Saša Einsiedler: Imela sem kariero, a nisem bila srečna

Predavateljica in mentorica osebnega razvoja Saša Einsiedler si je vse izbojevala z vztrajnostjo. Učenjem. Spremembo pogleda na stvari življenjskim pretresom navkljub.

Nekdaj odlična televizijska voditeljica Saša Einsiedler je zdaj uspešna komunikacijska trenerka in licencirana mentorica za osebnostni razvoj, mama petih otrok, Mance, Gašperja, Martina, Polone in Urške, ima partnerja, ki jo izpolnjuje. Je občutljiva, a po svoje močna. To, da je lahko, kar je in kakršna je, se prilega njenemu značaju. In da, njen nasmešek je še vedno širok.

Danes je meni kristalno jasno, da sem tudi sama prispevala k temu, da moja dva zakona nista bila uspešna. Zdaj vem, da se nisem imela dovolj rada, da se nisem dovolj spoštovala … Dobro, nisem vedela, nisem znala. A zagotovo si tega ne bi več dovolila.  

Saša, kakšna je po vašem resničnost, ki jo živimo? Je to, kar smo prebredli in predihali, se nam dogaja in nas še čaka, vnaprej določeno ali smo vse, kar smo, zaradi tega, v kar verjamemo?

Ne samo tisti, ki verujemo in verjamemo, čedalje bolj tudi znanost dokazuje povezavo med našimi mislimi in resničnostjo. Pred kratkim sem poslušala kar nekaj predavanj in prebrala več člankov o razliki med klasično in kvantno fiziko. In ravno v kvantni fiziki je to, v kaj verjameš ali veruješ, bistveno za izid. Dogajanje v mikrosvetu kvantne fizike lahko prenesemo v naša življenja. Velikokrat se zgodijo stvari po naših pričakovanjih. Ljudje pa smo na žalost vzgojeni tako, da so naša pričakovanja velikokrat slaba. Ali vselej pomislimo na najhujše. Razmišljamo, kaj vse gre lahko narobe, in ne, kaj vse gre lahko dobro. Sama se trudim vedno znova imeti pozitivna pričakovanja. Največkrat se mi tako tudi obrne.

Do kod lahko segajo naše misli?

Zanimivo je, da so želje, ali pričakovanja, če želite, v resnici zelo pogosto povezana z našim poslanstvom, darovi in podobnim. Nikoli v življenju nisem premišljala … Kaj vem … (Premolkne.)

O nastopu na olimpijskih igrah?

(Smeh.) No, recimo. Zato, ker to niti ni moja strast. Sem pa razmišljala o dvoranah z deset tisoč ljudmi. In videla sebe, kako jim govorim. To pa je nekaj, kar je bil nekoč moj cilj. Ali pa strast. Tisti, ki ne čuti strasti do nečesa, bržkone niti nima posebnih želja, razen če so vsiljene od zunaj. Ta naš svet nam kar naprej želi nekaj vsiljevati. Razločevati med svojimi željami, pričakovanji in cilji ter željami, pričakovanji in cilji okolice je zanka, v katero se lahko hitro ujamemo.

Zdi se, da vi tečete v svojem tempu.

Prej sem velikokrat sprejemala cilje, želje ali pričakovanja drugih ljudi. Pa se ni nikoli dobro končalo zame. Zdaj se trudim ostajati v svojih poteh. V svojih željah. Še vedno pa mi je velikokrat težko reči ne, zato da tisti nekdo, ki dobi moj ne, ne bi bil prizadet, žalosten. Vedno znova se učim, da ni moj problem, kako se nekdo odzove na moj ne. Vsem na svetu ne moreš ugoditi. Ustreči moraš najprej in predvsem sebi.

Jaz, denimo, sem bila v odnosih izrazita negovalka, prevzela sem vlogo tistega, ki vedno skrbi za vse druge, nase pa pozablja. Ko se postavimo na svoje noge in rečemo ne, ker se odločimo poskrbeti zase, je okolica popolnoma nezadovoljna. Ampak to je treba zdržati. Veste, ljudje se navadijo na nas nove. Na takšne, da se tudi »upremo«. 

Povejte, je človek egoist, če osvobodi samega sebe? Čeprav – včasih mora biti.

Beseda egoist ima v našem besedišču slabšalen prizvok. Dobro je biti zdravo sebičen. To pomeni imeti sebe ravno toliko rad, kot imaš rad drugega. Ne da imaš druge raje, sebe pa zanemarjaš.

Je to, kako ravnati s prepričanji drugih in njihovimi predsodki, naša velika težava?

Največkrat imamo težave točno zato, ker se ne ujemamo s pričakovanji, ki jih imajo drugi do nas, in potem nastane konflikt. Ljudje, ki se ne maramo kregati, si želimo, da bi bili vsi srečni, zadovoljni, se imeli radi, velikokrat pozabljamo nase in ugodimo vsem zato, da je – mir. In da smo vsi zadovoljni in srečni. Seveda na koncu mi nismo ne zadovoljni ne srečni. Jaz, denimo, sem bila v odnosih izrazita negovalka, prevzela sem vlogo tistega, ki vedno skrbi za vse druge, nase pa pozablja. Ko se postavimo na svoje noge in rečemo ne, ker se odločimo poskrbeti zase, je okolica popolnoma nezadovoljna. Ampak to je treba zdržati. Veste, ljudje se navadijo na nas nove. Na takšne, da se tudi »upremo«.

Na različne načine spoznavamo svoj jaz.

Ko sem v podjetjih predavala komunikacijo, nastopanje, sem videla, da ljudi lahko naučim, kako morajo držati roko, kam morajo gledati, ampak pod prvo plastjo maske pa še vedno ni razčiščeno. Povedati hočem, če ima nekdo tremo, ga lahko naučim, kako dobro izpelje nastop, tremo pa še vedno ima, zaradi globljih vzrokov. Ali denimo, ko smo delali analizo zadovoljstva v življenju, so ljudje, ki so poslovno zelo uspešni, osebno, čustveno pa zelo na psu. Tudi z mano je bilo tako. Imela sem kariero, s katero sem bila zadovoljna, ampak v resnici, če sem celostno pogledala na svoje življenje, nisem bila srečna. V odnosih se nisem čutila sprejete, zaradi ločitev sem mislila, da sem manjvredna ... Torej, ne glede na neko uspešno področje sem imela druga, na katerih nisem bila. Potem sem spoznala, da mora biti človek zadovoljen in uspešen na vseh področjih, če hoče biti zadovoljen in uspešen celostno.

Ali gre to skupaj?

Veste, kako dobro je, ko začneš obravnavati človeka ne samo kot fizično telo, ampak večplastno, v vseh njegovih vlogah. Konec koncev tudi v vlogi osebnosti, ki se razvija, ves čas išče povezave …

Pa sva spet pri premisleku o tem, v kaj verjamemo.

Točno. Da upaš in verjameš, da nisi čisto sam, da si podprt z mogočno silo … Nisi izgubljen v vesolju, nisi nič, ampak si vse. Vsak človek ima moč, da spremeni stvari, da vpliva na potek svojega življenja. Razumete? Tako mogočni smo, da se nam niti sanja ne. V to verjamem. Seveda je z ljudmi laže manipulirati, če se ne zavedajo svoje moči. Poglejte, zadolženi so, imajo družine in si ničesar ne upajo. Bolj človeka stisneš, manj si upa. Potem se pa čudimo statistiki o tem, koliko je izgorelosti, depresije, uporabe zdravil itn. Resno?! Morali bi se samo zbuditi.

Ali prepričanje, da imamo usodo v svojih rokah, pomirja?

Pravzaprav ne vedno. Za marsikoga, ki mu je rečeno, da je odgovoren ali soodgovoren za to, kar se mu v življenju dogaja, je to najteže. Ljudje ne maramo prevzemati odgovornosti. Laže je iskati zunanjega krivca, najteže je pogledati vase, v svoje ravnanje, v svoje misli in to, kako k nečemu prispevamo. Danes je meni kristalno jasno, da sem tudi sama prispevala k temu, da moja dva zakona nista bila uspešna. Zdaj vem, da se nisem imela dovolj rada, da se nisem dovolj spoštovala … Dobro, nisem vedela, nisem znala. A zagotovo si tega ne bi več dovolila. In moje zdajšnje partnerstvo je na povsem drugi ravni, ker sem jaz naredila prehod. S tega vidika trdim, da imamo možnost vplivanja na stvari.

Preberite še: Dr. Vesna Vuk Godina: Jezna sem, ker so name obesili kup laži

Naše življenje je torej takšno, kakršno ustvarijo naše odločitve?

(Pomenljivo prikima.) Jaz se lahko vedno znova odločim, ali bom napisala ponudbo za neko podjetje in ponudila delavnico ali ne, ali bom koga poklicala ali ne, ali se bom pripravila na delavnico ali ne. In vedno znova se želim odločiti tako, da imam rezultat, ki ga želim. Kdo je kriv, če se odločim drugače in ni rezultata? Jaz. Ker sem se tako odločila.

Teorijo vsi obvladamo, mar ne?

Z novim letom smo vsi delali silne zaobljube. Že statistika fitnes centrov kaže, da so prvih štirinajst dni v novem letu polni, tretji teden je obisk že manjši, nato je vse po starem. Kaj naredimo narobe? Ljudje se težko spreminjamo. Naši možgani želijo početi stvari, ki so jim poznane. Zato je težko zlesti iz udobja.

Trdite, da je vse mogoče?

Samo vedeti moraš, kako. In ne tako, kot smo vajeni.

Na juriš.

Da. Možgani se preveliki spremembi uprejo in naredijo vse, da nas vrnejo v cono udobja. Tam se počutijo varno in dobro. Delati je treba majhne spremembe. Z majhnimi koraki prelisičiš samega sebe. In je tudi lažje. Vsa področja sem uredila točno tako. Nimam niti ene pritožbe nad svojim življenjem. Z vsem sem zadovoljna. Preprosto je živeti. Razen včasih, če imaš doma dve pubertetnici. (Smeh.)

Kakor koli torej obrnemo – spremembe se začnejo v nas samih?

Natančno tako. In najtežja tehnika, vendar obenem najbolj učinkovita je, da o ljudeh, ki jih najmanj maraš in te najbolj živcirajo, začneš najlepše misliti. Neverjetno je, kakšni čudeži se zgodijo.

Samo mislim si lahko, kaj se zgodi, ko rečete kakšni razočarani sveže ločeni ženski, ki je jezna na moža, naj mu pošlje ljubezen.

(Smeh.) Verjemite, vse te faze sem doživela, vem pa tudi, kakšni so rezultati, ko to vendarle lahko narediš.

Je res, da za vsako katastrofo obstaja razumna razlaga: da so za večjo rast potrebni večji padci?

Včasih je videti, da se lahko samo po velikih padcih zbudimo. Da majhni padci niso dovolj. Veste, za kaj se trudim? V povezavi s tem, v kaj verujem oziroma verjamem ... Tudi ko se mi zgodi kakšen majhen padec – zdaj niso več huronski – da ga ne vidim kot padec, ampak samo kazalnik tega, da nečesa na nekem področju ali v nekem trenutku ne delam dobro. Naj vam zaupam nekaj intimnega. Ko zjutraj vstanem in vidim, da mi gre kaj narobe, denimo polijem kavo ali čaj, svinčnik mi pade iz roke – pri tako malenkostnih stvareh se zdrznem: Opa, nisem na svoji »špuri«, ampak nekje, kjer zdajle nočem biti. Kakšne misli imam? Sem imela težko noč? Me kaj skrbi? Kaj se dogaja v meni? Potem si rečem: Daj, ozri se za hip skozi okno, čez hribe ... V otrokove oči. In že sem, kjer hočem biti. V nasprotnem se ves dan lahko dogajajo tisto – ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Nase lahko najbolj vplivamo sami.

Če se smiliš sam sebi in misliš, da si velik revež, ti nič ne more kaj dosti pomagati. Človek ima svobodno voljo. Ljudje, ki denimo zadenejo na lotu, so najbrž imeli malo sreče pri tem, ampak ali jim je res pomagala?! Statistika pravi, da ne. 

Nenehno je treba pospravljati po sebi.

Ja, nenehno delo je to. Nikoli se ne neha. Sliši se zlajnano, se strinjam. A vsakič ko sem si rekla, zdaj pa sem tam, kjer sem hotela biti, puf, je prišlo nekaj in pretreslo moj svet. No, zdaj tega ne govorim več. (Smeh.)

Je edini pravi kažipot poslušati sebe in svoje občutke? In biti milosten do življenja? Pa doumeti in sprejeti, da nisi sam na svetu?

Na svet gledamo skozi sebe in svoje filtre. In čim se nekdo ne sklada z našo fiksno idejo, kako bi moralo biti, nam je čudno ali nas je tega strah, hočemo to popraviti, spremeniti. Ne razumemo, da ima drugi čisto svoj pogled na svet in je to njegova pravica. Za vsakogar je njegov pogled resnica. Zato pustimo ljudem, da so, kar so, z njimi ni nič narobe. Veste, koliko laže je živeti, če to dopustimo in sprejmemo. To ne pomeni dovoliti drugemu, da tepta po tebi, ampak dovoliti, da drugače misli in da s tem ni nič narobe.

Domišljam si, da ste pomirjeni s sabo in se manj bojite svojih senc in bolečin.

Ja, zelo. Če se je vse, kar se mi je dogajalo v življenju, moralo zgoditi zato, da danes vem, kar vem, čutim to, kar čutim, potem podpišem pogodbo in rečem v redu.

In ne boste objokovali silnih govorniških odrov?

Ne. (Širok smeh.) Pri ciljih in pričakovanjih je zanimivo, da si vesel nekaj časa, ko dobiš, kar želiš, potem že hočeš nekaj novega. Včasih si rečemo, da smo nehvaležni. Ampak zares – v človeku je vgrajena rast. Naravno je, da gremo naprej, ko nekaj dosežemo. Pred leti sem si zadala cilj, da bom več delala in več zaslužila. Ko sem toliko več delala, sem ugotovila, da si nisem zastavila dobrega cilja. Naslednje leto sem ga popravila in si zaželela, da bi zaslužila več, ampak ne bi več toliko delala.

Je to vaš argument za obstoj svobodne volje?

Če sprožaš svojo željo ali poveš za cilj, ki ga imaš, v mrežo, v katero smo vsi povezani na subtilnih ravneh, ki jih ne vidimo, se stvari dejansko dogajajo po pričakovanjih. To je, če se vrneva h kvantni fiziki, obnašanje delca po pričakovanju opazovalca. Sem opazovalka in jaz sem ta, ki ima pričakovanja. Tako lahko usmerjam velik del svojega življenja. In vse bolj si ga želim usmerjati v to, da počnem samo tisto, kar me res veseli, ob čemer se počutim dobro, poskušam biti večino časa zadovoljna, nasmejana, v dobri koži, dobro delati, živeti v obilju, imeti lepe odnose – ne za vsako ceno in ne da grem prek sebe, seveda.

Pomaga pri vsem kanček sreče, nekaj od zgoraj, morda?

Če se smiliš sam sebi in misliš, da si velik revež, ti nič ne more kaj dosti pomagati. Človek ima svobodno voljo. Ljudje, ki denimo zadenejo na lotu, so najbrž imeli malo sreče pri tem, ampak ali jim je res pomagala?! Statistika pravi, da ne. Od sedemdeset do osemdeset odstotkov jih je menda po treh letih še bolj brez denarja kot prej. Prava pot je zavedanje in usmerjanje misli v želeno in čim manj v neželeno. Kajti tisto, v kar so usmerjeni moj pogled in moje misli, se veča in krepi. In če se ves čas ukvarjamo s težavo, je čedalje večja. Raste. Umetnost je kljub težavi videti lepe stvari v življenju. In ne recite mi, da jih ni, ker ni res.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE