Vsega je kriva ona. S temi besedami svoj karierni preskok pred osmimi leti ljubeče opiše Slavica Mrkun, predsednica slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, ko pogleda psičko Divo pasme japonski špic. Ta bo prav marca dopolnila deset let in ob prihodu nas prva pozdravi z laježem in mahljaji z repkom. Mrkunova je bila nekoč kot poslovna ženska v upravah pogosto v stiku z množico ljudi, kjer zlahka izgubljamo pristni stik. Danes se skupaj s pasjo zdravilko predano posvečata posameznikom v stiski – otrokom, mladostnikom in starostnikom. Lepota občutkov ob njihovem napredku, četudi majhnem, je neizmerna. 

Za izvedbo ene terapevtske ure moramo imeti na voljo najmanj tri do štiri ure. Poskrbimo za biološke potrebe psa, ga uredimo, počešemo in podobno ter pripravimo kopico pripomočkov. Denimo otrokom damo stetoskop, da lahko poslušajo psičkov srčni utrip. Mnogo otrok, tudi v osnovni šoli, sploh ne ve, da ima pes srce. 

Slavico Mrkun obiščemo v domači hiši na idilični Zaplani, kjer živi z možem Janezom Mrkunom, priznanim trenerjem športnega strelstva. Poleg prikupne in ubogljive Dive imata še mački Fibby in Timija. Ne le kuhinja in jedilnica, vsa dnevna soba diši po domačem jabolčnem zavitku, ki nam ga ponudi še toplega. Izvrsten je, prav tako kava. Sprva je gospe Slavici malce nelagodno govoriti o dosežkih, saj skromno meni, da je ogromno drugih izjemnih žensk, ki si zaslužijo več pozornosti kot ona, a sčasoma se le razgovori in nam s ponosom v očeh zaupa kopico poučnih anekdot. 

Diva, ti prodana duša! 

Odrasla je na kmetiji, zato so ji od nekdaj ljube živali. Za terapijo s pomočjo psov se je odločila spontano: »Bil je dan volitev, ko sva bila z možem v volilni enoti, domu starejših občanov. Zagledala sem gospo v vozičku, ki ni mogla govoriti, verjetno zaradi možganske kapi. Divo je gledala s silno naklonjenostjo in vprašala sem jo, ali bi jo želela vzeti v naročje. Pokimala je ter jo nato božala in stiskala k sebi. V šali sem rekla: Diva, ti, ki si takšna prodana duša, da greš k vsakomur in ga razveseliš, bi morala še kaj več narediti v tej smeri!« Pozneje na testiranju se je izkazalo, da ji je vloga terapevtskega psa zares pisana na kožo. 

Še deklič med odraščanjem na kmetiji

Mnogo otrok ne ve, da ima pes srce 

Terapija s pomočjo psov je zelo odgovorno delo, saj mora biti hkrati zagotovljena varnost uporabnikov, psov in terapevtov, torej vseh navzočih. Trenutno imajo v društvu 72 certificiranih terapevtskih parov iz vse Slovenije; vseh prostovoljcev ne sprejmejo, saj morajo ti prej dokazati, da so resni in dosledni. Tudi kot vodnica Dive in predsednica redno dela na terenu, običajno dvakrat na teden. »Za izvedbo ene terapevtske ure moramo imeti na voljo najmanj tri do štiri ure. Poskrbimo za biološke potrebe psa, ga uredimo, počešemo in podobno ter pripravimo kopico pripomočkov. Denimo otrokom damo stetoskop, da lahko poslušajo psičkov srčni utrip. Mnogo otrok, tudi v osnovni šoli, sploh ne ve, da ima pes srce.« 

Zanimanje za prostovoljstvo raste 

Veliko se srečujejo z drugačnostjo, to je osebami s posebnimi potrebami, zato brez empatije ne gre. Mrkunova opaža, da zanimanje ustanov za njihovo prostovoljstvo močno raste: »Strokovno osebje prepoznava pozitivne učinke pri uporabnikih, ne nazadnje tudi mi veliko vlagamo v znanje prostovoljcev. Ko denimo začne oseba z demenco razlagati, da z možem prav tedaj gradita hišo, naš vodnik ve, da mora pogovor nadaljevati; ne sme je prekiniti z besedami, kot so: 'Ne, vidva nič ne gradita, vi ste tukaj v domu.' Tedaj se namreč zave, da nekaj ne govori prav, in utihne. Posledično lahko pozabi jezik oziroma ne zmore več govoriti.« 

Zgodba o dečku, ki pogreje srce 

Večini uporabnikov vseh starosti se povrnejo samozavest, veselje, notranji mir in določene motorične sposobnosti, ko jim terapevtski pes z brezpogojno ljubeznijo zre v oči in izpolnjuje njihove ukaze. »Raziskave so pokazale, da v prisotnosti psa pozabimo na lastne omejitve,« imenitno strne poslanstvo terapije s psi naša sogovornica. Ob koncu prijetnega druženja nam zaupa še en primer iz prakse, ki pogreje srce: »Deček drugega razreda osnovne šole je čutil izjemen strah pred javnim nastopanjem, že z branjem na glas. Učiteljica ga je vključila v naš program R. E. A. D. – Beremo s tačkami in povedala sem mu, da Diva neskončno rada posluša pesmico o sebi, ter ga vprašala, ali bi ji jo prebral. Vsi trije smo sami sedeli na tleh na blazinah, ko je počasi začel brati pesmico, sprva potiho. Pohvalila sem ga in rekla, da se mi zdi, da Diva ne sliši prav dobro, in tudi njo vprašala, ali sliši. Prebral je še enkrat, glasneje. Ne le to. Naslednjega dne je v razredu stoje recitiral pesmico, ob koncu šolskega leta pa je celo nastopil na šolski proslavi.« 

Osebna izkaznica: Slavica Mrkun
Projekti/mejniki: Finančna stabilnost društva, ureditev internih aktov in pravil, povečanje števila terapevtskih parov, povezovanje članov – pozitivno vzdušje v društvu.
Konkreten vpliv mojega delovanja na družbo: Ozaveščanje o skrbnem in odgovornem ravnanju z vsemi živalmi in vpliv terapij s pomočjo psov na otroke, mladostnike in odrasle, pomoč ranljivim skupinam.
Vizija/sledilci/nasledniki: Ureditev zakonodaje in standardov za terapevtske pse; ozaveščanje o spoštljivem odnosu do narave in živali s pomočjo družbenih omrežij in medijev.
Vse življenje me spremljajo: Knjige, delavnost, ljubezen do živali.
Moja vzornica/moj vzornik: Od nekdaj so zame vzorniki ljudje, ki široko razmišljajo, sprejemajo vse oblike drugačnosti in so strpni do njih, ki ponudijo pomoč brez pričakovanja koristi, ljudje, katerih delo temelji na etičnih in moralnih vrednotah.
Življenjsko vodilo: Bodi odgovorna do sebe in svojih dejanj.
Moja stalnica: Optimizem in pozitivizem.
Kaj moramo v slovenski družbi najprej spremeniti: Najpomembnejši osebni in družbeni vrednoti morata postati poštenost in strpnost.