Slavko Bobovnik: To, da sem tečnoba, bi vam potrdili vsi

Načeloma smo vsi pogrešljivi, a za visokoraslega televizijskega voditelja Slavka Bobovnika z značilno baritonsko govorico se zdi, da to ne drži. V več kot štiridesetih letih na javni televiziji si je prislužil mnogo priznanj, po upokojitvi lani pa so ga prepričali, da se je vrnil na zaslone kot voditelj znanega kviza Milijonar. Pogovarjala sva se takoj po snemanju oddaj za drugo sezono, ki je že na sporedu. Njegov stisk roke v pozdrav je odločen, predpisano resno opravo je zamenjal z neformalnimi oblačili, v topli svetlobi zgodnjega popoldneva pa je videti mnogo mlajši kot v soju studijskih reflektorjev. Govori skoraj enako kot pred kamerami, le tu in tam ga beseda vete namesto veste razkrije kot ponosnega Korošca.

Slavko, nedvomno ste eden najbolj priljubljenih televizijskih voditeljev. Zanimivo, najprej ste dejali, da se tega ne greste več in boste šli v pokoj. Potem ste si vendarle rekli: Ne, še ta, malce drugačni izziv bom sprejel?

Že večkrat sem povedal, da me televizija zanima kot medij. Kot izrazno sredstvo, kjer slika nadomesti del besedila. Pa čeprav sem štirideset let in še malo živel pred kamero in na televiziji, enega njenega dela nisem okusil. To je ta sproščeni in zabavni, po svoje tudi izobraževalni del. Potem ko je nekdo prišel s takšno ponudbo, sem se najprej nasmejal do solz, ko je prišel drugič, me je začelo doma gristi in na koncu sem rekel ja. Še zdaj ne vem, zakaj. (Žareč nasmeh)

Včasih si očetu doma sploh nisem upal povedati, koliko sem zafrčkal za kakšno potovanje, saj je bil človek stare šole, torej najprej štalca, nato pa kravca. Nisem človek, ki bi okoli svoje hiše letal s kosilnico, se pred sosedi postavljal z zloščeno pločevino. 

Poslušali ste notranji glas.

Medij te zasvoji. Prej smo se že večkrat pogovarjali o prehodu na katero drugo televizijo, a se za to nikoli nisem odločil, ker nobena medijska hiša z izjemo naše RTV Slovenije ne pušča toliko izraznosti oziroma pokriva toliko različnih vsebin in oblik. Prav zato mi je bilo tam vsa ta leta strašansko fino. V šovih pa nikoli nisem in ne bom nastopal.

Nekdo je v zvezi z vašim odhodom z javne televizije duhovito sestavil naslov »štirideset let vrtanja in brkov«. Gre za značilno vrtanje v sogovornika in radovednost ter brke, ki jih menda nosite že od rosne mladosti. Vmes niso bili moderni, zdaj pa spet postajajo grozno frajerski, seveda če jih moški zna nositi. Takrat naj bi bili »bad ass«, kar v sodobni angleščini opisuje vse, kar je izjemno, navdušujoče.

(Smeh) Tega nisem vedel. Ne sprašujte me, zakaj sem si jih med služenjem vojaškega roka pustil rasti in zakaj si jih pozneje nisem obril.

Pristajajo vam.

O, hvala lepa.

Doma ste menda pogosto podobni kot pred kamerami, po lastnih besedah znate biti tečnobni in zanimajo vas čudne reči.

Nimam kaj skrivati. To, da sem tečnoba, bi vam potrdili vsi, ki morajo, so morali ali hoteli z menoj živeti. Kako naj vam ilustriram svojo zasvojenost s televizijo? Človeku se nenehno zdi, da mu bo vse, kar vidi, nekoč prišlo prav. Sprehajal sem se denimo po pokopališču francoske vasice in bral priimke. Tisti, ki so bili z menoj, niso razumeli: »Pa zakaj, za božjo voljo?!« (S trmastim glasom.) Ja, zanima me, ali so si podobni ali ne! Prav tako se mi zdi zanimivo, ko v časopisu preberem, kolikšna je cena koruze, zakaj umira ledenik na Islandiji. Pri svojem delu in oddajanju programa v živo se je dejansko velikokrat pokazalo, da ti takšni podatki pridejo zelo prav. To je potem tisto čudno vedenje, ko se med sprehajanjem po jadranskem otoku ustaviš in rečeš »trenutek« ter odkorakaš po poti nazaj in prebereš osmrtnico neznanca. (Nasmeh)

Nikoli ne bom pozabil poslanca, ki je nasprotoval pokojninski reformi s povsem nelogičnimi argumenti. Potem ko so bile luči in kamere že ugasnjene, sem mu rekel: »Vse, kar ste govorili, je vendar popolna neumnost!« Pa je pokimal in odvrnil: »Ja, veste, moja tašča gre čez dva meseca v pokoj in če bomo spremenili zakonodajo, ne bo šla.« 

Radi povezujete informacije.

Seveda. Sem človek iz analognega časa, ko smo kupovali in brali časopise. Odkar nas je zajela ta nesrečna telefonska in druga podobna tehnologija, smo tako rekoč 24 ur na dan »on line«, na spletu. To kvari marsikateri dopust in prosto uro.

Res je, bolj ali manj smo odvisni od telefonov, pristni stiki se izgubljajo. Novinarstva ste se naučili v praksi, saj ste po osnovnem poklicu oziroma izobrazbi pravnik. Najprej ste delali na radijski postaji na Koroškem. Kaj vas je že kot dijaka navdušilo za medije oziroma kdo?

Sem iz kraja, kjer je druga najstarejša lokalna radijska postaja pri nas. Potem te nekega dne nekdo vpraša, ali bi delal, in naenkrat se znajdeš v poslu, za katerega si nikoli nisi mislil, da boš. Kar zadeva radio, je bil za to »kriv« možakar, ki ga ni več, in sicer urednik Silvo Matelič. Nekoč me je poslal na Kope, da bi pokril smučarijo, in tja sem prišel prav v trenutku, ko se je pokvarila sedežnica. Seveda nismo naredili prispevka o smučariji, temveč popolni zmedi, ki je sledila okvari. Po tistem mi je Silvo dejal, da me je škoda za sedenje v pisarni: »Bodi raje tu!« Priložil je še dvesto dinarjev ali koliko je že bilo in me »kupil«. (Nasmeh)

Ste imeli od nekdaj tako dodelan, prijeten glas?

Se vam zdi? Potem se moram zahvaliti vsem tistim, ki so me »naredili«. Gre pretežno za genetiko.

Ali ste se lani tako hitro vrnili na televizijo po tistem, ko ste videli številne javne in zasebne komentarje ljudi, ki so vas še želeli gledati?

Vesel bi bil, če drži, kar pravite. Verjetno ste kdaj odprli tudi kakšen obrekljiv časopis ali malo pobrskali po spletu in videli, da se oglašajo tudi ljudje, ki pravijo: »Kogar koli, le Bobovnika ne!« Verjamem pa, da tisti, ki o tem odločajo in dajejo denar za izvedbo projekta, vedo, kaj počno.

Za dobrim konjem se dviga prah, pravijo. Negativno plat je treba vzeti v zakup. Nastopili ste v več kot tri tisoč Dnevnikih in Odmevih, pa vas nikoli ni zamikal uredniški stolček. Zakaj?

Zadostuje mi produktivni del televizije. Sem težek človek in marsikomu bi, če bi kdaj postal urednik, zagrenil življenje. Pa tudi nobena oblast me ni zelo silila to postati. Nisem čisto zanesljiv za nobene. (Smeh) Luči in kamere v studiu mi povsem zadoščajo; ne potrebujem naziva na vratih pisarne. In še nekaj je, saj veste, da nas v tej naši podalpski srenji ljudje ves čas nekam uvrščajo, na desno ali na levo. Prav včeraj zvečer sem izbrskal kakšno leto staro izjavo znanega igralca, ki je javno zapisal nekaj v slogu: »S tem gravžem desnjakarskim se jaz še rokoval ne bi!« Vendar s podobnimi rečmi na desni strani prav nič ne zaostajajo, znajo biti enaki. Vedno sem si rekel: Dokler po meni pada tako z desne kot leve, sem na pravi liniji. (Smeh) Ne mika me, da bi sklanjal glavo na kakšnem uredniškem položaju – bodisi pred vlado bodisi pred kakšnim velikim podjetjem.

Že dolgo dolgo vem, da nisem najpametnejši in delam napake. Temu, da bi postal odvisen od zunanjih pohval dvomljive vrednosti, sem se odlično uprl že s tem, ker se nisem nikoli preselil v Ljubljano. V moji vasi še vedno veljam za enakega človeka, kakršen sem bil pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti in več. 

Doslej tudi niste in verjetno tudi ne boste sprejeli vabil iz politike, pa čeprav ste priznali, da so bila nekatera precej mikavna, finančno gledano?

Denar ni bil glavni dejavnik. Dovolj mi je bilo politike, ki sem jo vsa ta leta spoznaval z druge plati kot večina ljudi. Veste, to državo včasih poganjajo zelo nizki interesi. Nikoli ne bom pozabil poslanca, ki je nasprotoval pokojninski reformi s povsem nelogičnimi argumenti. Potem ko so bile luči in kamere že ugasnjene, sem mu rekel: »Vse, kar ste govorili, je vendar popolna neumnost!« Pa je pokimal in odvrnil: »Ja, veste, moja tašča gre čez dva meseca v pokoj in če bomo spremenili zakonodajo, ne bo šla.« To je bil v resnici njegov »državniški« interes, požvižgal se je na svojo stranko in težave slovenskega pokojninskega sistema.

Kolikor mi je znano, nimate kakega silnega materialnega bogastva. Z ženo živita v bloku, rada pa potujeta, kar ni vedno poceni.

Ja, to je ena takšna razvada, sicer dokaj draga. Nekateri mi ne verjamejo, pa vendar, ali veste, koliko me je stalo potovanje za dve osebi v Egipt pred 25 leti? Šest mojih mesečnih plač. Če to preračunava na današnji čas, denimo, da sem se poslovil s 1500 evri ali malo več, to pomeni najmanj 9000 evrov. Zdaj pa veste, za koliko manj denarja greste lahko v Egipt. Včasih si očetu doma sploh nisem upal povedati, koliko sem zafrčkal za kakšno potovanje, saj je bil človek stare šole, torej najprej štalca, nato pa kravca. Nisem človek, ki bi okoli svoje hiše letal s kosilnico, se pred sosedi postavljal z zloščeno pločevino. Morebiti pa bi mi kdo rekel, da sem neumen, če si kupim steklenico vina, ki stane trideset evrov ali krepko več.

Dobro, hiše niste zgradili, imate pa že odrasla sinova. Morda sledi knjiga?

Bi bila preveč črna in ljudje bi jo brali le zato, ne pa, ker bi bila tudi prijetna. Prijatelja Petra Čeferina (znanega odvetnika) sem vprašal, zakaj je svojo najnovejšo knjigo napisal skupaj z Vasjo Jagrom, pa mi je odvrnil, da on tega ne zna, saj ko sam reče, da se je odpeljal z vlakom, njegov sodelavec pri knjigi iz tega naredi dva odstavka. Kar hočem povedati, je, da je knjige treba znati pisati. Nismo vsi za vse.

Torej, v sodelovanju s kom pa bi jo napisali?

Imate čas? (Nasmeh)

Z veseljem si ga vzamem. Kako je vloga zelo vplivnega in priljubljenega televizijskega voditelja, ki je deležen tako kritik in nesramnosti kot pohval, vplivala na razvoj vaše osebnosti? Ste bili kdaj bahavi, zagledani vase, saj je to, da se vidiš v mediju, nastopaš pred množicami ljudmi, lahko tudi neke vrste droga?

Vsi, ki dlje prepevajo ali nastopajo na odru oziroma televiziji, verjetno postanejo ali pa postanemo vsaj za kakšen odstotek narcisi. Posledično objektivnih ocen našega dela ni, vse je subjektivno. Kadar te nekdo pohvali na hodniku, kako si bil dober, eh, lahko je prav nasprotno in te takrat, ko si zares izvrsten, nihče ne potreplja po rami ali kaj podobnega. Že dolgo dolgo vem, da nisem najpametnejši in delam napake. Temu, da bi postal odvisen od zunanjih pohval dvomljive vrednosti, sem se odlično uprl že s tem, ker se nisem nikoli preselil v Ljubljano. V moji vasi še vedno veljam za enakega človeka, kakršen sem bil pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti in več. Kadar me moj najbližji oštir vidi v križanki, mi pravi: »Zakaj, za božjo voljo, so tebe dali vanjo?« Odvrnem mu, prejšnji teden so imeli kolegico Rosvito Pesek, on pa meni nazaj: »To že, ampak kaj ti delaš v križanki?« (Nasmeh.)

To te pa zdravo prizemlji.

(Pokima.) Pa saj ima prav. Zakaj bi se ljudje morali mučiti z mojim imenom.

Kadar sem delal v izmeni po več dni skupaj in je sledil oddih, mi je prvi dan najprej žena povedala, česa vse doma nisem naredil v zadnjih 14 dneh. Resnici na ljubo je treba povedati, da prav zelo spreten pri menjavi žarnic in podobnem nisem. 

Nekje sem prebrala vaše besede, ki jim težko verjamem, namreč da znate biti profesionalni lenobnež, tako len kot nihče drug. Verjetno ne gre za destruktivno lenobo?

Ja, znam vrhunsko lenariti, kadar je pravi čas za to: ko je delo opravljeno. Kadar sem delal v izmeni po več dni skupaj in je sledil oddih, mi je prvi dan najprej žena povedala, česa vse doma nisem naredil v zadnjih 14 dneh. Resnici na ljubo je treba povedati, da prav zelo spreten pri menjavi žarnic in podobnem nisem. No, po omenjenih nujnih opravilih ponavadi pri meni sledi tista žlahtna lenoba. To pomeni, da se odločiš, zakaj česa ne boš počel, in pri tem vztrajaš. (Nasmeh)

Poleg voditeljske vloge v kvizu Milijonar občasno gostujete na akademiji za protokol Ksenije Benedetti.

Res je, sam prispevam kakšno drobtinico znanja o nastopanju pred kamero, da bi se lahko slušatelji izognili tipičnim napakam, denimo ko mislimo, da lahko to počnemo brez priprav, preverjanja številk, mnenj in podobno, saj smo dovolj pametni in lepi za nastopanje. Ni res, gledalci te že po drugem nastopu preberejo, ali si ali nisi. Kadar si zares pripravljen, je tudi trema dvakrat manjša, kot bi bila sicer. Včasih je za pripravo na voljo le deset minut, a je tudi te treba do konca izkoristiti. Priprava je abeceda vsega.

Vam to izvrstno uspeva, če sodimo že samo po številnih nagradah, ki ste jih prejeli, naj omenim le sedem viktorjev, šest gongov popularnosti, prav tako so vam večkrat podelili priznanje trusted brand kot najbolj zaupanja vrednemu televizijskemu voditelju. Koliko vam pomenijo vsa ta odličja?

Saj veste, kaj pravi slovenski pregovor: Krogla in kolajna nikoli ne zadeneta pravega.

Tako skromni ste? Se tako izognete samopašnosti?

(Smeh) Seveda sem vseh teh kolajn vesel. Morda bi se lahko pritoževal nad zneskom pokojnine, ki ga dobim, a ko se ozrem na poličko, si rečem, no, tam je pa drugi del pokojnine. A da ne bom narobe razumljen, z zneskom svoje pokojnine sem povsem zadovoljen. Drži pa tudi, da z denarjem nikoli nisem znal delati, z izjemo zapravljanja. (Nasmeh)

V kvizu Milijonar sedejo na vroči stol nasproti vas večinoma moški. Zakaj?

Na to mi pa vi odgovorite. Zakaj punce ne pridete? To bi radi spremenili. Napišite, da ne grizemo in da so še vse prišle iz studia žive. (Nasmeh)

To še moram vprašati, saj zanima mnogo ljudi, namreč zakaj Milijonar, če glavna nagrada ni milijon evrov?

Hja, gre za izjemno dodelan format, imenovan Milijonar, in tega ne moremo spremeniti. Tudi sam sem za kak evro več, a to ni moje področje. Tudi jaz bi rad vsakič povedal še kaj več na koncu oddaje, pa je vse predpisano do sekunde natančno in tega se moram držati. Do koraka natančno. Dobesedno.

Kaj bo v drugi sezoni, ki bo trajala približno štiri mesece, drugače kot v prejšnji?

Letos se kolegice in kolegi trudijo v cikel petdesetih oddaj, predvajanih ob ponedeljkih in torkih, uvrstiti tudi precej znanih oseb, denimo igralcev, pevcev, duhovnikov, medicinskih sester. To je zagotovo dobrodošla osvežitev. Menim, da smo se z ekipo že toliko vpeli v kolesje, da bo vse skupaj za gledalce še bolj všečno.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE