Ja, pogumno, da se naslonijo na našega pesnika. Ti večni politikanti. Potem je Kangler navedel nič koliko strank, civilnih iniciativ, združenj ipd., za katere sem slišala prvič ali pač drugič, ki prihajajo v Ljubljano, k Prešernu, in ne pred parlament! Pomembno: udeležencem je naložil, naj si nadenejo rumene jopiče z napisom Rešimo Slovenijo, po vzoru vstajnikov v Franciji. Nabor zahtev protestnikov je bil anahronističen: enakost pred zakonom, popolna zaustavitev nezakonitih migracij, zaščita ljudi pred zvermi (na štirih nogah), ohranitev poštnih in bančnih poslovalnic ter bankomatov (oboje na podeželju), ja, tudi ohranitev centralne ljubljanske tržnice, dvig minimalne pokojnine, zaščita prebivalcev Prekmurja, Kočevja in drugih krajev pred Romi, zagotovitev zadostnih virov pitne vode v slovenski Istri in še in še. Dramatično docela, kot da bi človek govoril po hudem potresu v Ljubljani leta 1895. Potem se je pojavil še Marjan Podobnik: Hudo mi je to gledati in poslušati. A protest je bil sila klavrn. Hja, Ljubljana pač ni Maribor. In očitno, Kangler ni (več) Maribor!

Mislim, da si želi večina Slovenk in Slovencev, da bi se ta parlament izpraznil in bi vanj sedli razumniki, ki bi že enkrat delali za to državo, ne pa za svoje osebne (in medosebne) interese. 

Trenutno vladajoče in pridruženo vladajoče politične stranke so se odzivale različno, praviloma zanikovalno, cinično, vzvišeno; morda še najbolj smiselno je bilo povabilo, naj politični protestniki pridejo v parlament in rešijo, kar mislijo, da morajo rešiti. To, da se je zgodil javni zbor propadlih politikov (po mnenju Luke Mesca), ni kaj prida zaključek, kajti mislim, da si želi večina Slovenk in Slovencev, da bi se ta parlament izpraznil in bi vanj sedli razumniki, ki bi že enkrat delali za to državo, ne pa za svoje osebne (in medosebne) interese.

Potem se je zgodil četrtek. In medtem ko so jokali in javkali tam pri Prešernu, iskali fototermine, smo mi državljani spremljali novo fazo agonije z Mercatorjem, raztros pepela Adrie Airways in, kako bizarno, razpravo o novih poslanskih privilegijih, ki so že dejstvo: drugačno obračunavanje kilometrine (višje, se razume, dasiravno so izpostavili, da nekaterih poslancev ni v parlamentu videti tudi po tri mesece, a žigosali pa se ne bi, ker je to preveč uradniško, je povedala Maša Kociper), šestmesečno nadomestilo, četudi je poslanec samo en dan, in črtanje določila, ki se nanaša na samodejno prenehanje mandata v primeru nezdružljivosti poslanske funkcije.

Ja, dragi moji, in tukaj so si bili levi in desni skorajda popolnoma enotni (z razliko Levice). Kako se že temu pojavu reče? Bogati reveži. Ali globalno: luna nas je vzela. Brezkompromisno.