S kamperjem po severni Norveški: V objemu fjordov in polnočnega sonca

28.2.2021

Največji izziv za potovanje po Norveški je njena izjemno razčlenjena obala, ki je polna fjordov, zalivov in več kot 50.000 otokov, ki so pravo čudo narave.


Na večletno prigovarjanje, da si morava čim prej ogledati Norveško, sem vneto iskala in nizala različne izgovore: »Norveška je draga. Pravijo, da je dolgočasna. Po treh dneh si menda videl vse in hitro se je naveličaš. Poleg tega je na severu, tam zgoraj je mraz in neprenehoma dežuje. Poleti ne bom rinila nekam, kjer me bo zeblo. Tja bova šla, ko nama zmanjka drugih idej. Norveška lahko počaka.« In potem je prišel covid-19. Vsi potovalni načrti so splavali po vodi in kar naenkrat se je zdela najbolj eksotičen pobeg od življenja v karanteni. 

Priprave so bile kratke, saj je svoje meje za turiste znotraj EU odprla med zadnjimi in le vprašanje časa je bilo, kdaj bo Slovenija glede na rast števila okuženih s covidom-19 pristala na rdečem seznamu. Po hitrem pregledu informacij na spletu je bilo jasno samo dvoje. Prvič, za potovanje po Norveški morava najeti kamper, saj se bova le tako lahko sproti prilagajala vremenu in izognila iskanju prenočišč, ki jih na manj obljudenih krajih ni ravno v izobilju. In drugič, v desetih dneh, kolikor jih imava na voljo, nama nikakor ne bi uspelo videti vsega, kar bi si želela, zato se morava osredotočiti na eno regijo. 

Prenočišče na štirih kolesih

Razgibana obala in ogromne razdalje

Norveška je namreč ogromna. Največji izziv za potovanje je njena izjemno razčlenjena obala, ki je polna fjordov, zalivov in več kot 50.000 otokov, med katerimi so bodisi speljane ceste bodisi so povezani s trajektom. Vožnja z avtomobilom od skrajnega juga države do Nordkappa, ki je hkrati najsevernejša točka v Evropi, bi ob obali, ki v zračni črti meri dobrih 2650 kilometrov, po kopnem pa desetkrat več, trajala kar nekaj dni. Prav zaradi razgibanega terena in velikih razdalj se večina turistov odloči, da bo raziskala le delček Norveške. Pri sicer pestri izbiri regij so najbolj priljubljeni fjordi, v kombinaciji z živahnimi mesti na jugu, in otočje Lofoten, raj za pohodnike in ljubitelje narave. Čeprav leži na severu in je zato večja verjetnost, da naju ujame muhasto vreme, sva se odločila, da ga obiščeva. 

Znameniti norveški fjordi. Foto: Anetlanda/Shutterstock

Tromso – Benetke severa

Potovanje do Lofotov je za Slovence pravi mali zalogaj, saj je do končnega cilja treba na letališčih vsaj dvakrat prestopiti. Najugodneje je leteti v Tromso, ki mu zaradi otoške lege pravijo tudi Benetke severa. Kljub svoji majhnosti si mestece zasluži vsaj kanček pozornosti. Otok, na katerem je tudi letališče, je s celino povezan z dvema mostovoma, njegovo središče pa je mešanica pisanih stavb, lesenih protestantskih katedral, zelenih mestnih parkov in modernih galerij. 

Barviti Tromso

Najlepše se Tromso vidi s hriba Floya, ki leži na sosednji celini. Nanj se lahko odpravite s pomočjo vzpenjače, ki vas v manj kot štirih minutah za 20 evrov pripelje na razgledno ploščad. Za tiste, ki si na dopustu želimo tudi malo rekreacije, pa je do vrha speljana lepo urejena pešpot. Najprej vodi skozi prijeten gozdiček, za končni vzpon pa je treba premagati kar 1300 kamnitih stopnic. Čeprav je bil Tromso zaradi epidemije precej prazen, so bile stopnice polne zadihanih turistov in domačinov, ki vzpon na Floyo vzamejo kot vsakodnevno rekreacijo. 

Pogled na Tromso s Floye

Severni sij in polnočno sonce

Na jasen dan je pogled z vrha Floye na Tromso in njegovo hribovito kuliso res impresiven, še bolj poseben čar pa ima pozimi, ko je na nebu mogoče opazovati znameniti ples severnih luči, avrora borealis. A severni sij ni edini nebesni pojav v tem predelu Norveške. Tromso in Lofotski otoki namreč ležijo nad severnim tečajnikom oziroma arktičnim krogom. Severno od te točke je sonce vsaj enkrat na leto nad obzorjem vseh 24 ur, v bolj severnih predelih pa je tako tudi po več tednov. Videti »polnočno sonce« je vsekakor zanimiva izkušnja, pa tudi izziv za turiste, ki smo nevajeni tega pojava. Ukazati možganom, naj se pripravijo na spanje, medtem ko je zunaj popolnoma svetlo, je brez pomoči melatonina pravi mali podvig. 

Polnočno sonce

Za lepo vreme je treba imeti srečo

Potovanje po severni Norveški je z vidika vremena vsekakor loterija in ravno pričevanja popotnikov s slabimi izkušnjami so bila kriva, da sem se ga tako dolgo otepala. Sicer ima topel zalivski tok zasluge za to, da tudi severna obala nikoli ne zamrzne, a s seboj prinese tudi veliko dežja. Povprečne poletne temperature se gibljejo okoli 15 stopinj, medtem ko jih ima morje še nekaj manj. Bele peščene plaže, ki se po videzu z lahkoto primerjajo z rajskimi Karibi, so zato namenjene predvsem druženju in piknikom na prostem, pogosto pa so tudi prostor za divje kampiranje. In če imaš srečo z vremenom, kot sva jo imela midva, ni lepšega kot jutranji pogled na neskončno modrino, medtem ko se iz kamperja vije vonj po prvi kavi. 

Na peščenih plažah je priljubljeno divje kampiranje.

Kampiraš lahko skoraj povsod

Čeprav nisva ravno ljubitelja neudobnih postelj in še nikoli nisva dopustovala brez strehe nad glavo, sva se na kamper zelo hitro navadila. Norveška je namreč do takega načina potovanja zelo prijazna in glede na urejenost kampov in sanitarij, ki jih pogosto najdeš kar ob poti, ga očitno celo spodbuja. Avto ali prikolico lahko zunaj mest parkiraš skoraj na vseh javnih površinah, če le ne oviraš prometa, in večinoma tudi brezplačno. Za tiste, ki želijo malo več udobja, so na voljo plačljivi kampi s sobami, tuši in skupnimi kuhinjami, a tudi tam cene niso pretirane.

Ko denarnica zajoče

Nasprotno pa na tem delu Norveške, z izjemo Tromsa, ni na voljo veliko hotelov, vsaj ne takšnih, ki smo jih vajeni drugod po Evropi. Prav zato morajo tisti, ki potujejo z osebnim avtomobilom, potovanje skrbno načrtovati in sobe rezervirati že mesece vnaprej. In ravno tu se Norveška izkaže za eno izmed dražjih izbir. Cene sob v prenočiščih srednje kategorije so se, tudi v času epidemije in manjšega obiska, začele pri 150 evrih na noč, zelo visoke pa so tudi v restavracijah. Najcenejše kosilo za dva vas bo olajšalo za približno 40 evrov, kapučino za dobre štiri, steklenica piva še za dodatnega desetaka. Tudi to je med drugim razlog, zakaj se večina odloči za kampiranje, ko si lahko hrano pripravljaš sam, in to v najlepšem možnem ambientu. 

Avto ali prikolico lahko zunaj mest parkiraš skoraj na vseh javnih površinah, če le ne oviraš prometa, in večinoma tudi brezplačno. Foto: Andrey Armyagov/Shutterstock

Pravljični Lofoti

A na Norveško ne greš zato, da bi se pritoževal nad vremenom in cenami. Prebiranje potopisov z Lofotskih otokov mi je že dlje vzbujalo skomine. Da so peščene plaže, turkizno morje in stožčasti vrhovi tudi v živo tako lepi kot na fotografijah, se je začelo nakazovati še pred pristankom. Lofoti in sosednja otočja naredijo imeniten vtis že iz zraka, saj je spuščanje letala med zasneženimi vrhovi sredi poletja prav posebno doživetje.

Zaradi lepega vremena, ki naju je spremljalo skoraj vseh deset dni, lahko severnonorveško avanturo z enim stavkom opišem kot pravljično popotovanje med sinje modrimi zalivi, obdanimi s hribi vseh možnih oblik, predori, ki skrajšujejo vožnje med številnimi fjordi, elegantnimi mostovi, ki povezujejo otoke, in lesenimi hiškami, med katerimi prevladuje značilna živo rdeča barva. Ali povedano drugače, Lofoti so tako lepi, da lahko prebudijo fotografsko dušo tudi v tistih, ki se nikoli niso zanimali za ta hobi. 

Lofotske otoke, na katerih boste našli tipične rdeče ribiške hiše, povezujejo številni mostovi. Foto: Maria Uspenskaya/Shutterstock

Raj za ljubitelje pohodništva

A roko na srce, če jih želite spoznati v vsej njihovi lepoti, je treba stopiti iz območja udobja in se odpraviti na katero izmed razglednih točk, ki na videz ponavljajočo se pokrajino postavijo v povsem drugačno perspektivo. Med najbolj znanimi je vzpetina Reinebringen, ki se dviga 450 metrov nad idiličnim ribiškim mestecem Reine. Podobno kot pri Floyi v Tromsu je tudi tu pot do vrha tlakovana s stopnicami, le da jih je še dvesto več, naklon pa je ponekod precej bolj strm. Čeprav se na stopnicah, za katere se zdi, da jih nikoli ne bo konec, med hlastanjem po zraku večkrat vprašaš, ali si res na dopustu ali morda na kakšnem prisilnem potovanju, je šele razgled na vrhu tisti, ki ti res zapre sapo. Pogled na mestece in pisane zaselke, obkrožene z morjem in vrhovi, na katerih so tudi jezera, je vreden vsake kaplje znoja. In je nekaj, česar iz udobja avtodoma preprosto ne moreš doživeti. 

Vzpetina Reinebringen nudi dih jemajoči razged.

Rana ura za popolne užitke v naravi

Za pohod na Ryten, ki sem se ga najbolj veselila, sem budilko nastavila ob peti uri, a me je močno sonce, ki si je utrlo pot med okensko zaveso, prebudilo že uro prej. Aleševo negodovanje, ker sem okoli njega poplesavala kot nadležna muha, dokler ni tudi sam vstal, k sreči ni trajalo dolgo. Najine prve korake v sveže in jasno jutro so pospremili simpatični galebi, prazno parkirišče ob vznožju hriba pa je obetalo, da bova imela hrib povsem zase. Celotno pot so naju razvajali čudoviti pogledi na živo zelene travnike in jezera, v daljavi pa naju je spremljala pravljična kulisa s soncem obsijanih zasneženih vrhov. V popolni tišini, ki jo je le občasno prekinila kakšna ovca ali vrana, sem končno izgubila občutek za čas in začutila pravi vonj po dopustu. Na »ponoreli svet«, od katerega sem želela vsaj začasno pobegniti, me je spominjal le telefon, ki ga zaradi dih jemajočih prizorov preprosto nisem mogla pustiti v nahrbtniku. 

Pogled na plažo Kvalvika

Ko sva po slabih dveh urah v daljavi pod nama uzrla prekrasno peščeno plažo Kvalvika, do katere prideš le peš, sem od zadovoljstva vzkliknila: »Zdaj pa zaradi mene lahko začne deževati!« Prispela sva torej na znameniti Ryten, ki krasi večino naslovnih fotografij v potopisih z otočja Lofoten. Na plaži, ki jo je v visoke klife izklesal zob časa, je bilo opaziti nekaj šotorov, ki so v zgodnji jutranji senci še globoko spali. Za trenutek sem si zaželela, da bi se zbudila v enem izmed njih. V popolni divjini in objemu šumenja morskih valov. »Morda naslednjič,« sem si rekla. Pogled na uro in nebo je namreč kazal, da je pred nama krasen dan in pri takšni priložnosti na Norveškem preprosto ni časa za sanjarjenje. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE