Odločno se pogovorite s sinom!

Ob vsem, kar ste napisali, sklepam, da je odnos med vama s sinom napet in življenje v tej skupnosti nič kaj prijetno. Vseeno vas zanima le, zakaj postanejo otroci nasilni, in sprašujem se, ali niste nemara že obupali nad tem, da bi se stanje pri vas dalo popraviti. 

Zakaj torej postane kdo nasilen? Nekateri psihologi in psihiatri menijo, da je agresivnost nekaj, kar je v nas, s čimer se že rodimo in kar moramo sprostiti. Drugi pa menijo, da se agresivnost pojavi zaradi okoliščin, v katerih živimo in ki so za nas frustrirajoče. V nas se nabere jeza in sprostimo jo nasilno, z agresijo. Kaj pa je frustracija? To je občutek, ki se nas polasti, ko ne moremo doseči tistega, kar bi radi. Ovire so lahko fizične ali pa naše lastne omejitve in izbire ali pa tudi delovanje drugih in socialne ovire. Ob frustrirajočem dogodku se v nas sprosti jeza, ki je čustveno, fiziološko in spoznavno stanje. V določenih okoliščinah je pozitivna, ker nas vodi k dejanjem. Vendar pa lahko naredi tudi več škode kot katero koli drugo čustvo, ker lahko vodi v nasilje, zločine, zasvojenosti, psihosomatske motnje, kot so zvišan pritisk, glavobol, bolečine, pospešeno bitje srca, ali v čustvene motnje, v slabo delovno sposobnost, socialno izoliranost. 

Otroci se lahko naučijo biti nasilni s posnemanjem odraslih, lahko pa tudi s tem, ko odrasli kakor koli nagrajujejo agresivno vedenje. K agresivnosti so bolj nagnjeni otroci, ki so impulzivni, hiperaktivni, ter tisti otroci, katerih starši so negativistični in kritizerski ali pa preveč popustljivi ali jim je za otroka vseeno ali pa so sami nasilni in otroka kaznujejo telesno ali psihično. K psihičnemu kaznovanju spadajo poniževanje, obtoževanje, sumničavost, grožnje, sarkazem, zlonamerno opravljanje, odklanjanje pogovora in molčanje, obsojanje, ljubosumje, nevoščljivost in še drugo. Starši tako nekako prekladajo svojo jezo na otroka in v njem gradijo podoben vzorec vedenja, kot ga imajo sami. 

Jeza torej lahko privede do agresivnega, nasilnega vedenja. Nekdo, ki se je naučil biti nasilen, se pogosto vede kot snežna kepa, ki se vali navzdol. Misli si: »Tega človeka sem prizadel, torej je slab in ga lahko še naprej in še bolj prizadenem.« Dopuščanje nasilnega vedenja je po svoje sprejemanje in celo nagrajevanje nasilnosti. Občutke v frustrirajočih okoliščinah se lahko naučimo prepoznavati, besedno izraziti in usmerjati. Jeza je zelo običajno čustvo, vendar ni treba, da uničevalno vpliva na medosebne odnose. Vaš sin jo izraža precej nesprejemljivo. Ker že sam čuti, da nekaj ni v redu, in išče telesno bolezen, je prav, da stopi še do psihiatra ali psihologa. Obstajajo tehnike, s katerimi se bo lahko naučil prepoznavati svoja občutja, se o njih pogovarjati, kritično presoditi svoje ravnanje in poiskati primernejše reševanje problemov. Mogoče bi bil čas, da se o tej možnosti odločno pogovorite z njim.