Nedavno je luč sveta ugledal njen knjižni prvenec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami in se hitro povzpel na sezname knjig, ki jih morate nujno prebrati. Razgledana in prijetna sogovornica z avtentičnim ribniškim naglasom odkrito pripoveduje o svoji življenjski poti, razmerah na Iberskem polotoku in o vsem, česar ne bi želeli videti/vedeti, pa odslej bomo.
Pred 34 leti ste se zaljubili v Španijo in danes je vaš dom. Jo še doživljate kot sanjsko destinacijo?
Ko se je navadiš, vsaka dežela neha biti zanimiva. Vsaj tako, kot je bila takrat. Za generacije mlajše od 40 let je težko razumljivo, kako smo živeli v Evropi v času pred padcem Berlinskega zidu, pred slovensko neodvisnostjo. Bili smo tik pred mejo, tik pred nevidnim zidom. Zato je bila ta želja v nas; da bi šel drugam, da bi bil svet drugačen, da bi imel dostop do Zahodne Evrope in sveta. Tako smo se tudi obnašali. Kupovali smo kavbojke, poslušali muziko, vedeli več o Zahodu kot Zahod sam. Bili smo sanjači. V reviji sem zagledala fotografijo La Ramble v Barceloni in si rekla: »Tudi jaz bi bila tu!« Zdaj se po njej sprehajam vsak dan. In zame je postala čisto navadna ulica. Ko enkrat stopiš v sanje, postanejo zelo običajen vsakdan …
Zelo enostavno se je preseliti v veliko mesto, živeti meščansko življenje in pozabiti, kdo si bil prej. Veliko težje pa je početi vse to, se spomniti jezika in vsega tega, kar Slovenija je. Ne izgubiti stika z ljudmi. To je naporno. Zelo se moraš potruditi. Ne ostane samo. Običajno izseljeni začnejo živeti neke vrste nostalgijo. Jaz ne.
Kakšno pa je življenje v Španiji?
Živim v Barceloni, ki je dvojezično mesto. Ta dvojezičnost je nekaj edinstvenega – s svetovnega vidika. Vsi prebivalci govorijo oba jezika. Katalonci se naučijo španščine in Španci katalonščine in tako nastane zelo zanimiva kulturna mešanica. Barcelono je zelo težko razumeti, doumeti. Običajno vidiš ob obisku samo eno polovico – tisto, ki ti je bližje. Je zelo veliko, živo mesto, odprto za svet. Eno glavnih središč južnega Sredozemlja. Privlači me urbano življenje, odprto – ne samo v Evropo – temveč v svet. To je zame zelo pomembno.
»Včasih se mi zdi, da nisem drugega, kot predal razmetanih razglednic,« ste zapisali v svojem prvencu. A kljub vsemu se zdi, da se s podobo lastovke vedno znova vračate v Slovenijo. Z nekim hrepenenjem …
Zagotovo. Potovala sem zadnjih deset let. Zaradi različnih razlogov. Iz Mehike sem recimo pripotovala tik pred popolnim zaprtjem. In ko toliko potuješ, prideš na točko, ko se vprašaš, kdo si. Ko skačeš iz enega jezika v drugega, iz enega prilagajanja v drugega in začneš vrtati po sebi, ugotoviš, da si Slovenec, si iz Ribnice, ampak v resnici tudi nisi. Takrat sem se šele zavedla, kako zelo mi je Slovenija pomagala. Ker sem vedno imela korenine in odnos tega, kar sem počela in kdo sem bila. Zame je še vedno najpomembnejša izkušnja življenja v tujini. Ne to, kam prideš, ampak kako ne izgubiš tega, kar si bil. Zelo enostavno se je preseliti v veliko mesto, živeti meščansko življenje in pozabiti, kdo si bil prej. Veliko težje pa je početi vse to, se spomniti jezika in vsega tega, kar Slovenija je. Ne izgubiti stika z ljudmi. To je naporno. Zelo se moraš potruditi. Ne ostane samo. Običajno izseljeni začnejo živeti neke vrste nostalgijo. Jaz ne.
Običajno potujem sama. Brez partnerja, brez družbe. Tudi na službena potovanja so me vedno pošiljali samo. Bila sem en tak partizanski kurirček, ker sem se vedno znašla v vsaki situaciji. In mogoče je to tisto, kar odkriješ na poti. Kako daleč si upam ali pa, kako zanimivo lahko postane življenje, če vsaj malo slediš tej radovednosti, ki jo ima vsak človek v sebi.
Vaši otroci govorijo slovensko?
Ja, celo mož se je navadil!
Ribniško narečje?
Ne, ne, sploh ne! Tega se ne da navaditi. S tem se rodiš! Tudi »peti« ne znajo. Nimajo tega tonemskega naglasa, kar je prav zanimivo, kako se tega ne da dobiti, če ne živiš med ljudmi.
»Prehojena pot nas spremeni za vedno,« pišete. Kako sta vas osebnostno spremenila pot in življenje v državi neštetih odtenkov?
Vedno se pojavlja vprašanje: »Kako bi bilo, če ne bi bilo?« Je pa dejstvo, da sem stopila iz cone udobja, se specializirala in privadila, da počnem stvari, ki jih večina ne dela. Vsa moja knjižna potovanja so bila v veliki večini tudi resnično narejena. Običajno potujem sama. Brez partnerja, brez družbe. Tudi na službena potovanja so me vedno pošiljali samo. Bila sem en tak partizanski kurirček, ker sem se vedno znašla v vsaki situaciji. In mogoče je to tisto, kar odkriješ na poti. Kako daleč si upam ali pa, kako zanimivo lahko postane življenje, če vsaj malo slediš tej radovednosti, ki jo ima vsak človek v sebi.
Vaše zgodbe so kot stare fotografije v hitrem tempu ponorelega sveta; ujeti trenutki, ki skozi detajle slikajo filozofijo življenja. Ste format prilagodili Instagram generaciji?
Navdih za format je Ivan Cankar. Tudi on je pisal svoje oz. slovenske izkušnje s konca 19. oz. z začetka 20. stoletja. In te izkušnje so na nek način podobne moji – v času moje mladosti je vsak hotel nekaj novega študirati, nekaj novega videti, se naučiti, bil prisiljen iti vsaj na Dunaj. Zavedati se moramo, da je Ljubljana dobila univerzo šele po prvi svetovni vojni. In vse to njegovo pisanje je pravzaprav odkrivanje samega sebe kot tujca v nekem svetu. V obliki črtice. Sama zelo dobro razumem, zakaj so tako kratke. Moderne so bile že takrat. Svojo knjigo sem najprej napisala v katalonščini. In Katalonci tega formata nimajo. Njihova kultura nima tradicije tako kratkih zgodb, zato se mi je zdelo važno, da nekaj novega prinesem v novo kulturo. Za slovensko izdajo, ki je bila prav tako načrtovana že od začetka, je to »novo« pisanje v prvi osebi. To je točka, ko nekaj niso več spomini, kronika ali pa avtobiografska literatura, pa spet ni čista fikcija. Je postavljanje jaza v drug svet, da se ponovno čutimo odgovornega do sveta. Hočemo biti dejavni in ne samo platno, na katerega projicirajo drugi. To se odraža tudi v svetovni književnosti. Avtofikcija je postala poseben žanr in tu se dogaja poseben premik.
Slovenci nimamo besede za optimista! Ne rečem, da stvari niso težke, ampak, lahko jih jemljemo s humorjem. Tudi na avtoironičen način. Da se znaš sam sebi ne le smejati, temveč prav krohotati temu, kako smo vsi kdaj prestrašeni, celo hudobni.
Zavajajoč naslov ste izbrali: »Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami«. - Pearl Jam pravijo: »Nothing as it Seems.« Se tudi vam zdi, da sodobni svet temelji na interpretaciji »prvega vtisa«?
Zelo pogosto. To je ena stvar, ki sem jo s temi črticami, utrinki želela doseči. Da se ustaviš, da opaziš, kaj se dogaja. Ta polna prisotnost v svetu. Ponovno pridobiti sposobnost, da greš dva koraka dlje. Da ne ostaja vse čisto površinsko.
Čuječnost?
Čuječnost, ja. Da se začnemo zavedati, česa ne vidimo! Kot veste, sem zelo veliko prevajala. Kot prevajalec dobiš ta občutek za neizrečeno ali pa nekaj, česar ne moreš dobesedno ali pa takoj prevesti. Ker izraz ne obstaja. Pojmi, navade … Teh ne moreš vedno prevesti. Ni rešitve. Se pravi, je treba rešitev najti! In zato postaneš pozoren. Menim, da je prevajanje poklic, ki te izuri za to, da vidiš odtenke, podrobnosti, da začneš razmišljati, zakaj nečesa ne vidimo. Vidimo pa samo tisto, kar razumemo. In knjiga je zgodba tudi o tem, kako vidiš stvari, ki jih ne bi smel opažati. Prostori kot so letališča, avtoceste. Greš v gozd, nabiraš borovnice. Vsak ne vidi borovnic. Ko pa si na nekem letališču, verjetno ne vidiš, kakšne barve je kavč. In to zavedanje, da kjerkoli si, imaš pravico razmišljati o tem okolju, in da vzpostaviš nek odnos, to se mi zdi zelo pomembno.
Ne vidiš barve kavča, hkrati pa ne opaziš razlike med pristnim in kupljenim nasmehom?
Kupljenega, narejenega, prisiljenega. Marsikaj drugega še. Tako se vživimo v te vloge, da sploh ni več ničesar drugega. To je najbrž največji strah ali nevarnost. Da sebe izgubiš, ker si postal samo še ta vloga ali pa nekaj, kar si predstavljaš, da moraš biti. Tu je ključno vprašanje.
Je bilo to tudi eno ključnih vprašanj za vaša potovanja?
Ne. Mene je odvleklo. Zdaj je sicer videti kot ena čudovita izkušnja, a vsega tega nisem dosegla na tako zelo čudovit način. Vmes je marsikakšna zabloda, težava in trenutek, ko si prepričan, da ne zdržiš več. Ampak prav to se mi zdi pomembno, če že pišemo za svet, ki je črnogled, prej kot »rozagled« - Slovenci namreč nimamo besede za optimista! Ne rečem, da stvari niso težke, ampak, lahko jih jemljemo s humorjem. Tudi na avtoironičen način. Da se znaš sam sebi ne le smejati, temveč prav krohotati temu, kako smo vsi kdaj prestrašeni, celo hudobni. Tudi odnos pisatelja do samega sebe mora biti enako strog kot odnos do svojega okolja.
Fašističen diskurz je postal popolnoma normaliziran; govorijo o feminizaciji; torej feministkam pravijo, da so nacistke, ker hočejo spremeniti družbo. Ne smeš se ločiti, ne smeš potovati, ne smeš biti ženska, če ne pripadaš moškemu. Tega pred 20 leti v Španiji absolutno ni bilo.
»Pipa v kopalnici je bila krajša kakor rob banje. Koliko stvari je podobnih tej pipi, prekratkih in nepremišljeno izdelanih,« se spominjate na eno od svojih 'razglednic'. »Pojavi se lužica in nikoli ne vem, kam naj stopim, da mi ne bo spodrsnilo.« Na prvo žogo smešno, a v resnici kar zaboli …
To je odnos, ki manjka. Da se te toge strogosti rešimo in da postanemo bolj strogi do sebe na odgovoren in premišljen način. Da vemo, kaj je dobro in kaj slabo. Ampak to ne pomeni, da se ne moreš smejati svojim lastnim napakam.
Se podobno počutite tudi v trenutni situaciji? Kako gledate z razdalje na trenutno stanje v Sloveniji pri nas?
Situacije v Sloveniji ne poznam tako dobro. Že skoraj dve leti nisem bila tam. Se pa te pipe spominjam iz postsocialističnega hotela v Kirgizistanu. Dostikrat so stvari, ki jih enostavno moraš sprejeti.
Ste na enak način »enostavno morali sprejeti« tudi stroge protikoronske ukrepe v Španiji?
Večina ljudi ukrepov ni čutila kot ogroženost ali prisilo, prej kot nekaj pametnega, saj so nas pravzaprav rešili. V prvem valu so ljudje v Madridu na drsališču držali trupla, zato ker zanje ni bilo več nikjer prostora. Zato je bilo zavedanje, da je nevarnost izjemna, precejšnje, zelo razširjeno in zato je tudi javnost odreagirala tako, kot je. Še danes, če se sprehodiš po ulici, ni enega samega človeka, ki ne bi nosil maske. Povsod. Tudi zunaj. Zdaj se ukrepi počasi sproščajo, ker so številke nižje, ljudje pa se tudi precej cepijo. Nisem imela občutka, da bi se temu upirali, prej obratno. Bla je sicer velika napetost, ker je vladal občutek, da bo španska vlada ukrepe, ki jih je katalonska sprejemala, ukinjala. A potem so se odnosi umirili in je bilo vse dobro. Čeprav so bili ukrepi po eni strani zelo strogi, je običajno življenje še kar teklo. Tudi šole so bile ves čas odprte.
Ampak protesti so pa bili …
V Barceloni ne. V Madridu. Ampak s strani bogatih. Edini, ki so šli na cesto, so bili prebivalci najbogatejšega dela Madrida, češ: »Meni ne boste omejili, da bi delal to, kar hočem«. Zato, ker nimajo popolnoma nobene solidarnosti. Oni gredo lahko na klinike. To, kar se je v Madridu zgodilo, je zelo resna zadeva! To bo še zelo velik problem Španije v naslednjih desetih letih.
Kako pa gledate na odnos Katalonija vs. Španija?
To ni problem. Problem je, ker se je prek tega diskurza stanje spremenilo. Na oblast počasi prihaja skrajna desnica. Fašističen diskurz je postal popolnoma normaliziran; govorijo o feminizaciji; torej feministkam pravijo, da so nacistke, ker hočejo spremeniti družbo. Ne smeš se ločiti, ne smeš potovati, ne smeš biti ženska, če ne pripadaš moškemu. Vsa filozofija z migranti, z vsemi, ki prihajajo. Tega pred 20 leti v Španiji absolutno ni bilo. Španija je bila vedno tolerantna in progresistična dežela. Frankizem je bil še zelo blizu in ljudje so se spomnili, kaj avtoritarna oblast pomeni. Zdaj se je to razbilo. Tega konsenza ni več. Gor je prišel Vox in še kakšna druga stranka – vse izjemno, zelo problematične. In zato menim, da problem Španije ne bosta Katalonija ali Španija. Problem Španije bosta družbena netolerantnost. Znotraj države. To je tisto, kar straši, pomanjkanje želje po sodobni odprti družbi. Zelo nazadnjaško.
V Španiji protiutež predstavlja obrobje – Katalonija, Baskija, Galicija – medtem ko je tradicionalna Španija grozljiva. Zelo sovražna. Ne samo do tujcev in do drugačnih, temveč je tudi zelo klasistična.
Cel svet gre v tej smeri …
Gre, ampak so dežele, kjer si to težko predstavljaš. Recimo Francija, Nemčija. Ali pa Anglija, pa nenazadnje tudi ZDA. Prej je šla v eno smer, zdaj imajo protiutež. V Španiji protiutež predstavlja obrobje – Katalonija, Baskija, Galicija – medtem ko je tradicionalna Španija grozljiva. Zelo sovražna. Ne samo do tujcev in do drugačnih, temveč je tudi zelo klasistična. To, kar se je zdaj zgodilo Pablo Iglesiasu (op. p. podpredsednik španske vlade), ki je odstopil, nima nobene veze z delitvijo Španije. Njega so prisilili, da je izgubil živce, zato ker je bil del opozicije mladih ljudi, ki so hoteli imeti malo drugačen, bolj odprt pogled na Španijo. In to kaže, da hoče biti politika spet to, kar je bil frankizem.
Ampak saj Španci so temperamentni. Ni nujno, da bodo kot miške čakali v luknji.
Ne, ni nujno. Vprašanje je, koliko moči ima ta diskurz zares. Obstaja sigurno, saj je zelo očiten. A morda gre samo za neke vrste projekcije na platno. Kriza v Španiji je zdaj zares močna. Prekarnost služb je na vrhuncu. Mladi ljudje so bolj ali manj brezposelni. Ampak sanje o hierarhično urejeni družbi so res samo sanje. Tega se vendarle ne da več doseči. Vsaj ne na tak način.
Je pa epidemija pripomogla k vsemu temu …
Pa ne vem, če je pripomogla. Nekatere stvari so bile vendarle tudi dobre. Mogoče je tudi ustavila prepih nekega stalnega napredka. Ljudje so se začeli zavedati lastne moči in tega, kaj lahko dosežejo brez države, brez kapitala. Mogoče je epidemija ljudem vrnila moč, ki so jo počasi izgubljali.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: