Severa Gjurin: Če nisi pripravljen delati napak, ne najdeš ničesar novega

Severa Gjurin, pevka z glasom, ki prijetno boža, je že dolgo prepoznaven vokal na slovenski glasbeni sceni. Opozarja na nedostojnost prekupčevanja v glasbenem svetu in poudarja pomembnost prisotnosti slovenske kulture v medijih. Po izobrazbi je likovna pedagoginja in še vedno namenja precej časa risanju. Ne boji se raziskovanja in delanja napak, saj brez njih ni mogoče najti ničesar novega.

Vaš oče Velemir je kot otrok igral v filmu Srečno, Kekec.

To je bil prvi celovečerni barvni slovenski film. Do trinajstega leta je igral v približno desetih, v vlogi Kekca pa je bil daleč najbolj znan. Ponosno se »priskledim« zraven in rečem, da sem Kekčeva hči. Potem je nehal igrati in je sicer poznan kot slavist, anglist in predvsem jezikoslovec. Poučeval je tudi na ljubljanski filozofski fakulteti poleg profesorja Jožeta Toporišiča. Zdaj pa zaradi brade bolj kot na Kekca spominja na Bedanca. (smeh)

Najbolj cenim, da sem se z leti naučila »umazati« z glasbo. S tem hočem reči, da znam iti vanjo, se ji prepustiti in pozabiti nase. Pozabim, kako sem videti, ne ukvarjam se s telesno držo in obrazno mimiko. 

Tudi sami ste bili ena od kandidatk za glavno vlogo v filmu Hit poletja.

To je bil televizijski film, ki ga je režiral Metod Pevec. V njem se pojavi tudi pesem Abel in Kajn, ki jo v originalu pojeva z Vladom Kreslinom, v filmu pa jo pojem sama. Nastopanja na odru sem vajena, najbrž bi se lahko znašla. A takrat se nisem odločila za to, da bi se posvetila filmu in morda jadrala naprej v tej smeri. Ni se mi zdelo, da me ta izkušnja kliče.

Kdaj ste nastopili prvič in kje?

Moj prvi nastop je bil v klubu Zakon na Vrhniki, stara sem bila sedemnajst let. Gal je rekel: »Pridi na naš jam session, boš kaj zapela.« Odgovorila sem: »Saj ne znam.« »Seveda znaš,« se ni pustil odgnati brat, ki me je vedno podpiral in s katerim sodelujem od teh začetkov do danes. Odpela sem dve pesmi in sploh ni bilo slabo. (smeh)

Česa ste se naučili na odru?

Na odru sem pridobila večino glasbenih izkušenj. Najbolj cenim, da sem se z leti naučila »umazati« z glasbo. S tem hočem reči, da znam iti vanjo, se ji prepustiti in pozabiti nase. Pozabim, kako sem videti, ne ukvarjam se s telesno držo in obrazno mimiko. Glasba je vibracija besed, tonov, duše, delam jo iz sebe, za ljudi. Po strukturi je kot matematika in na odru sem se naučila tudi šteti. (smeh) Ko začnemo glasbeniki improvizirati, se lahko obrnejo vsi akordi kitice ali refrena in zaradi štetja praviloma vem, kje smo. To bi nepretenciozno izpostavila kot eno od odlik, ki sem jih pridobila na odru, in ta mi omogoča ogromno svobode.

S skupino Olivija, ki jo je ustanovil vaš brat, ste nastopali vsepovsod, zelo ste bili priljubljeni. Zakaj ste jo po letu in pol zapustili?

Kar nekaj časa sem nihala med likovnim in glasbenim svetom. Iskala sem, kaj je moj poklic, za kaj sem poklicana. Na srečo sem dokaj kmalu ugotovila, da mi ni treba izbirati in da lahko ustvarjam na obeh področjih. Nekaj let sem se posvečala samo likovnosti, potem spet obojemu. Morala sem sprejeti glasbo kot del svoje identitete in najti svoj način delovanja. Najbrž sem se takrat, v zadnjem obdobju z Olivijo, že nezavedno ukvarjala s tem, ali bi bila v skupini ali raje solo. Ko sem Galu omenila, da ne vem, ali bi še pela, je tako lepo pristopil, da ne bom nikoli pozabila. Rekel je: »Bi želela delovati kako drugače? Želiš narediti solo ploščo? Ti lahko pri tem pomagam?« Jaz pa sem bila v resnici izgubljena in sploh nisem vedela, kaj hočem. Težko rečem, kako je vse skupaj šlo. Vsekakor pa je bilo to zame pomembno križišče na ustvarjalni poti.

Če v umetnosti dosežeš dobre rezultate, ne glede na (ne)znanje, potem je vse v redu. Pri glasbi igra znanje povsem drugačno vlogo kot pri kirurgih. 

Niste šolana pevka, a čudovito pojete. Kateri so minusi tega, da nimate uradnega glasbenega znanja?

Vedno so minusi in plusi. Prednost je, da sem manj okovana, uokvirjena, delam bolj po občutku. In še bolj pomembno, po ušesu. A z neznanjem se ne smemo nikoli postavljati in tudi jaz se ne bom. Znanja se ne otepam, a s tem, kar imam, znam delati. Ob začetku svoje odrske izkušnje sem poslušala veliko standardne jazz glasbe. In tudi če smo preigravali ljudske pesmi ali rock skladbe, smo jih izvedli v jazzovski različici. To se mi zdi dober način za učenje in urjenje ušesa, saj se je mogoče tudi brez formalnega znanja lotiti težjih pesmi. Še vedno poslušam veliko jazza, na primer Ello Fitzgerald ali Billa Evansa, in ob tem se učim. Če v umetnosti dosežeš dobre rezultate, ne glede na (ne)znanje, potem je vse v redu. Pri glasbi igra znanje povsem drugačno vlogo kot pri kirurgih.

Imate tudi zdrav odnos do napak, saj se jih ne bojite delati.

Verjamem v to in delujem v tem duhu. Vseeno pa me je kdaj tudi strah, saj sem samo človek. Strah je dobra tema za pogovor. Če nekomu, ki je prestrašen, rečemo, naj nam odgovori na določeno vprašanje, nam reče tisto, kar se mu zdi, da želimo slišati, ali kar misli, da bi rekli drugi. Če ni strahu, je odgovorov več. Zato je odsotnost strahu oziroma notranja svoboda pogoj za ustvarjalno mišljenje. Ko odraščamo, se začnemo preveč prilagajati družbenim normam in postajamo čedalje manj inovativni. Vse redkeje si upamo reči: »Kaj pa če bi naredili drugače?« Predvsem kot likovna pedagoginja skušam spodbujati ustvarjalnost v drugih. Ustvarjalnost je močno povezana s tem, da si upamo delati napake. Biti ustvarjalen ne pomeni samo, da oblikuješ glino ali pišeš roman. Je sposobnost reševanja težav in raziskovanja, pa ne le pri umetnosti, ampak na vseh področjih. Družba potrebuje človeka, ki je opremljen z znanjem in hkrati fluiden. Človeka, ki samemu sebi poda več odgovorov na eno vprašanje in si upa iti s poti. Če nisi pripravljen delati napak, ne greš raziskovat. In ne najdeš ničesar novega.

Ob desetletnici mestnega kina Kinodvor ste sodelovali ne samo z bratom, ampak tudi z očetom.

Res je in zelo sem navdušena nad tem. In tudi nad tem, da je v zadnjih nekaj letih oče prevedel lep kup bratovih pesmi v angleški jezik. Ko sva z Galom sprejela projekt ob desetletnici kina Kinodvor, je bil dogovor, da za obeležitveni video narediva priredbo poljske pesmi Dwa serduszka, ki je bila nosilna pesem filma Hladna vojna. Z besedilom sem prišla do očeta in ga kot jezikoslovca prosila za pomoč pri učenju pravilne izgovarjave. Nato pa je pesem mimogrede prevedel še v slovenščino, hitreje kot jaz pomijem posodo. (smeh) Na dogodku sem jo odpela v poljski in slovenski različici, v eter pa smo spustili slovensko, ki se imenuje Srčkov dvoje.

Druga novejša pesem se imenuje Lahko noč, skrbi. To je nosilna pesem kampanje Zavarovalnice Triglav.

Res je, kar veliko se dogaja. Gre za duet z bratom, naredili smo videospot, pesem pa bo izšla tudi v drugih jezikih. Krasna se mi zdi predvsem zato, ker je mirna in jo vidim kot nadaljevanje poetike, ki jo je čutiti tudi v pesmi Kakor da se nič ni zgodilo. V obeh vidim milino, mir, svetlobo in hkrati prizemljenost. Imata podobno esenco in podoben naboj.

Pri nas je poznana praksa: »Gospod urednik, tu je denar. V naslednjem letu sem zakupil toliko vašega prostora.« Uredniku prepišeš svoje pravice za pol leta in takrat si lahko hit poletja. Urednik tako vrti sebe, ne zanima ga kakovost pesmi, ampak lasten dobiček. 

Pravite, da sta radijska in koncertna resničnost med seboj skregani.

V glasbenem svetu je veliko prekupčevanja. To igro se lahko greš ali pa ne. Pri nas obstaja izredna neusklajenost med tema prostoroma. V tujini je tako: če ima glasbenik veliko koncertov, se njegove pesmi vrtijo tudi na radiu. In če se pojavlja na televiziji in radiu, ima najbrž tudi koncerte. Pri nas je žal drugače. Poznana je tudi praksa: »Gospod urednik, tu je denar. V naslednjem letu sem zakupil toliko vašega prostora.« Uredniku prepišeš svoje pravice za pol leta in takrat si lahko hit poletja. Urednik tako vrti sebe, ne zanima ga kakovost pesmi, ampak lasten dobiček. Koliko je to početje zakonito ali ne, presodite sami. Medijski in zlasti radijski prostor ni zares odprt. A radijske frekvence naj bi bile v javno dobro, kot je izvir vode nekaj skupnega. Zato zakonodaja omogoča regulacijo tega javnega prostora, na podlagi načela zaščite kulture in jezika.

Mislite na jezikovne kvote, povezane s tem, da se na radiu vrti več slovenske glasbe?

Ja. Imajo jih tudi drugod po svetu. Na primer v Avstraliji ali Kanadi, kjer imajo frankofonsko in anglofonsko kvoto. To ni nekaj, kar bi si izmislili pri nas. Ko sem se intenzivneje zavzemala za kvote in predvsem izboljšanje odnosa do slovenske glasbe, sem bila neprijetno presenečena, ker sem bila deležna pomislekov kot na primer: »Ali ni to malo nacionalistično?« V zakonodaji je bila deset let dvajsetodstotna kvota za komercialne radijske programe in štiridesetodstotna za nacionalne programe. Ker nikoli ni bilo določeno, kdaj naj bi jih izvajali, so zakon vse bolj zlorabljali in slovensko glasbo predvajali skoraj izključno ponoči. Svoboda brez odgovornosti ni zares svoboda, zato nas je nekaj posameznikov pred leti o tem fenomenu spregovorilo naglas. Na lastni koži moraš občutiti, kaj pomeni dvigniti glavo in biti napaden, predvsem od nekaterih ljudi, ki imajo velik vpliv na javno mnenje. Izkušnja je zanimiva. Čez čas je splošno mnenje postalo podporno. Ljudje so se začeli strinjati, da je v radijskem svetu nekaj narobe in da obstaja veliko kakovostne slovenske glasbe, ki naj se jo predvaja tudi podnevi.

Pomembno je krepiti ljubezen do našega jezika.

Vsekakor. Dejstvo je, da smo ob obisku bencinske črpalke, trgovine in drugih javnih prostorov izpostavljeni glasbi. Zapomnimo si pesmi, ki jih slišimo, njihove občutke in jezik. Če gledamo slovenski film, nadaljevanko ali poslušamo pesem v slovenščini, to utrjuje naš jezik. Če pa od desetega leta naprej poslušamo samo angleško glasbeno produkcijo, bomo težko napisali pesem v slovenščini. Glasbeniki prek radia ne moremo doseči ljudi, in še več, ljudje ne morete priti do kulture, ki je trenutno živa. Kvote so pred leti določili tudi za dnevni čas, kar pripomore k normalnosti. Pomembno je ustvarjati vzdušje, v katerem ni grdo, da se postaviš za nekaj slovenskega. Ljubezen do domačega ni samodejno sovraštvo do tujega.

Kako usklajujete glasbeno in likovno ustvarjanje?

Gibljem se med dvema svetovoma, sem nekakšna dvoživka. Sta si pa dokaj različna. Pri likovnosti imaš na razpolago čas za izvedbo nečesa, pri glasbi je omejen, na določen koncertni dan na primer. Še vedno ga precej namenim risanju. Tako uskladim oba pola svojega značaja: potrebo po ustvarjanju v samoti in po nastopanju na odru.

Vaša mama je tudi nadarjena za risanje.

Zelo, za risanje in slikanje. Odkar pomnim, ustvarja, ni pa profesionalna slikarka. V zadnjih dvajsetih letih se je osredotočila na slikanje družinskih članov, najbolj na naju z bratom in vnuke. Kot prava ustvarjalka in tudi srčna mama je izbrala motiv, ki ga razume in ji je blizu. Jaz pravim, da nam čarovniško vdihne moč, za katero še sami ne vemo, da jo imamo. Predvsem slika z oljem na platno in riše s svinčnikom. Od majhnega sem jo zelo občudovala in jo želela posnemati. Jabolko ni padlo daleč od drevesa. (smeh)

Meditiram, a ne redno. Nisem imela občutka, da bi se morala prej poučiti o njej in prebrati kakšno knjigo. Tako kot se mi ne zdi, da bi se morala poučiti o cerkvi, preden bi vstopila vanjo. Preprosto sem začela sedeti in skušala biti brez misli. Bilo je zelo težko, a ko mi je uspelo, je bilo krasno. 

Narisali ste tudi čudovito naslovnico svojega albuma Časovne skice. Na njej se res vidi, da še zdaleč niste nadarjeni samo za petje.

Ilustracijo sem naslikala na roke, računalniški del ilustracije in oblikovanje celote pa sem zaupala Klari Zalokar, tako da je naslovnica najino likovno delo. Po poklicu sem sicer tudi grafična oblikovalka, a za svoj okus ne dovolj dobra. (smeh)

Zdaj rišete z ogljem na velike formate industrijskega kartona.

Res je, spet intenzivno rišem, in sicer z ogljem, velikosti meter krat sedemdeset, motivi so ženske in moške figure v odnosu. Projekt je pri koncu, tako da bom po skoraj desetih letih premora spet razstavljala. Moja zadnja razstava se je imenovala Muzika. Slikala sem moške in ženske figure z inštrumenti, kontrabasi, trobentami idr. Glasbenike sem med drugim hodila risat v klube, na odprte jam sessione, improvizacije. Uporabljala sem predvsem akrilne barve, grafične tehnike, oglje. Tudi takrat sem združila glasbo in likovnost. Rada ju prepletam.

Na že omenjenem albumu Časovne skice ste se lotili meditativne glasbe. Ali imate izkušnje z meditacijo?

Meditiram, a ne redno. Nisem imela občutka, da bi se morala prej poučiti o njej in prebrati kakšno knjigo. Tako kot se mi ne zdi, da bi se morala poučiti o cerkvi, preden bi vstopila vanjo. Preprosto sem začela sedeti in skušala biti brez misli. Bilo je zelo težko, a ko mi je uspelo, je bilo krasno. Če je prišla »negativna« misel – beseda je v navednicah, saj se mi zdi delitev na negativno in pozitivno preveč poenostavljena –, sem jo zasukala. Zanimivo je bilo opazovati, kako me je na primer v trgovini nekaj zmotilo za eno sekundo, potem pa sem potrebovala petnajst minut, da je to nelagodje v meditaciji odšlo. Globoko v svet duhovnega in religioznega nisem vstopila, me pa te teme ves čas po malem zanimajo, potrebujem jih.

Torej verjamete v obstoj nečesa višjega?

Ne zanima me beseda bog, ampak kaj je za njo. Ne glede na to, ali sem verna ali ne, gre za povezavo ali pomirjenost z nečim. Beseda sama po sebi je zelo prazna in omejena. Če ne bi težila k pogledu navzgor oziroma čutila nekakšne koreninske povezave navzdol, bi mi v življenju nekaj manjkalo. Verjamem v prisotnost sil med nami in v nas.

Rekli ste, da se vam zdi delitev na negativno in pozitivno preveč poenostavljena. Lahko poveste več o tem?

Ljudje imamo v sebi polno dvojnosti. Na primer hkrati imamo potrebo po avanturi in po stabilnosti. Smo mešanica sestavin. In še, včasih je nekaj, kar je na videz pozitivno, v resnici negativno. Pomembno se mi zdi najti ravnotežje med lastnostmi, ki so v nas. In sprejemanje, da sta lahko dve nasprotni si stvari hkrati prisotni. Naj citiram pesem, ki jo pojem, njen naslov je Kjer je toplo: »Vse se menja, živi, vse stoji, kot stara ura, sprejeti to, ujeti to, razumeti to.« Kako lahko sprejmemo, da se vse nenehno spreminja, hkrati pa stoji in te gleda? Ali če vzamemo svetlobo in temo. Najraje bi videli, da zadnje ne bi bilo. A to ni mogoče. S takšnim razmišljanjem se upiramo resničnosti.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE