Najprej o Ani, ki jo je mama neko jutro pred več kot tremi desetletji zavila v odejo in jo odložila pred vrati trgovine. Orisala sem vam njeno življenjsko pot, povedala, da ima danes enajstletno hčerko, in vas prosila, da jima s skupnimi močmi, kot tolikokrat doslej, pomagamo ohraniti dom. Pomagamo odplačevati kredit za leseno zidanico. Spoštovane bralke, cenjeni bralci, verjemite, da še meni ni preprosto vas prositi za pomoč, ker vem, da imate svoje težave, ker vem, da dajem veliko besedo za Ano in njeno hčer, in ker vem, da so časi vse prej kot prijazni za denarno pomoč. 

Kaj smo se lahko naučili iz preteklega leta? Da solidarnost, samo solidarnost ohranja nas, ljudi. Verjamem v iskrenost in poštenje, v ta ključna sokova življenja. In v vas – ljudi. 

Nisem vam zadnjič povedala, da Ana sama ni želela nikogar prositi zanjo, mislila je, verjela je, da bo zmogla sama. A ko se ji je začelo zatikati, ko ji je zmanjkovalo denarja za hrano, jo je znanki s prigovarjanjem, naj vendarle pomisli na svojo hčer, uspelo prepričati, da je pisala Aniti Ogulin, in pismo se je začelo z besedami: »Ne vem, če sem vredna vaše pomoči ...« 


Povedala sem vam, da je Ana pred letom in pol kupila skromno leseno zidanico, res je, ta hip to ni več pomembno, vendar sem vam dolžna pojasniti, da je to utica, primerna predvsem za spravljanje predmetov po opravljenem poljskem delu, čemur je tudi služila prejšnjemu lastniku. Ana se je želela samo umakniti od ljudi in jasno, da je bilo to edino, kar je lahko kupila. In zdaj vam povem, da se je lotila zidarskih, kleparskih in kar je še takšnih del – sama, naredila je vse, kar je lahko. Postavila je stopnice, sestavila nadstrešek, »predelala« hiško, sredi katere je namestila štedilnik na drva, da ogreva prostor in kjer tudi kuha, naredila je veliko, res veliko, ampak hiša ni varna za bivanje. Nevarna je. Ob tem ji je zmanjkovalo denarja za osnovno življenje.

Spoštovane bralke, cenjeni bralci, potem ste se odzvali vi. Ko me je Anita poklicala drugi dan po objavi Anine zgodbe in mi povedala, kako veliko denarja ste jima namenili v enem samem dnevu, sem mislila, da me tolaži in spodbuja, nisem ji verjela, priznam. Nakar me je obvestila ponovno v petek in številka se mi je zdela previsoka, da bi bila resnična. In potem mi je sporočila pretekli petek, da smo s skupnimi močmi – odzvalo se vas je 621 donatoric in donatorjev – zbrali neverjetnih 28.103 evrov. 

Foto: Aniwhite/Shutterstock

Poklon, samo to lahko še dodam. Poklon vašemu sočutju. In oglasili ste se posamezniki, ki ste bili pripravljeni podariti še materialne stvari, med njimi se je velikodušno odzvala darovalka iz Ljubljane, ki je Anino hčerko opremila z najnujnejšimi stvarmi za šolo, z oblačili in obutvijo, z vsem, česar doslej v svojem mladem življenju zagotovo ni imela. Preprosto povedano: Anina hči ni imela obleke, ki bi ji bila prav. Danes, leta 2021. Anita pravi: »... videli smo razmere, v katerih ne bi smel odraščati noben otrok ...« 

Kaj smo se lahko naučili iz preteklega leta? Da solidarnost, samo solidarnost ohranja nas, ljudi. Verjamem v iskrenost in poštenje, v ta ključna sokova življenja. Današnji čas je v tej državi zamajal osnovne postulate življenja. A jih ni zrušil. Zdaj, zavoljo Anine zgodbe, vem. Ker ste ljudje. Z veliko začetnico.

P. S.: Želim vam še povedati, da je naša velika odgovornost, da vaš podarjeni denar najde prave temelje v Aninem življenju. Vem, da ga bo.