Če kdo, vi gotovo veste, kako začeti sestavljati potovalni scenarij, če si človek zaželi dopustovati nekje daleč.

Dobri popotniški cilji so ravno poleti precej na redko posejani. Če je pri nas vroče, kako je šele vroče južneje od nas, recimo v Maroku ali Omanu, dveh sicer zelo priljubljenih popotniških izbirah. Tudi v Jugovzhodno Azijo ter na Filipine je najbolje iti v hladnejših in manj deževnih mesecih – med novembrom in aprilom. Edinole Indonezija s svojimi številnimi otoki je med našimi šolskimi počitnicami najbolj primerna za potovanje. Pa seveda Južna Afrika in meni tako ljuba Namibija. Na južni polobli je v našem poletju zima in namibijska puščava je čez dan prijetno vroča, ponoči pa včasih tako hladna, da se je treba zaviti v toplo spalno vrečo. Namibija je zares idealna za varno družinsko avanturo: z najetim avtom se da brez posebnih komplikacij samostojno odkrivati njene osupljive naravne lepote in uživati v kampiranju pod milim nebom.

Bolj kot premagovanje višin me zanima premagovanje daljav, zato je zame idealno preživet dan celodnevni pohod po slovenskih gozdovih. Recimo iz Ljubljane v Škofjo Loko, seveda prek Polhograjcev: s prvo jutranjo petko do končne postaje v Podutiku, nato šest ali osem ur prijetne hoje z malico iz nahrbtnika vmes, na koncu pogled na čudovito Staro Loko s senčnim gostilniškim vrtom.    

Je kakšen kotiček na tem svetu, ki je na vas pustil poseben vtis in ste si ga privoščili v več odmerkih, ker bi ga sicer preveč pogrešali?

Ko so bili otroci majhni, se je kar sedemnajst let vedelo, kam gremo na dopust: za tri tedne kampirat v Punta Križo na skrajni jug Cresa. Kaja in Grega sta imela tam družbo in popolno svobodo, Zvone čoln in ribarjenje, jaz pa branje. Idealen odklop! Ker pa je tudi lenarjenje včasih postalo dolgočasno, smo odkrivali pešpoti okoli Punta Križe, si ogledali mesto Cres pa Lubenice, Osor, Veli in Mali Lošinj in še vse vasice vmes. S čolnom smo lahko dosegli vse bližnje otoke, neko poletje pa obpluli tudi Kornate. Zadnja leta z Zvonetom prisegava na aktiven dopust, najraje z motorjem. Ponovno odkrivanje Balkana vse do Albanije in Grčije nama je ostalo v nepozabnem spominu, prav tako mesec v Kirgiziji in Tadžikistanu.

Kateri potovalni cilji in seveda vsa doživetja, ki peljejo proti njim, bodo pisali vaše poletne zgodbe?

Letošnji poletni cilj je najbolj ambiciozen in oddaljen doslej: Kanada in Aljaska. Vroče si želim, da bi prišla do najsevernejše točke Severne Amerike, do zaliva Prudhoe – če vreme in šofer ne bosta za to, pa vsaj do polarnega kroga. V eno smer se bova z Zvonetom namreč peljala na motorju, zadnji del krožne poti na Aljaski pa si bova pomagala s trajekti. Od Kanade si bova ogledala samo njen zahodni del, Britansko Kolumbijo z Vancouvrom in prelepimi kanadskimi skalnatimi gorami. In čeprav je iz Vancouvra do severa Aljaske v eno smer najmanj 5000 kilometrov, mi takšen izziv pomeni pravi odklop in s tem pravi dopust!

In imam že cilj – ta je edino dosegljiv sredi poletja – za svojo naslednjo okroglo obletnico: treking po Ladaku.

Slovenijo ste bržkone prevandrali po dolgem in počez. Kaj vas najbolj prepriča doma – kot izletnico? Ali še bolje, hribolazko?

Zakaj sploh potovati na vse konce sveta, če pa je v Sloveniji tako zelo lepo? Tako se dostikrat sprašujem. In uživam v domačih lepotah, kadar le lahko. Bolj kot premagovanje višin me zanima premagovanje daljav, zato je zame idealno preživet dan celodnevni pohod po slovenskih gozdovih. Recimo iz Ljubljane v Škofjo Loko, seveda prek Polhograjcev: s prvo jutranjo petko do končne postaje v Podutiku, nato šest ali osem ur prijetne hoje z malico iz nahrbtnika vmes, na koncu pogled na čudovito Staro Loko s senčnim gostilniškim vrtom. Na koncu pa z avtobusom nazaj v Ljubljano. Pa prečenje Pohorja iz dravograjske ali slovenjgraške strani vse do Maribora, za kar potrebuješ dva dni. Pravzaprav imam na vsakem koncu Slovenije kakšno priljubljeno krožno pot: na Dolenjskem trikotnik na Gorjancih: Gospodična–Trdinov vrh–Miklavž–Gospodična, na Obali Strunjan–Piran–Portorož–Strunjan, v Posočju od izvira Soče pa do Bovca (in nato nazaj z avtobusom), na Kočevskem letos načrtujem pot Po medvedovih stopinjah.