mu govoril, da nam je dal vse, kar potrebujemo, normalno življenje, izobrazbo ... Seveda smo se potem bratje z njim na teh delovnih akcijah veliko družili. Ko je doživel prvi infarkt, nas je spreletelo, da vendarle ni večen, a smo bili, ko je okreval, prepričani, da bo še kar lep čas povsem v redu. A ni bilo tako. Kmalu ga je zadel usodni infarkt. Njegov nenadni odhod me je močno prizadel. Rekel sem si celo, da bom o njem, o najinem odnosu, ki se nikoli ni razvil, napisal roman. A potem te vsakdanja rutina prisili v to, da začneš gledati vse širše in širše.

V knjigi pišete o številnih dogodkih, ki so morda postavili na preizkušnjo tudi vaša prepričanja. »Verjel sem, da dobro delo vedno vodi k dobrim rezultatom in da lahko človek največ stori v dobri skupnosti in v spoštljivem odnosu do soljudi,« zapišete. Obstajajo tudi kakšne življenjske zablode, ki ste se jim morali odreči?

Ne bi rekel, da sem se moral odreči zablodam, bolj drži, da sem svoja načela drago plačal. A jim vseeno do danes ostajam zvest. Čeprav je bila moja vera v ljudi velikokrat na preizkušnji, jo še vedno imam. S to razliko, da jo za vsak primer oprem na preverjene informacije, premislek. Veliko mojih temeljev je zamajal čas menjave sistema. Študiral sem ekonomijo, bil levi radikalec, ki je samoupravnemu socializmu očital, da ni narejen po človeški podobi. Ko sem pisal za Tribuno in Mladino, sem se boril prav za to, socializem po meri človeka. Ko se je začel menjavati sistem, sem začel kaj hitro opažati, da ideja, v katero gremo, morda ni tako zelo napačna, a to, kako jo izvajamo, je. Sunkovit preskok v kapitalizem nam je naredil veliko škode. No, seveda nekaterim ne. Večini pa. Predvsem pa je bila škodljiva ideja revanšizma, miselnost nekaterih, da je končno napočil čas zanje. Še vedno plačujemo zanjo. Ampak priznati moram, da v vse to, v kar sem verjel, še vedno verjamem. In čeprav ima načelnost svojo ceno, se po drugi strani nimam nobenih težav zjutraj pogledati v ogledalo. To je pa na koncu koncev največ vredno.

Prepričan sem, da imamo na trgu preveč slabih knjig. To je po svoje odraz osebne svobode. Vsako leto izide okoli 5000 naslovov, od tega 1000 v samozaložbi. Vsak, ki ima denar in se mu zdi, da mora napisati knjigo, to tudi naredi.  

Delali ste tudi kot novinar in naleteli na številne nesmisle povsem v nasprotju s poslanstvom poklica. Nekoč ste za Mladino pripravili intervju z Brankom Ćopićem, ki vam je rekel: »Ko sem pisal za radio, sem imel probleme; ko sem pisal za časopise, sem imel probleme. Zdaj pišem knjige. Knjig nihče ne bere, in zato nimam problemov. Piši knjige, mladi kolega!« Vi pa v Srajci srečnega človeka trdite nekaj drugega, da je knjig – preveč. Na splošno ali samo slabih?

Prepričan sem, da imamo na trgu preveč slabih knjig. To je po svoje odraz osebne svobode. Vsako leto izide okoli 5000 naslovov, od tega 1000 v samozaložbi. Vsak, ki ima denar in se mu zdi, da mora napisati knjigo, to tudi naredi. Seveda to ni usodno. Problem je, ker je premalo javne podpore dobrim knjigam. Ni težava v tem, da smo po številu naslovov na prebivalca med prvimi na svetu, a prepričan sem, da bi se morali bolje organizirati, da bi res kakovostno branje doseglo prepoznavo, ki si jo zasluži. Na knjižnem sejmu sem se zgrozil, koliko knjig obstaja, res dobrih, a jih preprosto ne bom imel časa prebrati.

Govoriva o slabih in dobrih knjigah. Obstaja preprosto navodilo, kako ločiti prve od drugih?

Že na prvi pogled so očitne razlike. Če je knjiga slabo narejena, slabo prevedena, ilustrirana, povezana, stiskana, sploh ne bi smela iziti. No, pri tem, kaj je vsebinsko dobro in kaj slabo, pa se že od mladosti opiram na definicijo Tarasa Kermaunerja, ki mi jo je zaupal, ko smo nekoč govorili o šundu in kiču. Rekel je, da šund in kič izkoriščata človeške potrebe, a jih ne zadovoljujeta. In to je tudi razlika med dobro in slabo knjigo. Če vemo, da potrebujemo ljubezen, potem nam je lahko ponujena knjiga, ki nas napolni, obogati. To je dobra knjiga. Po drugi strani pa nas lahko slaba knjiga oropa; ker računa na to, da potrebujemo ljubezen, nam jo ponudi tako, da nam za 20 evrov proda neumnost. Velikokrat poudarjam, da moramo brati dobre knjige. So namreč najboljše sredstvo proti neumnosti v tej hitro razvijajoči se družbi.

Spominjam se, kako smo v mladih letih govorili, da je treba herojem dati pokojnino, »da bodo dali mir«. Danes pa tisti, ki so imeli polna usta take kritike, nespodobno zavračajo možnost, da bi se dostojno umaknili, kajti znova in znova hočejo vse zasluge in sončenje v soju žarometov. 

«Kot šolar sem se učil o partizanih, ki so rešili Slovence pred uničenjem in osvobodili domovino, danes pa golobradi mladci v slovenskem parlamentu kvasijo neumnosti o naši zgodovini,« zapišete. Kako gledate na to?

Velik »krivec« je nevednost. Mlade generacije o marsičem niso podučene tudi zato, ker smo kot družba postali površni in plitvi. Na eni strani pri mladih torej lahko govorimo o nevednosti, pri starejših pa v ospredje stopa pokvarjenost. Kar naenkrat je povsod polno »nazajšnjih žrtev in naknadnih herojev«. In mi to mirno gledamo. Spominjam se, kako smo v mladih letih govorili, da je treba herojem dati pokojnino, »da bodo dali mir«. Danes pa tisti, ki so imeli polna usta take kritike, nespodobno zavračajo možnost, da bi se dostojno umaknili, kajti znova in znova hočejo vse zasluge in sončenje v soju žarometov.

Iz katere tkanine je vaša srajca srečnega človeka in kako je ukrojena?

Vsaka, ki jo dam nase, je srajca srečnega človeka. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE