Oni dan sem šla z Abo po blatnem dolu. V tistem turobnem torkovem popoldnevu sva se pogrezali v grajsko meglo in zemljo, ko zagledam skupinico malih tabornikov, ki so imeli bržčas učne ure narave. Pridem do njih in se že veselo ozirajo po Abi, postavljajo nič koliko vprašanj, so mislili, da je ovčka, vriskajo, in ali jo lahko pobožajo, zakaj ima roza smrček, kaj nosi v gobčku in tako naprej, saj veste, zvedavim vprašanjem ni bilo videti konca. Bilo so blatni do nosu in sem jih pohecala, da jih najbrž doma ne bodo prav veseli, tako ponečedenih, pa mi mali mož (mislim, da tretji ali četrti razred) razloži: »Ja, gospa, mi delamo. Mi moramo delati.« V roki je imel palico in z njo vrtal v zemljo. »Ja, ja, razumem,« sem odvrnila povsem resno. In ker moja priletna Aba ne mara preveč pozornosti, bolje rečeno, potrebuje svoj mir, sem tabornikom dejala, da zdaj pa morava oditi. 

Pustite nam sanje je eno boljših sporočil, ki so nam ga poslali otroci. No, dali so ga sicer odrasli za otroke, ampak je povsem razumljivo, kaj si želimo tudi odrasli. Živeti in dihati s polnimi pljuči. Proč od balasta, prepirov, preračunljivosti. Živeti življenje, v katerem si ustvarjalen, viden in slišan. Sprejet torej. 

Mali mož me obvesti, da ima tudi on doma takšno mucko, že tudi malo starejšo, potem pa me še vpraša: »Kam pa gresta zdaj?« Mu odvrnem, da do sosede, kjer Aba vsak dan dobi oreh in jabolko. In mi naroči: »Potem pa vas prosim, da sosedo pozdravite v mojem imenu.« Se ozrem in ga vprašam še enkrat, kaj mi je rekel. Fant ponovi: »Prosim, pozdravite sosedo v mojem imenu.« Mu zagotovim, da bom prenesla njegove pozdrave, in pomaham v pozdrav. Njegova odprtost, prisrčnost ter vljudnost me spremljajo ves dan in še danes ne vem, kako naj opišem to čisto radodarnost otrokovega srca. A naslednji hip me zaskrbi, do kdaj bo še takšen, kdaj mu bomo polomili krila, kdaj vzeli vero v dobro ljudi in vse živo, do kdaj mu bomo pustili biti srčen človek?!

Preberite še: Dr. Zdenka Zalokar Divjak: Odrasli, pustimo jim otroštvo!

Pustite nam sanje je eno boljših sporočil, ki so nam ga poslali otroci. No, dali so ga sicer odrasli za otroke, ampak je povsem razumljivo, kaj si želimo tudi odrasli. Živeti in dihati s polnimi pljuči. Proč od balasta, prepirov, preračunljivosti. Živeti življenje, v katerem si ustvarjalen, viden in slišan. Sprejet torej. Zdaj ko prihajajo prazniki, ki jih otroci praviloma obožujejo, odrasli pa, iz najrazličnejših razlogov, malo manj, si bo najbolj dragoceno podariti čas zase in podariti čas sočloveku.

Vemo, da je praznični december za mnoge izjemno težak mesec. Ne samo za osamljene, bolne in starejše (ki so tudi osamljeni in bolehni), temveč tudi za ljudi, ki nimajo denarja. Čas, ko se vse blešči in utripa, vsiljuje dejstvo, da moramo biti veseli in srečni, ker le taki smo danes uporabni. Vsaj navzven se moramo smejati, navznoter pa je celo zaželeno biti razrvan, nezadovoljen, potlačen (za kar seveda poskrbijo drugi), ker si takšen najboljše potrošno blago. Z znanim rokom trajanja. In se tešiš s trganjem jabolk s prepovedanega drevesa (materialno in čustveno), poglabljaš polje strahu in se v njem vrtinčiš do onemoglosti. Hrepeniš po minljivem in praznem kopičenju materialnega, ker so te tako sprogramirali, ne da bi vedel, kdaj in kako. To zdaj veš in temu rečeš odločen ne. Že danes. Ne boš prvi, zagotovo tudi zadnji ne, boš pa ti. Ki veš, kaj hočeš in kaj želiš. Biti človek.