S sestro bi raje živeli pri babici in dedku kot s starši

S sestro sva dvojčici. Letos bova končali osnovno šolo. Ko sva bili še zelo majhni, sta najina starša odšla na delo v tujino. Tam sta dobila dobro plačani službi. Večkrat na leto sta prihajala domov. Prinašala sta nama na kupe igrač in vsega, kar sva si želeli. Tudi na morje in na smučanje smo vedno šli skupaj. Lepo je bilo, ko smo bili skupaj pa tudi takrat, ko sva čakali, da spet prideta in nama kaj prineseta. Ves ta čas in tudi še sedaj živiva pri babici in dedku. Mami in oči sta v zadnjih letih gradila hišo, ki je od mesta, v katerem živimo, oddaljena pol ure vožnje z avtom. Hiša je sedaj dograjena in opremljena. Res je lepa in z bazenom. Kmalu se bosta za stalno vrnila domov in potem naj bi mi štirje živeli v novi hiši. Pri tem pa je nastal velik problem. S sestro se ne želiva preseliti v novo hišo, radi bi ostali, kjer sva. Navezani sva na babico in dedka. Vedno sta zelo skrbela za naju. Že od malega sta naju vozila na otroške prireditve in na aktivnosti. Obe s sestro sva uspešni na več področjih in to je tudi njuna zasluga. Z babico sva si zelo blizu, lahko ji zaupam tudi intimnosti. Tudi mami in očija imava radi, ne želiva pa se preseliti. Najin dom je tukaj, kjer sva. Poleg tega bova jeseni imeli do gimnazije pet minut hoje, glasbena šola je blizu, do treninga košarke pa imam dve postaji z avtobusom ali pa grem kar s kolesom. S sestro sva v stiski. Staršem sva že povedali, da se ne želiva preseliti, in sta zelo prizadeta. Tudi nama je hudo, ker veva, da sta zelo garala za novi dom. Babica in dedek pa ne rečeta ničesar, pravita, da sva dovolj stari in naj se odločiva sami.

Ria in Tia

Pogovorite se

Razumem vajino stisko pa tudi stisko staršev. Odšla sta v tujino, ker nista videla druge možnosti, da bi za svojo družino ustvarila prijeten dom. Morda sta se nameravala vrniti prej, pa jima ni uspelo, ker je bilo denarja vedno premalo. Vedela sta, da sta njuni punčki v dobrih in ljubečih rokah, in tako jima je bilo laže, ko sta podaljševala čas bivanja v tujini. V tistih lepih dneh, ob njunih obiskih in skupnih počitnicah ste se imeli lepo in starši so si nabrali energije in vedno odšli z mislijo, da se kmalu za stalno vrnejo. Ljudem, ki mnogo delajo, čas hitro teče. Morda se tudi ona dva sprašujeta, kam so zbežala leta, ki sta jih prebila ločena od vaju. Da sta ob vajini odločitvi razočarana in prizadeta, je jasno. Njuna vizija, ki sta si jo slikala vedno znova, je bila: srečna družinica, starši in dve deklici, v hiši z vrtom. Težava je, ker čas pač teče, in dve majhni deklici sta zrasli v dekleti, ki sta vsak dan bolj samostojni in odrasli. Da sta na stare starše bolj navezani kot na svoje starše, je razumljivo. Med vama, babico in dedkom so se spletle globoke čustvene vezi. Od njiju sta dobili vse tisto, kar bi lahko tudi od staršev, če bi živeli skupaj. Babica in dedek vaju tudi bolje poznata kot vajini starši, ker sta bila z vama vse vajino življenje, vsak trenutek. Zato tudi čutita močno pripadnost. Seveda imata radi tudi starše in sta se vedno veselili skupaj preživetih dni ob praznikih ali počitnic. Kljub vsem lepim spominom, ki ju imata na skupaj preživeli čas, se zdi, da je bilo takih srečanj premalo, da bi mami in oči lahko v vajinih srcih zasedla tisto mesto, ki je namenjeno staršem. Primanjkljaj je le v času, ki ste ga prebili skupaj. Najgloblje čustvene vezi potrebujejo čas, da se razvijejo in bogatijo. Marsikdo bi rekel, da otroci pripadajo staršem, in tako je tudi moje mnenje. Je pa res, da s sestro nista več otroka, pa tudi popolnoma odrasli nista še. Razumem prav vse vajine razloge, zaradi katerih se ne želita preseliti. Tudi tiste, ki so bolj praktične narave. Bližina šole in drugih za vaju pomembnih lokacij je pomembna, da si lahko optimalno organizirata čas. Dejstvo je, da bosta med tednom obe s sestro zelo zaposleni. Malo časa bodo imeli na razpolago tudi vajini starši, ki jih čaka doma nova zaposlitev. Verjetno bi se med tednom bolj malo videli, čeprav bi skupaj živeli v novem domu. Predlagam vama, da se s starši dogovorita, da bi prihajali k njima čez vikend. Takrat bi vsi imeli dovolj časa za to, da se bolje spoznate in zbližate. Lahko se zgodi tudi to, da si bo katera od vaju, morda kasneje, zaželela nekaj časa živeti z njima. To možnost pustite odprto. Nihče ne ve, kaj se lahko zgodi. Čas bo prinesel svoje. Ne preostane jima drugega, kot da se sprijaznijo z vajino odločitvijo. Tudi vidve kot majhni deklici nista imeli nobenega vpliva na njihovo odločitev za delo v tujini. Verjetno je bilo vse, kar sta si želeli, imeti ob sebi starše. Starši, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti pri sebi svojih otrok, ko so še majhni in jih prepustijo drugim v varstvo, se pogosto ne zavedajo, kakšno škodo delajo otrokom in sebi. Ne vedo, da zamujajo najlepše trenutke, ki jih lahko doživijo ob razvoju svojih otrok. Žal so ti izgubljeni za vedno in nikoli jih ne morejo nadomestiti. Morda bi bil pogovor med starši in vama lažji, če bi pomagala tretja, strokovna oseba, morda šolska svetovalna delavka. Želim vama, da bi se vse dobro izteklo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE