Selja Ahava: Po desetih letih mi je mož priznal, da je transspolen

»Finska literarna kultura je zelo mlada, v čemer so lahko prednosti. Pomeni, da nismo obremenjeni s tradicijo, zato je v naši literaturi določena svežina,« pravi finska pisateljica, scenaristka in dramaturginja Selja Ahava, ki je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče v Helsinkih, nato pa v Londonu študirala uprizoritvene umetnosti. Ljubljano je obiskala ob izidu slovenskega prevoda romana Stvari, ki padejo z neba (2015), za katerega je leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. Za svoj prvi roman Dnevnik izgubljenega (2010) je bila nominirana za nagrado časopisa Helsingin Sanomat, njen tretji roman Preden moj mož izgine (2017), ki med drugim tematizira avtoričino zakonsko krizo, pa je tudi deležen čedalje večje mednarodne pozornosti. Duhovita Selja razloži, da njen priimek Ahava pomeni oster morski veter, kakršen razje obraze mornarjev. Finsko otočje je že od otroštva njen dušni pristan, kjer preživlja poletja. »Življenje tam je zelo preprosto, brez elektrike in tekoče vode, a čarobno: prostrane gladke skale, odprti horizonti in nešteto ptic.«

Vaš roman, ki je preveden v slovenščino, ima naslov Stvari, ki padejo z neba. Kaj je »padlo« v vaše življenje, da ste se ga lotili pisati?

V knjigi je o tem drobna zgodba. Leta 1999 sem živela v Londonu. Na poti v službo je avtobus zamujal, šla sem v drugo trgovino kot običajno. Ko sem pospravljala nakupljene stvari v vrečko, je pred vrati eksplodirala bomba. Dogodek je v meni sprožil niz vprašanj. Zakaj je to jutro avtobus zamujal? Zakaj sem šla v drugo trgovino kot običajno? Zakaj sem kupila jogurt? Če ga ne bi kupila, bi bila namreč pri vhodu ravno takrat, ko je eksplodirala bomba. Ta vprašanja so brez odgovorov in človek se mora sprijazniti, da se nekatere stvari zgodijo same po sebi. To ugotovi Saara ob koncu romana: da se stvari zgodijo ob napačnem času, na napačnih krajih, brez vzroka in smisla, zato gre svet naprej. Sicer bi vsi končali v raju. Ta rešitev, ki je morda nezadovoljiva, nas nekako razreši določenega prevzemanja odgovornosti. Pomeni, da ne moremo nadzirati vsega in stvari ne moremo narediti le pravilno ali napačno. Številni pripisujejo uspeh v življenju svojemu trdemu delu, drugi spet menijo, da se jim vrača, ker so v nekaj vložili veliko denarja. Ali da so vzgojili svoje otroke tako dobro, da so zdaj izjemni. V resnici ni nič od tega zagotovljeno. Saarina misel nas lahko osvobodi pripisovanja veličastnih pomenov samemu sebi, tudi kadar gredo stvari dobro.

Do mojega petega leta je v naši družini pomrlo veliko ljudi, med njimi dve moji sestrični in botra. Okrog sebe sem videla veliko jokajočih odraslih, posebno moških. Ko kot otrok večkrat doživiš, kako se odrasli zlomijo in razletijo na koščke, si ne moreš ravno oblikovati mnenja, da je življenje pravično in da ima vsaka smrt dober razlog. 

Pripovedovalka romana Saara je osamljen otrok, saj ostane brez mame, oče se vda žalovanju, njena teta pa za tri tedne zaspi zaradi depresije, ker drugič zadene glavni dobitek na loteriji. Saara jeprepričana, da je nesmisel, ko ljudje rečejo, da čas celi rane. Kaj o tem menite vi?

Celi jih in obenem tudi ne. Včasih, denimo, ko boleč dogodek povemo kot zgodbo, lahko sčasoma s ponavljanjem postane manj boleč, zgodba ga varno zapre. Vendar ko te izkušnje podoživimo, ugotovimo, da se nekatere rane nikoli ne zacelijo. Saarin oče, denimo, mora živeti s podobo svoje žene po tragični nesreči. To ga uniči. Saarino razmišljanje, da je nakladanje, ko ljudje rečejo, da čas celi rane, verjetno izvira od mojega strica. Do mojega petega leta je v naši družini pomrlo veliko ljudi, med njimi dve moji sestrični in botra. Okrog sebe sem videla veliko jokajočih odraslih, posebno moških. Ko kot otrok večkrat doživiš, kako se odrasli zlomijo in razletijo na koščke, si ne moreš ravno oblikovati mnenja, da je življenje pravično in da ima vsaka smrt dober razlog. Mislim, da nisem verjela, da bo kdor koli od nas preživel. Kot otrok sem izkusila, da nekaterih ran čas ne zaceli in ne zbledijo. Šele pozneje sem se zavedela, da ima ta izkušnja iz otroštva velik vpliv na pogled na svet, kot ga prikazuje roman.

Vse več se govori o vašem tretjem romanu Preden moj mož izgine, ki je izšel leta 2017. V njem menda tematizirate svojo zakonsko krizo, potem ko vam je mož priznal, da si je vedno želel biti ženska.

O tem bi verjetno morala govoriti, ko bo roman preveden v slovenščino, ker je tema široka. Zgodba je iz dveh različnih vsebinskih plasti, ki sta povezani. Pol knjige se ukvarja z zgodbo Krištofa Kolumba, ki je bil prepričan, da je našel Indijo, druga polovica pa je moja osebna izkušnja, ko mi je pred petimi leti mož povsem nepričakovano po desetih letih zakona priznal, da je transspolen, in se odločil, da bo preostanek življenja preživel kot ženska. To je končalo najin zakon, v meni pa je spoznanje, kako malo vemo, tudi kadar mislimo, da vemo, zbudilo pisateljico. Kot Kolumb, ki je prepričan, da je v Indiji, krmari med otoki, jih osvoji in poimenuje, a se hkrati o vsem tako zelo moti, se lahko sami motimo o sebi ali ljudeh, s katerimi živimo. Knjiga primerja dve zelo različni pokrajini: zgodovinsko obdobje, ko so začeli risati zemljevide in se je Evropa morala prilagoditi dejstvu, da obstajajo druge celine, za katere prej nismo vedeli, ter prav to na mikroravni, v medsebojnem razmerju. Fascinantno se mi zdi razmišljati o mornarjih, ki so se prvič podali na potovanje brez zagotovila, da bodo našli kopno. Z nami je podobno, saj je življenje nepredvidljivo: izplujemo z zemljevida in ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani.

Včasih ne želimo slišati o spremembah, ker nas pretresejo in vržejo iz ustaljenosti. Zdelo se mi je, da so mi nenadoma pobegnile vse besede, celo najbolj enostavne, kot sta moški in ženska. 

Kako ste se počutili, ko vam je mož razkril skriti del svoje identitete?

Včasih ne želimo slišati o spremembah, ker nas pretresejo in vržejo iz ustaljenosti. Zdelo se mi je, da so mi nenadoma pobegnile vse besede, celo najbolj enostavne, kot sta moški in ženska. Čutila sem globoko potrebo, da izkušnjo oblikujem v jeziku. V romanu se veliko ukvarjam s tem, kako lahko najbolj enostavni koncepti naenkrat izginejo ali izgubijo svoj pomen. Pripovedovalka zgodbe, denimo, ne razume, kako lahko kdo trdi, kakšen je njegov otrok, saj je že jutri lahko povsem drugačen. Ali kako lahko kdo reče, da bo šel za božič v Italijo, kako je lahko prepričan, da bo Italija še tam ob božiču. (Smeh.) To ni nujno zgodba, ki jo želimo slišati, saj nima srečnega konca in ne premore ljubezni, ki se zna spoprijeti s spremembami. Vsebuje veliko grobih čustev in je precej bolj zahtevna od mojih drugih knjig.

Kakšni so bili odzivi vašega moža nanjo?

Knjiga je omejena izključno na mojo izkušnjo, vendar sem jo prevedla možu, preden je bila natisnjena, je namreč Anglež. Bilo je težko. Nič, kar se je zgodilo v teh letih, ni bilo preprosto. Pri pisanju avtobiografskega leposlovja, ki vključuje druge, je treba natančno vedeti, katero različico zgodbe pripovedujemo. Nekje v knjigi pravim, da zgodba ni nikoli nedolžna in je v ozadju vedno nekogaršnji skriti namen. Vprašanje o tem, kaj je osebno in kje se pravice do nečesa končajo, je zapleteno. Med pisanjem sem se precej ukvarjala s tem, da nimam dovoljenja pripovedovati njegovo oziroma njeno zgodbo, tudi ne zgodbe najinih otrok. Jasno sem poudarila, da to ni celotna slika. Tudi temu se tematsko posvečam in v romanu je to razvidno z različnih vidikov, tudi oblikovnega. V knjigi je veliko praznega prostora. Vem, da si veliko bralcev želi slišati drugo stran zgodbe. Izkušnja transspolnosti je dokaj nova, občutljiva in še ne pogosta tema za odrasle v finski literaturi.

Finci imamo svetovno prvenstvo v ubijanju komarjev pa tudi tradicionalno svetovno prvenstvo v prenašanju žensk. Zdi se, da smo vsi precej zmešani, morda zaradi ekstremnih vremenskih razmer. V obdobju teme je precej težko. Zaradi pomanjkanja svetlobe postanejo ljudje zelo depresivni. 

Zgodbe pripovedujete z glasom, ki je humoren in tragičen hkrati, močen in nenavadno lahkoten obenem. Kateri avtorji so za vas pomembni?

Zmes lahkotnosti s težkimi temami mi je prirojena. Ni nekaj, česar se zavedam. Kar se tiče literarnih vplivov, sem v mlajših letih rada brala Harukija Murakamija zaradi načina, kako razbije plasti resničnosti. Knjige, v katerih uživam, se v glavnem ukvarjajo z jezikom, ne toliko z literarnimi značaji ali zgodbo. Navdušuje me pisanje Herte Müller, romunske pisateljice, ki živi v Nemčiji, ter Imreja Kertésza, madžarskega avtorja, čigar jezik je dih jemajoč. Vedno sem oboževala tudi Samuela Becketta. Njegov boj z jezikom se mi zdi ganljiv. Po drugi strani me navdihujejo sodobne umetnosti, pri katerih so besede odsotne. Denimo plesne predstave: zanje nimam orodja, da bi jih analizirala, zato so zame take izkušnje čistejše. Ali umetniške razstave. Zelo mi je bila všeč razstava kitajskega vizualnega umetnika Aija Weiweija, ki sem si jo ogledala pred nekaj leti na Kraljevi akademiji umetnosti (Royal Academy of Arts) v Londonu. Umetniška dela so bila zbirka razlomljenih predmetov, polomljenega pohištva, koščki razletele hiše po eksploziji. Take podobe se mi zdijo uporabne in podobno tehniko uporabljam v svojem pisanju: predmete prenesem v nov kontekst, v katerem dobijo drugačen pomen. Še vedno gre, denimo, za mizo, opeko, hišo, vrata, vendar lahko v novem kontekstu začnejo delovati kot metafore.

Kako ste postali pisateljica?

Pišem, odkar pomnim. Prvo zgodbo sem napisala z barvnimi svinčniki pri šestih letih. Ure finščine so mi bile vedno všeč. Ko sem bila najstnica, sem imela za finski jezik zelo dobro učiteljico, ki me je navdušila za pisanje. Bilo mi je jasno, da se želim ukvarjati s tem. V ljudski šoli sem končala enoletni tečaj kreativnega pisanja, potem pa se odločila za študij dramaturgije na akademiji za igralstvo in tam tudi magistrirala. Naključje je hotelo, da sem začela pisati scenarije za TV-nadaljevanke, vendar me kot umetnico to ni izpolnjevalo, saj na koncu daš svoje delo drugemu in postane njegovo. Sčasoma sem našla pot v pisanje knjig. Najboljše pri tem je, da te odnese nekam, kamor sploh nisi pričakoval.

Na Finskem imamo navado, da si ob vikendih med seboj pomagamo pri hišnih opravilih in popravilih. V zameno za pomoč dobijo obiskovalci hrano, pijačo in savno. Delovni vikendi pomenijo tudi čas čudovitega druženja. 

Vaša biografija navaja, da živite v finskem mestu Porvoo, kjer, kadar ne pišete, vzgajate svoja otroka in obnavljate staro leseno hišo.

Marsikateri opis Žagovinaste hiše iz knjige Stvari, ki padejo z neba, je na žalost opis naše hiše. (Smeh.) Ko sem se prek romana zavedela nedokončanih del in nereda, ki vlada v njej, sem se počutila nelagodno. Še zlasti ob tem, da so opisi našega doma nenadoma prevedeni v tuje jezike. Zanimivo pa se mi zdi, da lahko bralci iz različnih jezikovnih okolij razumejo mojo izkušnjo. Res je, da je, odkar je bila knjiga natisnjena, v hiši že veliko obnovljenega. Na Finskem imamo navado, da si ob vikendih med seboj pomagamo pri hišnih opravilih in popravilih. V zameno za pomoč dobijo obiskovalci hrano, pijačo in savno. Delovni vikendi pomenijo tudi čas čudovitega druženja.

Menda ste Finci znani tudi po nenavadnih tekmovanjih, kot je svetovno prvenstvo v ubijanju komarjev.

Ja, komarjev imamo veliko. (Smeh.) Imamo tudi tradicionalno svetovno prvenstvo v prenašanju žensk. Zdi se, da smo vsi precej zmešani, morda zaradi ekstremnih vremenskih razmer. V obdobju teme je precej težko. Zaradi pomanjkanja svetlobe postanejo ljudje zelo depresivni, zato se, ko se vrne sonce, trudimo ujeti vsak sončni žarek in ne zdržimo v hišah. Spomnim se, kako smo v nekem sončnem dnevu šli v pub na kosilo, ko sem še živela v Londonu. Nisem mogla razumeti, zakaj kosimo v zakajenem zraku na umazanih preprogah, ko bi bili lahko na soncu! Angležem je vseeno, če zamudijo eno uro svetlobe, saj vedo, da jo bodo imeli še osem mesecev, Fincu pa se to zdi neumno.

Vas je med obiskom v Sloveniji kaj posebej navdušilo?

Še vedno razmišljam o Škocjanskih jamah. Dejstvo, da je lahko nekaj tako čarobnega in prefinjenega kar pod parkiriščem, mi ne da miru. Notranjost jam nekje spominja na katedralo, drugo je kot prizor iz Vojne zvezd, potem pa vodnik pravi, da je pod parkiriščem. Poskušam si predstavljati, kako čudovito je moralo biti, ko so jame našli in jih prvič osvetlili. Veličastno. Čarobno.

Lahko pričakujemo opise naših jam v katerem od vaših literarnih del?

Sem v skušnjavah. (Nasmešek.)

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE