25.05.2019

Sabina Obolnar: Nekaj bistvenega.

Zadnjič sem Betko prosila, ali bi napisala kaj pametnega, kaj bistvenega in kaj zelo razumljivega o gibanju. Pa mi je odgovorila, ja, kaj pa naj? Kaj natančno? Sem želela skrajšati debato, rekoč, pa povej ljudem, zakaj že leta in leta letaš po Šmarni gori. Se je strinjala, ker jo prav to vsi neprenehoma sprašujejo. Zdelo se mi je, da bo to vsakodnevno »higieno« težko ubesediti, ker je tisto, kar postane samoumevno, pač težko opredeliti.

Sabina Obolnar

Odgovorna urednica One, Oneplus in Onaplus.si

Denimo, bi vas vprašali, zakaj greste vsak dan na stranišče? Ja, kaj bi dejali, ker moram. Ali zakaj vsak dan jeste? Hja, ker sem lačna. Ok, zakaj torej oditi vsak dan na Šmarno goro in se ob tem še smejati? Vedela sem, da ima odgovor, ampak me je zanimalo, kako ga bo znala ali hotela zapisati. Potem je napisala vse (preberite v nadaljevanju) in sem bila vznemirjena zaradi njene jasnosti, a tudi poklapana, ker me je pahnila v kot, kajti: kdaj bom pa jaz odšla na goro?

Včasih nas starši niso mogli ustaviti v gibanju, ves čas smo samo hodili, plezali po drevesih, igrali igre na prostem. Danes pa, ko se vsi samo vozimo ali nas vozijo, pa nam ponujajo nepreštevno izbiro idej, kaj naj počnemo, da se fizično okrepimo: fizično in psihično. Ja, in to moramo plačati. To hočemo plačati! Popoln absurd.  

Mislim, da sem že enkrat pisala o tem, kako zelo športna sem bila svoje dni, morda celo zelo spodobna, lahko da tudi pretirana (ali pač neracionalna) tekačica, potem pa sem se ustavila. Trener mi je takrat rekel, da telo potrebuje oddih in naj tri tedne mirujem, a zdaj je v tem stanju že predolgo. Medtem sem si kupila novo opremo, ki je še vedno nova. Potem me je najprej spodbudila kolegica, da se premaknem iz mrtve točke, naj grem na jogo in to, pa sem ji rekla, da ta ni zame, je prepočasna, in sem ji jela drobiti, kako zelo športna sem bila svoje dni, vendar me je ustavila, naj neham pogrevati stare čase in naj se spravim v dir, ker zdaj je še – pravi čas. Ja, zakaj prav zdaj? Me je spravila v slabo voljo in sem se pobrala domov.

Ker resnico je pač težko slišati.

Potem me je Urban Praprotnik »prepoznal« (on je urbani tekač, saj veste, najbrž je zaslutil, da potrebujem nov odriv) in me zatorej povabil na uro obuditvenega teka, da mi malo pove, kako in kaj, je bilo zelo luštno, nimam kaj pridati, a se mi je že po poti domov dozdevalo, da iz te moke ne bo kruha. Sem si naredila načrt, vsak drugi dan (trikrat na teden), toliko in toliko minut, pa bo steklo. Potem sem si morda res malo zvila gleženj, nič usodnega seveda, ampak dovolj, da nisem odšla na hrib. Ko me je Urban kje srečal (najraje sem takoj skočila na drugo stran ceste, da bi se mu izognila) in me povprašal, kako kaj napreduje tek, sem cvilila in kazala na gleženj. Res sramotno, saj sem vedela, da me je spet prepoznal. No, vidite, in ker mi ne da miru, da z mano ni nič, ker natančno vem, zakaj je gibanje dobro, in tudi vem, kako je, ko se gibaš, kako zelo svoboden si, sem najprej prosila Betko, potem pa še Metko, tudi ona dirka po Šmarni gori in še marsikje, da mi povesta, zakaj, zakaj. In ja, njuni sporočili sta jasni.

Družba izobilja smo, lažnega, kajpada, bojim se, da smo vrženi v prenatalno fazo. Na začetku smo, svoje poti. Ne na vrhu. Tudi na hribu ne. 

V resnici je hecno, če se ozrem v preteklost. Včasih nas starši niso mogli ustaviti v gibanju, ne samo da smo v šoli ves čas vadili in tekmovali in športali vse mogoče, da smo seveda hodili peš k pouku, in to iz precej oddaljenih vasi. Ves čas smo samo hodili, plezali po drevesih, igrali igre na prostem. In neprenehoma nas je učitelj telovadbe pošiljal na občinska in medobčinska športna tekmovanja, pa zato nismo imeli nobenih posebnih treningov, kaj šele opreme. K teti sem odšla na obisk peš, nekaj kilometrov. Potem sem odšla k sošolki peš, v sosednjo vas, spet nekaj kilometrov, in to v hrib. Peš in peš. Dvigal seveda ni bilo nikjer. Danes pa, ko se vsi samo vozimo ali nas vozijo, pa nam ponujajo nepreštevno izbiro idej, kaj naj počnemo, da se fizično okrepimo: fizično in psihično. Ja, in to moramo plačati. To hočemo plačati! Popoln absurd.

Družba izobilja smo, lažnega, kajpada, bojim se, da smo vrženi v prenatalno fazo, pa tega (še) ne vemo. Na začetku smo, svoje poti. Ne na vrhu. Tudi na hribu ne.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE