Silva in Azad Karim: Teh grozodejstev preprosto ne prenesem

Ona je iz Bele na Vipavskem, on iz Erbila, milijonskega velemesta iraškega dela Kurdistana, sta zakonca in umetnika.

Silva in Azad Karim ubirata skupno pot že več kot štirideset let. O njej v Beli na Vipavskem rojena profesorica likovne vzgoje, ilustratorka, slikarka in keramičarka ter priznani akademski slikar s končanim podiplomskim študijem grafike iz starodavnega Erbila, milijonskega velemesta iraškega dela Kurdistana, povesta marsikaj. Ni jima bilo lahko, saj je imela okolica, tudi najbližji, z njuno zvezo veliko težav. A kot pravi Silva, je že Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja dejal, da »ne pride daleč tisti, ki gre kar naravnost«. Onadva zagotovo nikoli nista šla kar naravnost, zato tudi ne marata, da bi ju popredalčkali zgolj kot Slovenko in Kurda, kristjanko in muslimana, saj na človeka vedno gledata kot na človeka, ne pa kot pripadnika določene narodnosti in veroizpovedi. Imata se predvsem za ustvarjalca, ki umetnost neizmerno spoštujeta.

Že ko smo se dogovarjali za intervju, sta me povabila na kavo oziroma črni čaj. Sta kulturi, iz katerih izhajata, v vajinem domu vedno enakovredno zastopani?

Silva: Da, seveda sta obe kulturi pri naju enakovredno zastopani. Ob zajtrku običajno oba popijeva črni čaj; in če jaz ne bi pila kave, se ta navada Azada zelo verjetno ne bi prijela. Toda šele ko spijem prvo kavo, to je največkrat okrog 9. ure, se počutim zbujeno. Odmerek kofeina pač potrebujem.

Azad: Tudi moj brat je oženjen s Slovenko in vsi živijo tam. Njegova žena je živela z mojo mamo v isti hiši skoraj pet let. In njun sin je prav tako poročen s Slovenko … (smeh) Ampak ne mislite, da so vsi Kurdi taki, če je takšna moja mama! Daleč od tega.   

Kakšni pa so v večkulturni družinski skupnosti, kakršna je vajina, prazniki?

Silva: Mislim, da so imeli v našem skupnem življenju – tu moram seveda omeniti še najina otroka, Gorana in Hano – vedno prav poseben čar. Imava različna kulturna ozadja, ki pa jih drug pri drugem še zdaj občudujeva. To za naju nikoli ni bila ovira. Praznikov je bilo pri nas vselej veliko, vendar so bila to mala, preprosta praznovanja: morda smo kaj dobrega skuhali, šli na sladoled, naredili piknik. Pravzaprav, saj tu sploh ne gre zgolj za praznovanja. Gre za vsakdanje življenje, v katerem sta se prepletala najina svetova: Azad je otrokoma prepeval drugačne uspavanke, drugače se je z njima igral, pripovedoval drugačne zgodbe. Pošteno in pomembno se nama je zdelo, da jima posredujeva lepa doživetja, ki izhajajo tako iz kurdske kot slovenske tradicije. Tako sta se tudi otroka navadila na večkulturnost in spoštovanje različnosti. Tudi na naši mizi so jedi iz različnih kultur.

Azad: Jaz bi rekel, da je kultura ena. Človek je le človek. Samo drugačno življenje živi nekje drugje kot jaz tukaj. V Sloveniji bivam že več kot štirideset let in vnašam v najino življenje stvari iz naše kulture, a hkrati sprejemam tudi slovensko. Vse to se pri naju doma prepleta in to je nekaj lepega. Učimo se drugačnosti in s tem ni nič narobe.

V nekem intervjuju sta povedala, da sta si krščanska in muslimanska vera precej podobni. Da imajo ljudje sicer nekatere predsodke drug do drugega, a da so vrednote v obeh verah zelo podobne.

Azad: Bog je eden, ga pa vsakdo imenuje drugače. Med judovsko, krščansko in muslimansko vero vidim skupno nit, a vsaka od njih ima nekaj drugačnega od drugih. In tu ne vidim težav. Težava so tisti skrajneži, ki so v vseh treh verah. A če gledamo celotno sliko, je skrajnežev zelo malo.

Silva: Če govorimo o naju in najini družini, iz različnih ver ne delamo problemov, ampak spoštujemo vsakega človeka ne glede na kulturno, spolno ali versko pripadnost. Sama sem zrasla v okolju, v katerem so malo postrani gledali tiste, ki niso hodili k maši. Večinoma nimam težav z ljudmi; če mi kdo prav ne ustreza, se mu pač ognem. Najini prijatelji so tako agnostiki kot pripadniki drugih ver.

Preberite še: Biljana Unkovska in Rudi Španzel o ljubezni in umetnosti

Z drugačnostjo torej nimata težav, a vajina zveza je bila, vsaj sprva, velika težava za okolico.

Azad: Ko sem prvič prišel v Belo, vasico, od koder je doma Silva, sem bil za prebivalce zagotovo drugačen. A nikoli nisem imel težav z nobenim od vaščanov. Najbrž so me imeli celo radi. Še danes je tako. Če pridem v Belo, mi dajo čutiti, da so me veseli. Doslej mi nikdar ni bilo žal, da sem prišel sem.

Silva: Ko si prišel v Belo, nisi bil ne iz Podkraja in ne iz Višenj, niti iz Slovenije ne, niti kristjan nisi bil. Po pravici povem, da je bilo zelo, zelo hudo. Samo zaradi najine močne volje, tudi trme, in seveda močne ljubezni sva zdržala.

Tudi močna ljubezen včasih ni dovolj.

Silva: Ampak ko je tako hudo, spoznaš tudi človeško dobroto. V tistih trenutkih se je med ljudmi iz moje domače vaške okolice zgodila nekakšna delitev. Opazila sem, da me nekateri obsojajo, po drugi strani pa so k meni začeli pristopati ljudje, ob katerih sem začutila, da me podpirajo. Bila sem deležna čudovitih človeških dejanj, gest in besed, ki so prihajale od mojih vrstnikov pa tudi od starejših. Nikoli ne bom pozabila tete Francke, starejše žene, ki je živela sama v hiši na Špilah. Ko sem nekaj tednov pred poroko šla tam mimo, mi je prinesla čudovito poročno darilo.

Azad: Vendar so me Silvini starši počasi sprejeli. Ljudje včasih potrebujejo malo več časa, da spoznajo, da smo si precej podobni, v življenju nas osrečujejo podobne stvari, podobne stvari nas težijo. Po vseh teh letih me zdaj vaščani v Beli sprejmejo z besedami: A si prišel? Kje si bil, že dolgo se nismo videli? Včasih se počutim, kot da sem tam doma.



Azad, je vaša družina Silvo sprejela hitreje, kot je njena družina vas?

Azad: Seveda ni šlo hitro. Rekli so mi takšne in drugačne stvari, a jim nisem zameril. Niti mami ne. Odpuščal sem jim.

Kako vam je to uspelo?

Azad: Moji starši so bili tu večkrat. Oče je bil, dokler je bil še živ, v Sloveniji petkrat in je imel Silvo zelo rad, kot bi bila njegova hčerka. Mama pa je malo bolj ostra ženska. Je pač taka, a ne le z nama, temveč z vsemi svojimi otroki. Kakor koli, mame si ne izberemo. Spoštujem jo ter sprejemam takšno, kot je.

Silva: Že po energiji čutim, da si s taščo nisva najbliže. Jaz se, ko grem vsakih nekaj let z Azadom v Kurdistan, poskušam tedaj delati čim bolj nevidno. Drugače mi je tam zelo lepo, a pri tašči čutim, da ji nisem všeč, zato se držim proč od nje, saj ženske ne bi rada vznemirjala s svojo prisotnostjo. Občasno je do mene celo prijazna, večinoma pa živiva druga mimo druge.

Azad: Tudi moj brat je oženjen s Slovenko in vsi živijo tam. Njegova žena je živela z mojo mamo v isti hiši skoraj pet let, le v drugem nadstropju. In njun sin je prav tako poročen s Slovenko … (smeh) Ampak ne mislite, da so vsi Kurdi taki, če je takšna moja mama! Daleč od tega.

Silva: V Londonu imam dobri prijateljici, ki sta Kurdinji. Dobro poznata odnose v kurdskih družinah. Vprašala sem ju, ali so v Kurdistanu vse tašče takšne. Povedali sta mi, da je moja tašča pač zelo posebna ženska. Navsezadnje, tudi o slovenskih večkrat slišim, da znajo biti zoprne. Sicer pa sta moji kurdski prijateljici izobraženi ženski, živita v Londonu, sta sodobni in odprti. Vesele smo, ko se družimo. Prav onidve sta me naučili kuhanja bližnjevzhodnih jedi.

Silva: Bojim se, da bo v prihodnje čedalje več ljudi, s katerimi bo mogoče manipulirati. In čedalje več skrajnih skupin, ki bodo to počele. Zdi se mi, da si nekateri močno želijo kriz po Afriki in Bližnjem vzhodu. Najverjetneje so to tisti, ki imajo v rokah trgovino z orožjem.   

Se vama zdi, da ljudje bolj sprejemajo drugačnost ali da se ni veliko spremenilo? Najbrž vaju zaboli ob današnji nestrpnosti, ki jo čutijo ljudje z razdejanega Bližnjega vzhoda.

Silva: Stvari se vseeno spreminjajo, saj ljudje potujejo, so bolj razgledani in bolj izobraženi. Ni tako hudo, kot je bilo nekoč. Po drugi strani se včasih vprašam, kaj bi se zgodilo, če se nekega dne razmere spremenijo in bomo mi bežali proti Bližnjemu vzhodu. Najbrž nas tudi oni ne bi sprejeli s široko odprtimi rokami, sploh če bi nas bilo več sto tisoč. Tako je na tem svetu in veliko je tega. Mi pa smo tako majhni. Sicer se trudimo po najboljših močeh, da bi naredili kaj za sočloveka, a smo dejansko premajhni, da bi spremenili svet.

Azad: Begunstvo je od nekdaj obstajalo; ne nazadnje je bil že Mojzes begunec. Na to je treba gledati človeško; v Sloveniji in Italiji poznam veliko ljudi, ki beguncem pomagajo. Seveda moramo tudi razumeti, zakaj so ti ljudje prišli sem. Nihče noče zapustiti svoje domovine in svojega doma, ampak če ti grozijo s smrtjo, izbire pravzaprav nimaš. Ko sva bila lani v Kurdistanu, sva obiskala tudi begunski center v Iraku, blizu sirske meje. Mlade sem vprašal, ali bi si želeli živeti v kateri od evropskih držav. Odgovor je bil, da bi bili radi doma, pri svojih. Želeli so si predvsem miru in varnosti. Veste, begunec ni kriv, da pride v Evropo. Res ni nič kriv.

Silva: So pa tudi posamezni primeri, ki mečejo slabo luč na vse begunce. Kurdski rek pravi, da ima vsaka dolina svoje volkove. In to je težava, saj se ljudje bojijo nekoga, ki je drugačen. Bojijo se neznanega. S človekom, ki ima ta strah v sebi, pa lahko manipuliraš in to izkoriščajo določene politične struje, ki poskrbijo, da strah še malce okrepijo. Bojim se, da bo čedalje več ljudi, s katerimi bo mogoče manipulirati. In čedalje več skrajnih skupin, ki bodo to počele. Moram pa priznati, da nimam prave ideje, kako rešiti to vprašanje. Zdi se mi, da si nekateri močno želijo kriz po Afriki in Bližnjem vzhodu. Najverjetneje so to tisti, ki imajo v rokah trgovino z orožjem.



Kar zastrašujoče je, koliko je danes strahu pred drugačnostjo.

Azad: Drži. Poglejmo, denimo, ISIS, džihadistično vojaško skupino, ki želi ustvariti islamsko državo. Pobijali so Iračane, Sirce in druge, pa vendar so v njihovih vrstah tudi državljani Nemčije. A pri vsem tem je še nekaj, kar me boli: težko je verjeti, koliko naše kulturne dediščine so uničili in razbili, tudi stare asirske in babilonske kulture, vse v imenu boga! In ves svet je to gledal, dogajalo se je pred našimi očmi! Jaz sem spremljal dogajanje kot človek in umetnik in teh grozodejstev preprosto ne prenesem. Veste, velikokrat rečem: kulturna dediščina na Bližnjem vzhodu ni njihova, to je dediščina, ki pripada človeštvu! Zato bi morali vsi paziti nanjo in jo zaščititi. Ampak nič od tega se ni zgodilo.

Človek bi mislil, da so nas izkušnje kaj naučile. A ljubezen do bližnjega ni tako samoumevna.

Silva: Saj vemo, da se mora ljubezen do bližnjega kazati v dejanjih. Dejanja žal velikokrat ne pričajo o tej ljubezni.

Ko govorimo o ljubezni do bližnjega – prav pri vaju se je rodila ideja za kolonijo Umetniki za karitas, ki letos praznuje 25 let. Sta mislila, da bo ta umetniški projekt dobil take dimenzije, kot jih ima danes?

Silva: Seveda ne. Takrat smo se s predstavniki karitas pogovarjali, kako bi združili dobrodelnost z umetnostjo. Z Azadom sva se domislila, da bi ustanovili umetniško druženje, likovno kolonijo na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Sledila so dejanja. Če za kolonijo ne bi stala tako močna ekipa prostovoljcev z ravnateljico Škofijske karitas Koper Jožico Ličen, številnimi drugimi prostovoljci in seveda umetniki, ki smo se udeleževali kolonij, akcija ne bi dobila tolikšnih razsežnosti. A z močno voljo in trdim delom nam je uspelo.

Azad: Mnogi menijo, da umetniki spimo do 10. ure, potem pa delamo ali tudi ne. A umetnik dela, ko to začuti, kar lahko traja tudi po deset ur na dan. In ko dela, dela trdo. To ni služba, ki jo končaš ob določeni uri. Zahteva pa tak ustvarjalni proces veliko razmišljanja, končni izdelek je v njem le pika na i.  

So umetniki bolj občutljivi za stiske ljudi, čeprav tudi njim danes ni prav lahko?

Silva: Zagotovo so umetniki čuteča bitja. Biti morajo občutljivi za družbeno dogajanje že zaradi tega, kar počnejo. Zelo malo pa je med njimi takšnih, ki jim v življenju tako uspe, da jim ni treba skrbeti za finance. Večina ustvarjalcev, ki prihaja na Sinji Vrh znova in znova, seveda ne živi ravno v razkošju. A pridejo prav zaradi te senzibilnosti oziroma, če po domače rečem, ker so dobri ljudje. Midva sva že ves čas strokovna sodelavca tega projekta.

Bi si vidva v naslednjem življenju raje izbrala lažjo pot, kot je pot umetnika?

Silva: S številkami se v življenju nikoli nisem preveč zbližala, ampak mogoče bi bila lahko kmetica, saj imam zelo rada zemljo in naravo. (smeh) Res je, da sva si izbrala malce težjo pot, a kot pravijo pri nas: kar te ne ubije, te okrepi. Verjetno tako dobiš močnejša ramena, da lahko nosiš vse tisto, kar dobiš v paketu s svojo izbiro. Ampak na koncu na grde stvari pozabiš in si misliš, kaj nam pa manjka. Saj vendar živimo bolje od večine človeštva, kar se materialnih dobrin tiče. Sva kar zdrava, imava dva odrasla otroka, enega vnuka, snaho in se imamo radi. Še vedno se veselimo, kadar smo skupaj.

Azad: Jaz sem s svojim izborom zadovoljen. Silva sicer lahko zamenja s kmetijstvom, jaz pa nimam s čim. (smeh) Ko sem se začel spogledovati z umetnostjo, mi je mama poskrila svinčnike in papir, da ne bi toliko risal. Ko sem končal srednjo šolo in rekel, da grem v Bagdad študirat umetnost, so bili vsi proti in mi rekli, da je to nemogoča izbira. Za dobro izbiro je veljalo, če si se odločil postati zdravnik, arhitekt … Pa sem jim rekel, da bom šel študirat umetnost, tudi če mi z denarjem ne pomagajo. Študij sem dokončal, nato pa se šel izpopolnjevat v Evropo. In niso mi mogli nič več reči. V sebi preprosto čutim, da moram ustvarjati. Umetniki vpijamo vse, kar nas obdaja, kar vidimo, slišimo, čutimo, doživljamo. Umetniki čutimo. Jaz sam sebi rečem, da sem dober. Delam svoje delo, tako kot je treba, sodili pa ga bodo drugi.



Vajina hčerka Hana je v enem od intervjujev dejala: »Življenje umetnikov in oblikovalcev ni vedno tako romantično, kot se morda zdi na prvi pogled. Je pa vedno vznemirljivo.« Bi k temu še kaj dodala?

Silva: Najini znanci in prijatelji večkrat precej zmotno mislijo, da pri naju doma ves čas razpredamo o umetnosti. To je naš poklic in delo, o tem se je treba pogovarjati. A treba se je pogovarjati tudi o tem, kdo bo šel v trgovino, kdo bo pometel po garaži, kdo zakuril v peči, kaj bomo skuhali. Skratka, naše življenje je precej preprosto in običajno. Dobro pa se počutiva med slikami, tako med tistimi, ki sva jih ustvarila sama, kot med deli najinih umetniških prijateljev. Nekako naju napolnjujejo s svojo energijo, izrazno močjo. Je pa življenje umetnikov precej bolj pragmatično, kot si najbrž marsikdo predstavlja.

Azad: Mnogi menijo, da umetniki spimo do 10. ure, potem pa delamo ali tudi ne. A umetnik dela, ko to začuti, kar lahko traja tudi po deset ur na dan. In ko dela, dela trdo. To ni služba, ki jo končaš ob določeni uri. Zahteva pa tak ustvarjalni proces veliko razmišljanja, končni izdelek je v njem le pika na i.

Silva: Med ljudmi obstaja malo naivna predstava: od nekod pride božanski navdih, se te dotakne in potem greš in naslikaš Mono Lizo. A ni tako. Umetnik mora redno risati, ustvarjati, oblikovati, študirati, spremljati dogajanje na likovnem področju. To pomeni veliko dela, tudi študijskega. Če bi zdaj nehala ustvarjati, bi čez pol leta zelo težko spet začela. Če že obstaja navdih, ga moraš negovati tako, da idejo razvijaš, da se kot ustvarjalec razvijaš. Preprosto, treba je delati. In seveda ni nujno, da ti bo uspelo vse, kar si ustvaril.

Azad: Eno je veščina uporabe čopiča in drugih materialov ter orodja, drugo pa izražanje, pripovedovanje v vizualnem jeziku. Vedno pa je treba globoko občutiti tisto, kar bi rad izrazil.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE