Ne poznajo obžalovanja in ne poznajo besede oprosti. Saj razumemo: neprilagojeni, brez sramu in brez vedenja, da ima vsaka zgodba svoj konec. Danes vem, da je takšnim ljudem, nekoč otrokom, umanjkala iskrena materina ljubezen. In predajanje znanja o tem, kaj življenje je. Zato ves čas sejejo nesrečo. Izogibajte se jih.


In potem so ljudje, ki so zdravi. Govorim o mentalni higieni. Pogumni in odločni. Vedo, kaj je v življenju pomembno, in predvsem vedo, kaj je prav. Vidijo in slišijo sočloveka. Delajo korake in nam razširjajo obzorja. V Oni jih gostimo pogosto. V mesecu dni jih je bilo kar nekaj, tudi tokrat je tukaj izjemna oseba Hanne Stigaard. In prejšnji teden je bil Rok Rozman, strastni okoljevarstvenik, nekoč vrhunski športnik, ki nam je zaupal: »Ne verjamem v koncept cilja. V športu sem imel vedno postavljene cilje. Vedno sem mislil, da bom, ko bom prišel do pomembne kolajne, doživel ekstazo. In potem sem čakal, kdaj bo ta ekstaza prišla. Ni je bilo. Bila je luknja. In razočaranje. Zato je pomembna smer, ne cilj.« 


Nekateri (znabiti, da mnogi) ljudje živijo na površini, odrasli del življenja preživijo – tam. Nemalokrat razmišljam, ali jim je laže kot drugim, ki imajo sebe in ki razumejo sočloveka.


In ko smo sredi julija govorili z Natašo Rogelja, antropologinjo, ki je z družino sedem let preživela na barki po svetu, nam je po mnogoterih morskih preizkušnjah podarila zanimivo misel: »Delo na sebi je pač smiselno, morda edino smiselno delo.« Na vprašanje, kako se je lahko umirila na tako zahtevni poti, na kateri je med drugim rodila ter doživela smrt, nam pojasni: »Pravzaprav se mi zdi to uganka. Res je nenavadno, zakaj gibanje, pot in potovanje lahko prinesejo notranji mir.«



Pred vami je deset finalnih zgodb, ki so se porodile na letošnjem Oninem natečaju pod naslovom Usodno srečanje. Presenetila nas je prepričljiva izpovednost, zdi se, da je večina zapisov avtobiografskih. Če smo mislili, da bodo prevladovale ljubezenske melodrame ali pač fantazijske zgodbe, smo se ušteli; ne samo da ste nas ponovno opozorile na vseprisotnost nasilja nad žensko in poniževanja s strani partnerja, na globoke občutke manjvrednosti zaradi zunanjega videza in drugačnosti, na težave z duševnim zdravjem in na življenje s prizadetimi otroki; temveč je tukaj še boleča točka današnjega časa – osamljenost. Osamljenost ljudi, ki jih vidimo, a ne vemo, kako sami so. Zgodbe, ki jih piše življenje. In po drugi strani je med njimi tudi veliko opogumljajočih, odločnih in »novih« izhodov, ko ste vendarle, kot ste zapisale same »vzele stvari v svoje roke«. Kar je navdušujoče in opogumljajoče.

Pridružite se zmagovalkam in zmagovalcem. V dobrem.