Sašo Hribar

Politiki so kot psi

V službi je samo ob petkih, ker je edini na RTV, ki se mu ni treba žigosati. »Ko so uvedli aparaturo, ki beleži prihode in odhode, sem rekel, da bom pač osem ur govoril, ker sem profesionalni govorec. A na radiu mi niso zagotovili osem ur govora, izgubil sem celo delo napovedovalca in novinarja in ostal samo na Radiu Ga Ga. Vprašal sem jih, zakaj naj se štempljam, če bom delal samo Radio Ga Ga, oni pa so rekli, da naj to delam v službenem času. Potem sem hodil po pisarnah kot Guzman, Angela in drugi liki, norel, tulil in metal stvari po tleh. Rekel sem, da navadno tako vadim v gozdu, zdaj bom pa pač vadil na RTV. Sklenili so, da je varneje, če sem doma,« pove v smehu. Morda se pod novim urednikom vrne na televizijo, a za zdaj dela le Radio Ga Ga s svojimi fanti, kot jim pravi. Med njimi je bil pred leti tudi Marjan Šarec.

Mnogi so Marjana Šarca videli kot komedijanta in jih je njegov uspeh na političnem parketu presenetil, vi pa ga vidite drugače, kajne?

On je zelo resen človek. Ko smo skupaj delali, je bil star manj kot trideset let, a v družbi se je vedel kot šestdesetletnik. Povedal mi je, da je posvojen, starši so bili že stari, ko so ga dobili, in zato se je družil s starejšimi ljudmi. Umirjeno, prav nič mladostno je preživljal mladost in to mu je ustrezalo. Najbolj ponosen je bil na to, da je gasilec. Enkrat smo imeli v oddaji Hri-bar animacije, v katerih je bil Šarec zelo pomemben, on pa je rekel, da ga ne bo v oddajo, ker ima pomembnejšo stvar, in sicer da bo redar na gasilski veselici v Šmartnem. Vprašal sem ga, ali bo šel potem na veselico, a je rekel, da ne, na parkirišču bo vso noč, ker mora biti red. Skratka, ljudje so ga napačno razumeli, je namreč izjemno trmast, tako premočrtnega človeka redko srečaš.

Danes bi me bilo res sram, če bi prišel na Radio Ga Ga pijan. Politiki pa niso naredili tega koraka. 

Kako je bilo, ko se je kar nenadoma odločil, da zapusti ekipo imitatorjev?

Ko je zapustil Radio Ga Ga, je bil Serpentinšek tako priljubljen kot nekoč Trefaltov Košnikov ata, nato pa nekega dne pride Marjan in reče: Adijo, Sašo! Jaz ga vprašam, ali se šali, on pa pravi, da ne, da res odhaja. Kaj pa če bi ti ponudili tako plačo, kot jo ima generalni direktor Krke, bi ostal, sem ga vprašal, on pa pravi – ne. Dala sva si roke in potem sva se v zadnjih osmih letih videla le dvakrat. On je takrat odšel, čeprav je sedel na šopih denarja. Zato se bodo zašili njegovi koalicijski partnerji, ki računajo, da je mogoče z njim sklepati kake pogodbe na račun pridobitniške dejavnosti. Se pa bojim, kako bodo videti pogajanja s partnerji, ki so zviti kot hudič, ker Marjanu lahko popustijo živci in v trenutku te pošlje v vse organe. A verjetno je v osmih letih županovanja pridobil kaj diplomacije.



Je pa prepričal veliko ljudi, zlasti na predsedniških volitvah je bilo to kar presenečenje.

Ljudje, ki ga blatijo, ne vedo, da lik ostane v podzavesti. Ko mu mečejo polena pod noge zaradi Serpentinška, ne vedo, da ljudje čutijo do tega lika velike simpatije. Sem pa večkrat videl, kako se je na soočenjih težko zadrževal, malo je manjkalo, da ni skočil v lik. Marjan velikokrat uporablja metafore, na primer »ne kuri ražnja, dokler zajček še teče po gozdu«. Takšnih pregovorov ima v rokavu na milijone in ko je govoril s pregovori, se je dal v sproščen lik. Ko sem videl, da je rekel, »ne kuri ražnja, dokler zajček še teče po gozdu«, sem si mislil: Marjan, si na robu, da ne bi naredil eskapade, ki bi bila sicer zelo simpatična. Mi imitatorji na Radiu Ga Ga imamo slabost v primerjavi z Marjanom, smo namreč glasovni imitatorji, on pa ima še igralske sposobnosti, takoj je prebral lik. Vsi, ki govorijo o retoriki, nimajo pojma v primerjavi s tem, kar je odkril Marjan. Rekel je, ko Janez Janša ne govori resnice, vedno najprej pogoltne slino. Sem pa tudi jaz podobne reči opazil pri Marjanu; ko mu ustnico povleče navzdol, hkrati pa malo dvigne glavo, je na meji, da bi skočil v lik, a tega ne naredi.

Kot mlad fant sem nosil v sebi veliko jeze in kdaj tudi izkoristil radio, da sem jo sprostil. 

Ne bom pozabila vašega huronskega smeha, ko vas je na Radiu Ga Ga s potico obiskala Angelca Likovič, tako ste se smejali, da ste skoraj padli s stola.

Tilen (Artač, op. p.) je ravno hotel nekaj reči, videl sem njegovo zadrego, bilo je neverjetno. Ona je kar prišla, potem mi je tudi direktor rekel, da ljudje ne morejo kar prihajati v studio. A ker je znana oseba, ki je verjetno pustila osebno izkaznico na recepciji, ni bilo nič narobe. Bilo je simpatično, mene je vrglo.

Kaj vas še tako nasmeji?

V zadnjem času smo zelo spremenili agendo Radia Ga Ga, vse je zelo dobrosrčno, ni več jeze. Kot mlad fant sem nosil v sebi veliko jeze in kdaj tudi izkoristil radio, da sem jo sprostil. Ko delaš humor, imaš dve možnosti: lahko nekoga pustiš nasmejanega, daš mu dovršno dejanje in te ne potrebuje več, lahko pa ga ujeziš in ostane nepotešen. Še te posluša, da se bo jezil nate, morda se ti bo celo maščeval. Če imaš jezne poslušalce, je to garancija, da bo oddaja tekla naprej. A mi smo se odločili drugače, ker je politika že tako ena smešna reč. Ali ni smešno, da ti neki tip reče, da bi odločal v tvojem imenu. Kakšna je razlika med politiko leta 1991 in danes, vas zanima?



Vsekakor, povejte.

To, da sem jaz politik, Sašo Hribar, oni pa so volivci. Bom povedal primer: dokler stvari tečejo, kot morajo, sem Sašo Hribar, človek z volilno pravico, polnopravni državljan. Ko se stvari zakomplicirajo, pa postanem politik. Na primer potrebujem magnetno resonanco, pripada mi, ker plačujem vse prispevke, ampak napotnice z oznako ena ne bom dobil. Zato moram mobilizirati svojo stranko, moja stranka je moja partnerica, moji prijatelji, znanci, sosedje in ožje sorodstvo. Pokličem jih in sprašujem, ali poznajo koga, ki bi lahko to uredil. Prelevim se v politika, da si lahko zagotovim stvari, ki so mi sicer že zagotovljene, ker je urgentno. Hkrati pa moram imeti kot politik tudi toliko denarja v proračunu, da bom vse plačal iz lastnega žepa, če se ta načrt izjalovi. Kaj pa je v tem času naredil Borut Pahor? Selfi! Ali ni eklatantna razlika, da sem jaz politik, on pa ne? V stanju presenečenj se vsi prelevimo v politike, da stvar normaliziramo.

Če je nekdo prepoznaven v družbi kot dober človek, za seboj pa nima nobene zgodbe, ne bo prišel na nobeno naslovnico. 

Ampak govorili ste o razliki med letoma 1991 in 2018?

Ja, razlika je, da so politiki izgubili lastnost, ki je bila v devetdesetih zelo izrazita, prej pa še bolj, to je občutek sramu. Mi smo imeli občutek sramu prirojen. Večkrat sem v študentskem življenju žuriral in se kje zbudil, gospa mi je prinesla kavo, jaz pa nisem vedel, kje sem. Sram me je bilo, da vam ne morem opisati. Ali pa sem kdaj proti jutru zaspal v parku, ljudje pa so hodili mimo mene na avtobus. Ko sem se kasneje tega spomnil in spraševal ljudi, kdo me je videl, sem se hotel pogrezniti v zemljo. Ko sem prišel na RTV in šel prvič z direktorjem radia v bife Turist, pa so mi povedali, da je to akt umetniške nadgradnje, če nekaj spijemo in tudi če se zbudimo v vagonu na železniški postaji. Mi nismo običajni ljudje, smo nekaj posebnega, oblikujemo tako močne misli, da nam katalizator, v tem primeru alkohol, omogoča, da izrazimo tisto, kar običajni ljudje doživljajo kot teženje pijanosti trivialnega akta. Od tistega trenutka se mi je zato zdelo povsem običajno, da sem šel na Dnevnik nažgan, da sem nažgan vodil poročila, da sem na jutranji program prišel razposajen, občutka sramu ni bilo več, ker sem bil prepričan, da mi to pripada kot umetniku. Dokler se mi ni pred leti povrnil. Danes bi me bilo res sram, če bi prišel na Radio Ga Ga pijan. Politiki pa niso naredili tega koraka. Kot sem jaz to opravičil kot umetnost in kulturo, so oni to zavili v pravosodje in strukturo pravnih aktov, ki jim omogoča, da so ta dejanja herojska.



Kaj so še ključne vrednote, ki krasijo nekoga, ki je dober človek?

Prisegam na pet parametrov, to so čast, ugled, ponos, dostojanstvo in poštenje. A z instantno kulturo so v ospredje stopili slava, moč, oblast, denar in vpliv. Ljudje, ki imajo slavo, moč, oblast in denar, govorijo, da delajo zaradi časti, ugleda in ponosa, in se hkrati oddaljujejo od teh vrednot.

Radio letos praznuje 90 let, televizija 60, ob tem kaj občutite?

Ne, za obletnico Radia Ga Ga smo naredili igro in predstavo, sicer pa imamo vsako leto zelo kratko praznovanje, dobimo kavo iz avtomata in ob 10.10 rečemo: Začetek praznovanja, nadaljujemo, konec praznovanja. (smeh) To traja natančno pet sekund.

Javni zavod RTV je znan po tem, da moraš delati oddaje, ki jih nihče ne posluša, ker če jih nihče ne posluša, jih nihče ne komentira in si varen do konca življenja. 

Torej vas ob jubileju televizije ne spreleti: madona, sem že star?

Ne, dokler mi kdo ne reče, naj se oglasim tam, kjer računajo zadeve za pokojnino. Kako, saj smo šele začeli, si rečem. Novinarji me sprašujejo, kako je mogoče, da Radio Ga Ga še obstaja, in tudi sam se sprašujem, kako je lahko človek pri šestdesetih še in, a očitno v tistem trenutku še zmorem toliko imaginarne energije, da se prelevim v človeka, ki nima let. Saj ko oddajo zapustimo, se pa ve, koliko sem star in koliko moji fantje. (smeh)

Boste res šli v pokoj, ko bo čas? Kaj boste takrat počeli?

Zelo rad imam makadamske ceste, po njih se rad vlačim in dokler bom fizično sposoben, bom to počel. Če bi živel pred petdesetimi leti, zdaj pri teh letih ne bi imel intervjuja, zdaj ne bi rekel novinarka, ampak sestra, verjetno bi bila sestra edina beseda, ki bi obstajala zame. Pred 200 leti pa bi bil pri teh letih najstarejši Zemljan. (smeh) Zdaj je drugače, a jaz se ne slepim, da sem mlajši ali starejši, kot sem, star sem natanko toliko, kot res sem.



Razvedrilni program na TVS je nedavno spet prevzel Vanja Vardjan, se boste vrnili na televizijo?

Takoj ko je postal urednik, me je poklical, vsaj tako mi je rekel. Rekel je, da bi delala kaj takšnega, kot je bila oddaja Hri-bar, nekaj, da bomo spet mnenjski voditelji, da bomo naredili revolucijo. Rekel sem: Vanja, prvič, ponudba je zanimiva, drugič, nisem več star toliko kot takrat, tretjič, za seboj imam več kot 30 let dela in vse za nazaj si lahko v trenutku podrem, četrtič, to me ne bi posebno prizadelo, petič, najdi kaj dobrega, in šestič, če ne boš nič našel, bom skušal jaz kaj najti, ti pa boš povedal, ali je dobro.

Bojan Krajnc mi je pred nekaj leti dejal, da sta imela z Marcelom Štefančičem idejo, da bi delala resničnostni šov, v katerem bi se tekmovalci preselili v sedemdeseta in tekmovali, kdo je najboljši komunist.

Poznam to idejo, a se nočem ukvarjati z resničnostnimi šovi, ker mi gredo na živce. Sicer so izjemna umetniška nadgradnja televizije, Kmetija bi lahko na primer ljudem približala ruralno življenje, a težava komercialnih televizij je, da promovirajo vrednote, ki so nasprotne tistim, ki vladajo na kmetiji. Promovirajo najbolj nizkotne vzgibe tistega, ki je tam. Zdaj sem gledal ta plesni šov in v ospredju sta bila solzavost in to, kaj se je komu zgodilo v življenju. Iščejo najbolj ranljive zadeve, da se potem ljudje v stanju jeze ali empatije poenačijo z likom. Jaz pa bi delal nekaj z vrednotami, ki sem jih omenjal že prej. Promoviral bi ljudi, ki posedujejo čast, ugled, ponos, dostojanstvo in poštenje, a mi je Vanja povedal, da so to silno dolgočasni ljudje. Če je nekdo prepoznaven v družbi kot dober človek, za seboj pa nima nobene zgodbe, ne bo prišel na nobeno naslovnico. Bolje je, če rečeš: To je Tone, ubil je tri ljudi, zdaj pa je prišel iz zapora, srečal je Jezusa, hodi naokoli in daje ljudem denar. To bi pritegnilo.

Preveč informacij me pahne v stanje, ki ga ne obvladam in ne dojemam, zato se v svetu interneta počutim slabo. 

Kdo je primer človeka, ki poseduje teh pet vrlin, o katerih govorite?

Tudi promoviral sem ga pred leti, to je Miroslav Cerar, mislil sem, da je tak, a se je izkazalo, da je samo politik. Te vrednote ima v sebi, a v političnem tropu tega ne more izkazati. Velikokrat me kdo vpraša, ali imam kaj proti politikom, a rečem, da prav nič, to so čudoviti ljudje. Ko smo snemali Hri-bar, sem ugotovil, da se lahko s posameznimi politiki tudi napiješ in nasmejiš, a ko pridejo v trop, so kot psi. En pes je super, trop pa ne, sploh če vodja reče, da bi nekoga pogrizli. Tudi najbolj zvest kuža reče: Oprosti, ampak malo te moram ugrizniti.

Govorili ste o resničnostnih šovih, ki jih gledamo na komercialnih televizijah, zakaj pa nacionalna televizija ne najde odgovora, zakaj na TVS zdaj ni uspešnih razvedrilnih oddaj?

Ker smo javni zavod, razvrščeni smo v plačilne razrede. Ko si v plačilnem razredu in veš, da je plača zagotovljena, se vprašaš, ali se ti splača delati bolje ali slabše. Včasih sploh ne delaš, a plačilni razred ostane. Tragika je, če delaš bolje, a tega nihče ne opazi. Radio Ga Ga bi bila lahko tudi slaba oddaja, poslušalo bi jo 50 ljudi, o njej se ne bi več govorilo in dosegli bi stanje blaženosti. To stanje blaženosti mi je najbolje opisal Franček Rudolf, ki je rekel, da je javni zavod RTV znan po tem, da moraš delati oddaje, ki jih nihče ne posluša, ker če jih nihče ne posluša, jih nihče ne komentira in si varen do konca življenja.



Vi spremljate dogajanje na spletu? Veste, če posnetek Angelce Likovič v vašem studiu zaokroži po družbenih omrežjih?

Facebook profil Sašo Hribar sicer imam, a ga ureja, kdor pač ima šifro ali kako se temu reče, tudi preostalo urejajo drugi fantje. To je zame obremenitev, rad imam malo informacij, tistim pa se posvečam stoodstotno. Spomnim se, kako kruto je bilo v devetdesetih letih, ko so se začele pojedine na prostem, pikniki časopisnih hiš, tam sem zagledal 50 jedi, vzel pršut, ga prelil z omako in dodal pomarančo. Če bi mi natakar v gostilni to dal, bi ga tožil, ampak nisem mogel vzeti le pršuta in se potem vrniti na divjačino. Ne, vse sem hotel. Še makarone bi dal na krožnik, na vrh pa še dva škampa. Preveč informacij me pahne v stanje, ki ga ne obvladam in ne dojemam, zato se v svetu interneta počutim slabo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE