Sam sem se učil na tleh, s hrbtom pritisnjen ob steno pri vhodnih vratih; mislim, da sem na tisti steni zapustil sled, kot v hlevu, kamor konj pritiska svojo rit. Ta kraj je bil preprosto najbliže svetu, hrupu življenja. V prazni hiši, z eno samo razsvetljeno sobo na koncu, kjer je likala služkinja. Obris ženske, ki ni bila moja mati. Kot tista strašila, ki varujejo vinograde. Ljubše bi mi bilo, če bi bil sam in sprejemal krutost zapuščenosti namesto tega slepljenja. V teh letih je Italija kot dežela izseljencev začela sprejemati prve selitvene tokove. Ko se je stara sardinska služkinja vrnila domov, je Georgette odprla vrata Somalkam, Magrebčankam, Eritrejkam. Prepustila me je njihovim vonjavam, njihovim nasmeškom afriških mask. Bil sem idealen otrok za tujo služkinjo, molčeče, malone nevidno telo. V pralnico so hodile prežete s svojim silnim domotožjem. Moj prvi človeški podvig je bil, da sem poniknil pod kariraste predpasnike in ostal odmaknjen v družbi teh življenj, oddaljenih več civilizacij. Ugotovil sem, da je likalna deska čarobno kraljestvo teh življenj, toplota, združena z gibanjem roke, jim omogoča popoln odmik od resničnosti, priključijo se na prekinjeno usodo, na kolibo na koleh, na umazani trg semen in koz. Včasih so mi pokazale fotografije svojih otrok, gledal sem ksihte v nameščenih pozah, zakrknjene od revščine.

Prilepljen na tla poleg vrat, nepremakljiv sem se pustil prebadati sencam, pokrivati temi. Čakal sem, da se vrne mati, njena vitka meča, rob njenega plašča, glas edine ženske, ki je imela pravico stanovati v tem domu in ki je zasedala moje celotno srce. In čeprav sem bil jezen, so me od potrebe po njej, ob sami misli, da jo bom spet videl, zalivale solze in preplavljale najnežnejše in najsrhljivejše ljubezenske misli. Ležal sem ob vratih kot prazna lupina, izpraznjena od mračnih domnev, s fiksno idejo, da se ji je morda kaj zgodilo. Vsak premik dvigala je bil dolg premor, bolesten trzaj, ki mu je sledil zastoj diha, med katerim sem molil in postajal krotek mišek v pričakovanju sira. Oh, dobro poznam ta zvok zavirajočega železa. Mehko zapirajočega se lesa! Do konca dni me bosta preganjala koprneči zvok pričakovanja in odklonjena, odvzeta pravica do njega. Koraki, ki kot da se približujejo, a se nato neusmiljeno oddaljijo, zavijejo v drug kraj, k drugi družini.

Oče me je pogosto našel v takšnem skrčenem položaju, mislil je, da je moj način učenja na tleh, s knjigami na skrčenih nogah, nekakšen miselni sistem. Bil je dermatolog, domov se je vračal bled, posivel, podoben kosu kuhanega mesa brez vsakršne hranljivosti, prodiral je v juho neznanih krajev, prižigal svetilko, slačil dežni plašč.

»Povej mi kaj, Guido, kaj si počel danes?«

Ni bilo pomembno, da nisem odgovoril. Opogumljen od njegove navzočnosti sem mu sledil, vendar je bilo, kot bi šla skupaj za pogrebnim sprevodom, njena odsotnost je stopala pred najinima življenjema. Pogosto sva večerjala sama, če so se Georgettine obveznosti zavlekle pozno v večer.

Do konca moči sem se boril proti spancu. Potem sem omagal kakor ustreljen bojevnik. Vedel sem, da se ona pozno ponoči vselej skloni nad mojo posteljo, me poljubi in me podrgne z nosom po laseh, mi prešteje prste na odprti dlani. Živ zakopan v spanje sem sanjal o njeni ljubezni, ki je vedno prihajala prepozno, ko se že nisem mogel več zbuditi, ter jokal od bolečine, da je ne morem užiti buden, zares. 

* 

Se nadaljuje...