Vinko Gorenak, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je ta zapis na tviterju poobjavil, torej se z njim bržčas strinja, kasneje pa ga umaknil. Zakaj, zakaj le? No, nekateri mediji so se začudili, da si je Gorenak to privoščil in s tem bojda šokiral slovensko javnost. Lepo vas prosim! Kaj pa tukaj komu ni jasno, on in njegovi somišljeniki so si privoščili že veliko, ne pa še vsega, tako da brez skrbi. V kabinetu predsednika vlade dejanja Gorenaka ne želijo komentirati. Z ministrstva za notranje zadeve so dejali, da zagovarjajo spoštljivo in dostojno komunikacijo in da je bila objava njihovega uslužbenca skrajno neprimerna in se od nje distancirajo.
Ampak da so starši potrebovali skorajda dva dni, da so lahko poslednjič videli svojega otroka, da so jih pošiljali iz šempetrske bolnišnice do sodne medicine v Ljubljani in potem naprej do Žal. Nedostojno, nedojemljivo. Je tudi tukaj kriva birokratizacija? Ne, ne slepimo se, lepo prosim. Kriv je pač človek.
Dan kasneje so se spomnili, da proti njemu ne bodo uvedli nobenega disciplinskega postopka, ker je to zapisal v svojem prostem času in nima povezave z njegovim delovnim mestom. Zapisali so še, da Borut Jakopin pri svojem delu ne razpolaga in ne dostopa do osebnih podatkov zaposlenih v centrih za socialno delo. Kaj naj bi ta stavek sploh pomenil? Če bi dostopal, potem bi bil zgornji zapis upravičen? Če bi poznal osebne podatke zaposlenih na centrih za socialno delo, bi iz njih torej razbral, da tam delajo feministke, zafrustrirane ženske in poženščeni beta fantki? Bolno, res bolno, kaj vse raste v tej deželi in se zaposluje po državnih uradih. In to državo tudi vodi!
No, osvežimo spomin: pred tem nedopustnim tvitom je minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj – na to ministrstvo seveda sodijo tudi centri za socialno delo – pozval k spoštljivi komunikaciji, ker se je vendarle zgodila tragedija. Ja, samo en dan so potrebovali kolegi iz koalicije, da so zapisali in razširili zgoraj zapisane misli Boruta Jakopina.
Poglejte, Slovenijo je pretresla tragična smrt desetletnega fanta, ki je utonil v Soči. Neopisljiva tragedija za starše, njegove brate, sorodnike. Vemo, starši so s pretresljivim zapisom seznanili slovensko javnost s potekom dogajanja, od problematike varnosti kopanja v Soči do komunikacije z njima in sorojencema, ki sta bila priča utopitve bratca. Ne želim se ta hip spuščati v podrobnosti in iskati odgovore, ali uslužbenke novogoriškega centra za socialno delo niso hotele poklicati staršev, kar sta otroka prosila, tega res nočem. Niti da so policisti potrebovali pet ur, da so obvestili starše o smrti otroka. Potekajo preiskave, ki bodo, močno upam, razgalile birokratizacijo postopkov, ali je ta glavni krivec ali je morda posredi odsotnost osebnega razuma, odgovornosti, človečnosti, tudi strokovnosti.
Ampak da so starši potrebovali skorajda dva dni, da so lahko poslednjič videli svojega otroka, da so jih pošiljali iz šempetrske bolnišnice do sodne medicine v Ljubljani in potem naprej do Žal. Mar res niso vedeli, kje imajo otroka? Potem smo poslušali, da na sodni medicini nimajo ne primerne sobe ne osebja, kjer bi lahko starše sprejeli in jim pojasnili tragedijo. Pa za to potrebuješ posebno sobo? In so ju poslali na Žale in oni nazaj na sodno medicino, pa zopet na Žale, kjer sta le izprosila poslednje slovo. Nedostojno, nedojemljivo. Je tudi tukaj kriva birokratizacija? Ne, ne slepimo se, lepo prosim. Kriv je pač človek.
Mama pokojnega fanta je v kratki televizijski izjavi vprašala to našo slovensko državo in njene ministre, uradnike, župane in kar je še tega: »Zdaj govorijo, kako je vse po predpisih in vse po zakonih, ampak bom jaz zdaj tudi vprašala vse pristojne, ali je tudi po zakonih in predpisih, da so odplaknili mojega otroka?«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: