Že kot najstnica ste imeli težave s hrbtenico. Kako je to vplivalo na vaše življenje in kako ste začeli iskati izhode iz težav?

Ko sem se učila za šolo in veliko sedela, me je hrbet nenehno bolel. Zdravniki so odkrili skoliozo in me dali na fizioterapijo, a to težav ni rešilo. Bila sem tudi sključena v vratu, videti je bilo, kot da bi imela manjšo grbo, kar mi je bilo v tistih občutljivih letih seveda vse prej kot všeč. Ves čas sem si želela najti rešitev za svoje težave. Leta kasneje mi je sodelavka izročila knjigo z naslovom Rešite se bolečin v hrbtu v osmih korakih ameriške avtorice Esther Gokhale. Ta knjiga mi je dala odgovore, ki sem jih iskala. Ko sem telo začela uporabljati drugače, se je moja hrbtenica podaljšala in zravnala. Tako sem dejansko odpravila skoliozo in bolečine. 

Dejstvo je, da smo z modnimi smernicami v začetku 20. stoletja močno skrenili s poti dobre telesne drže. Kroji oblačil, sedežno pohištvo je dobilo nove linije, ki pa niso popolnoma posnemale oblike naše hrbtenice. Velik vpliv na razvoj otrok imajo tudi sedežki, oblikovani na C, saj se možgani naučijo in navadijo na tak sedeč položaj.  

Še prej pa ste šli na tečaj k Esther Gokhale?

Res je. Njena knjiga me je tako navdušila, da sem se že čez tri mesece prijavila na izobraževanje. Najbliže, kjer je poučevala, je bilo na Nizozemskem. Še v istem letu sem šla potem tudi v Ameriko na njeno izobraževanje za učitelje metode Gokhale. S svojo simpatičnostjo, sproščenostjo in iskrenostjo je naredila name vtis. Veliko ima ženstvene energije in srčnosti, smisel za ljudi, vredna je zaupanja, hkrati pa izredno inteligentna. Svojo metodo je razvila na znanstvenih temeljih.

Kako se je začela ukvarjati s hrbtenico?

V nosečnosti je imela močne bolečine, odkrili so ji hernijo diska na dnu hrbtenice. Po rojstvu hčerke je morala na operacijo, rekli so ji tudi, da zaradi stisnjenih diskov hrbtenice ne priporočajo ponovne nosečnosti. Kmalu po posegu so se bolečine vrnile in takrat se je odločila, da ne bo šla še enkrat pod nož, ampak bo našla drugačno rešitev. Pospešeno je začela študirati, kako pravilno poravnati telo. V Francijo je šla na inštitut Aplomb študirat zavedanje telesne drže, njena posebnost pa je, da je potem potovala po različnih delih sveta, na primer Burkina Fasu, Ekvadorju in Indoneziji, državah, kjer so kulture še vedno primarne in je tudi stik med generacijami večji, zato se znanje prenaša iz generacije v generacijo. Dobra, nam primarna telesna drža je namreč stvar kulture. Z ljudstvi po svetu je živela in opazovala, kaj počnejo drugače kot mi. Kako sedijo, hodijo, dvigujejo bremena in ravnajo z otroki. Na podlagi tega je razvila metodo, s katero je mogoče tudi ljudi v naši družbi naučiti teh veščin oziroma telesne drže, za katero smo anatomsko zgrajeni. In ne smem pozabiti povedati, da je Esther imela še dva otroka, saj si je pozdravila hrbtenico.

Dejstvo, da s staranjem postanemo sključeni, imamo za nekaj normalnega, a v resnici ni. Hrbtenica je lahko lepo ravna do smrti. 

Na fotografijah v knjigi se vidi, da so imeli ljudje pred sto leti ravne hrbtenice. Mi pa smo vsi ukrivljeni.

Zadnjič sem gledala posnetek iz New Yorka iz leta 1910. Snemali so ljudi, ki so hodili po cesti. Bila sem šokirana: vsi so imeli lepo, zravnano telesno držo! Kmalu po tem so začeli ljudem, ki so se dobro držali, govoriti snobi. »Ni znak dobrega zdravja biti preveč prilagojen očitno bolni družbi,« piše v omenjeni knjigi. Pri nas imamo to, kar je povprečno, žal za normalno. Dejstvo je, da smo z modnimi smernicami v začetku 20. stoletja močno skrenili s poti dobre telesne drže. Film Veliki Gatsby lepo prikazuje, da je bila tedaj sključenost »moderna«. Kroji oblačil, sedežno pohištvo je dobilo nove linije, ki pa niso popolnoma posnemale oblike naše hrbtenice. Velik vpliv na razvoj otrok imajo tudi sedežki, oblikovani na C, saj se možgani naučijo in navadijo na tak sedeč položaj. Hkrati pa pretrgan stik med generacijami dandanes staršem daje pomanjkljivo znanje o tem, kako otroku hrbtenico raztezati in njegovo medenico vedno dobro postaviti z »repkom zadaj« kot trdno bazo pri sedenju. To je nekaj pomembnejših vzrokov za stanje, kakršno imamo dandanes v naši sedeči družbi. In sploh ni sedenje glavni problem, temveč to, kako sedimo.

Ko začnemo slediti navodilom metode Gokhale, se marsikaj spremeni. Ne izboljša se le telesna drža, postanemo tudi bolj samozavestni, v telo pride več kisika in zato organi bolje delujejo.

Vpliv je res večplasten. Bolj se zavedamo svojega telesa, saj se zavestno ukvarjamo z njim in nismo ves čas samo v glavi. Prek tega začnemo bolj čutiti, kaj mu ustreza in kaj ne. Glavni učinek je seveda razbremenitev hrbtenice. Če imamo skoliozo, stenozo, hernije diskov, zraščenje hrbtenice, bolečine v vratu in ramenih, težave s kolki in koleni, anomalije v stopalih, kot so na primer izbočena kost oziroma haluks, trn v peti, vse naštete težave so povezane z našo strukturno postavitvijo telesa. S pomočjo metode Gokhale mu lahko olajšamo gibanje, saj ga začnemo postavljati nazaj v naravno anatomsko držo in ga nehamo »zlorabljati« z nepravilnimi položaji. Tako se lahko izognemo tudi sključenosti, ki pride z leti. Dejstvo, da s staranjem postanemo sključeni, imamo za nekaj normalnega, a v resnici ni. Hrbtenica je lahko lepo ravna do smrti. Seveda spremenjena drža vpliva na naše mišičje – določene mišice se med dnevnimi aktivnostmi krepijo, določene pa raztezajo in omogočajo dodatno povečanje mišične mase.

Če je medenica dobro postavljena, je pod nami sramna kost in nosi organe, če pa medenico zvijemo pod sebe, potem vsa teža sloni na anusu ali presredku. Potem stiskamo Keglovo mišico in mislimo, da bomo rešili težave. A ta mišica ni namenjena nošenju vse teže notranjih organov. Hemoroidi, povešanje organov, inkontinenca, menstrualni krči, neplodnost so pogosto posledica tega.  

Na kaj vse še vpliva ta metoda?

Na vezivno tkivo, delovanje živčevja, pretočnost limfe po telesu, postavitev notranjih organov. Trebušni organi slonijo na medeničnem obroču. Če je medenica dobro postavljena, je pod nami sramna kost in nosi organe, če pa medenico zvijemo pod sebe, potem vsa teža sloni na anusu ali presredku. Potem stiskamo Keglovo mišico in mislimo, da bomo rešili težave. A ta mišica ni namenjena nošenju vse teže notranjih organov. Hemoroidi, povešanje organov, inkontinenca, menstrualni krči, neplodnost so pogosto povezani s tem, kako je postavljena naša medenica in posledično notranji organi. S pokončno držo in večjo odprtostjo v prsnem košu tudi pljuča dobijo več zraka, v nas pride več radosti in laže je živeti. Drža vpliva tudi na naše hormone.
Namen metode Gokhale je, da nas izobrazi o tem, kaj nam pomeni primarna telesna drža. Smernice zanjo so v naši družbi namreč pogosto zavajajoče ali celo škodljive. S to metodo štiriindvajset ur na dan skrbimo, da je hrbtenica podaljšana in zadovoljna. Za to poskrbimo med spanjem, sedenjem, načela dobre drže pa nenaporno uporabljamo tudi med hojo, stanjem in prepogibanjem. Glavno vodilo je podaljševanje hrbtenice oziroma ustvarjanje dolžine in prostora med vretenci. Ko imamo hrbet podaljšan, uvedemo tudi princip dobre oblike hrbtenice in postavljanja medenice na svoje mesto. Skolioza na primer lahko med drugim nastane zato, ker hrbtenica nima dovolj raztega in se ustvarjajo stranske krivine. Zato je metoda pri tej težavi (in drugih) tako uspešna, saj hrbtenico raztegne. Samostojne uporabe metode se lahko nauči vsak ne glede na starost – imela sem primere od devetletnika do šestinosemdesetletnice. Za odpravljanje bolečin v hrbtu ni nikoli prezgodaj ali prepozno.

Kako se uradna medicina odziva nanjo?

Zelo pozitivno, saj so vidni rezultati in učinkovitost. Esther v ZDA in tudi drugod po svetu zdravnike poučuje o njej, tako da predstavniki uradne medicine radi sodelujejo z njo. Tudi sama sem že imela delavnice za nekatere zdravstvene klinike pri nas in udeleženci so se zelo lepo odzvali nanje. Prepoznali so vrednost predanega učenja. Pomembno je, da so vsa Estherina dognanja znanstveno dokazana, izvedenih je bilo veliko raziskav na to tematiko.

Samostojne uporabe metode se lahko nauči vsak ne glede na starost – imela sem primere od devetletnika do šestinosemdesetletnice. Za odpravljanje bolečin v hrbtu ni nikoli prezgodaj ali prepozno. 

Ste tudi učiteljica svinga in bluesa. Kako lahko znanje metode Gokhale uporabite pri plesu?

Sving je zelo živahen ples. Veliko je skokov in akrobacije. Metoda mi pomaga, da znam uporabiti mišice tako, da zaščitim hrbet in sklepe pred poškodbami. Pri skoku podaljšam hrbet pa tudi pri obratih imam hrbtenico aktivno podaljšano. Če me po dolgotrajnem treningu vseeno kaj boli, znam stanje sama izboljšati. Seveda pa znanje metode prenašam tudi na svoje plesne tečajnike, saj je dobra postavitev telesa temelj za zdravo gibanje brez poškodb in izkoriščanje svojega gibalnega potenciala.

Upate si slediti svojim željam. Pustili ste službo biologinje in stopili po manj uhojeni poti, ki vas je poklicala. Kaj je za vas svoboda?

Zame je svoboda, da sem lahko to, kar sem. Da lahko sledim svoji strasti in temu, za kar čutim, da sem poslana na ta svet. Korak od redne službe do samozaposlitve vsekakor ni bil lahek, a čutila sem, da bom na novi poti bolj uživala, se počutila bolj živo in hkrati občutila več notranjega miru. Čutim več navdušenja do življenja in do učenja. Odnosi so mi največja vrednota in zdaj imam več časa zanje. Pomembno je, da ne nasedemo temu, da smo majhni in omejeni. Sposobni smo doseči veliko več, kot si mislimo, če le zberemo pogum in si dovolimo bolj polno izražati sebe.