Roman Žveglič: Država dobi več denarja iz davka na kruh kot kmet za pšenico
V ospredje čedalje bolj prihaja zavedanje, da je najboljša lokalno pridelana hrana ter da je v nepredvidljivih razmerah, v kakršnih se nahajamo v zadnjih dveh letih, še toliko bolj pomembna samooskrba, ki daje prebivalcem države določen občutek varnosti in stabilnosti. Slovensko kmetijstvo se že nekaj časa sooča s številnimi izzivi, v zadnjem obdobju pa je negotovost še toliko večja.
O slovenski pridelavi hrane, razmerah, v katerih dela slovenski kmet, in o prihodnosti našega kmetijstva sva se pogovarjala z Romanom Žvegličem, predsednikom Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, ki je z razmerami dodobra seznanjen.
Na situacijo je zmožen pogledati tudi s perspektive kmeta, saj tudi sam že od malih nog kmetuje, sicer pa je po izobrazbi strojni ključavničar. Prihaja s hribovske, 25 hektarjev velike, kmetije, ki se nahaja v Stržišču nad Sevnico, in se ukvarja z govedorejo. Je tudi nekdanji poslanec Slovenske ljudske stranke.
Nahajamo se v časih velike negotovosti. Že dve leti je, odkar se je začela pandemija, nedaleč od nas se odvija vojna, ki ima neposredne vplive na celotno Evropo. Kaj po vaših opažanjih to pomeni za slovenskega kmeta? Kateri so tisti ključni izzivi, s katerimi se sooča in so morda v tem obdobju prišli še bolj v ospredje?
V tej krizi pride najbolj do izraza glavna pomanjkljivost slovenskega kmetijstva - to je neorganiziranost verige od njive do mize, pri čemer ni določenih nobenih pravil. Nimamo nekih dolgoročnih pogodb na tem področju, zato smo prepuščeni divjim razmeram. Trgovec drži za vrat živilsko-predelovalno industrijo, živilsko-predelovalna industrija kmeta, kmet pa se lahko samo odloča, ali bo nadaljeval z delom ali ga bo opustil. Zaradi majhnosti slovenskega trga lahko vsak tovornjak zelenjave ali mesa, ki pride k nam po dampinških cenah, zamaje trg. Posledica tega je, da imamo ene najnižjih odkupnih cen naših pridelkov. Za ponazoritev: Če primerjamo evropske in slovenske povprečne odkupne cene mleka, znaša ta razlika na letni ravni za teh 5000 slovenskih kmetij, ki še prodajajo mleko, približno 20 milijonov evrov. Teh 20 milijonov bi kmetije lahko vložile v razvoj, posodobitev, tudi v nižji ogljični odtis in tako dalje.
Prepričani smo, da bi mi kot najšibkejši člen v verigi potrebovali večjo angažiranost države. Sem spada boljši nadzor nad živili, ki prihajajo k nam. Drugo je spodbujanje pristopa, da se kupuje več domačih pridelkov, ne pa da se oglašuje, kot da je v trgovinah vse slovensko, kar pa ni res.
Menite, da je država naredila dovolj za pomoč našim kmetom v teh razmerah? Če ne; kaj bi bilo potrebno narediti za izboljšanje sitaucije?
Ne, ni naredila dovolj. Država sicer nima neposrednega vpliva na razmere, kar se tiče pogodb in podobnega, lahko pa pomaga z drugimi ukrepi. Prepričani smo, da bi mi kot najšibkejši člen v verigi potrebovali večjo angažiranost države. Sem spada boljši nadzor nad živili, ki prihajajo k nam. Drugo je spodbujanje pristopa, da se kupuje več domačih pridelkov, ne pa da se oglašuje, kot da je v trgovinah vse slovensko, kar pa ni res.
Po zgledu zahodnih držav bi na embalaži lahko podali informacijo o tem, koliko od skupne cene dobi posamezen deležnik. Za ponazoritev: Pri enem kilogramu kruha dobi država več denarja iz davka na dodano vrednost (ki je na hrano 9,5-odstoten), kot pa dobi kmet za pšenico. Tako bi potrošnik videl, da dela kmet za minimalno plačilo. Večkrat povem, da je slovensko kmetijstvo, kar se tiče dela, najbolj prekaren sloj v Sloveniji. Skrb za njive, živali, trajne nasade je vsakodnevna in poteka 365 dni na leto. Ni bolnišk, ni dopustov. Ur sploh ne seštevamo, da bi videli, koliko dobimo za delo.
Bi znali, kar se tiče cen živil – vemo, da so se te zelo dvignile v zadnjem času – podati predvidevanja, kaj bi se lahko do konca leta zgodilo na tem področju?
Odkupne cene, ki so se tudi pri kmetu dvignile, ne sledijo podivjanim cenam repromateriala. V rastlinski proizvodnji to pomeni zaščitna sredstva, na primer fitofarmacevtska sredstva. Izredno se je dvignila cena folije, ki se uporablja v proizvodnji. Cene goriv so šle navzgor. Vse te cene so glede na lansko pomlad višje za 60 odstotkov.
Kmetje so sedaj pred odločitvijo, ali bodo v prihodnje še pridelovali. Če računica ne bo pokrila stroškov, ne bodo. Ena naših idej je, da bi morale naše inštitucije izračunati povprečno lastno odkupno ceno. Ko bi cene padle pod to povprečje, bi moral zazvoniti alarm. Na žalost smo kmetje v tej verigi tako šibki, da ne postavljamo lastnih cen.
Vse panoge so v slabem položaju. Izredno se je dvignila cena močne krme, ki se uporablja v perutnini. Te cene so se glede na lansko leto dvignile za 100 odstotkov, embalaža pa za 40 odstotkov. Jajca je treba prepeljati v trgovske ali zbirne centre. Tudi cena energentov se je dvignila. Cena jajc pa se je dvignila le za pet do 10 odstotkov. Pri zelenjavi je podobno.
Kmetje so sedaj pred odločitvijo, ali bodo v prihodnje še pridelovali. Če računica ne bo pokrila stroškov, ne bodo. Ena naših idej je, da bi morale naše inštitucije izračunati povprečno lastno odkupno ceno. Ko bi cene padle pod to povprečje, bi moral zazvoniti alarm. Na žalost smo kmetje v tej verigi tako šibki, da ne postavljamo lastnih cen. Postaviš jo le, če prodajaš direktno na kmetiji ali na tržnici, pa še v tem primeru se moraš prilagoditi trgu, kar je logično.
Res je, da je povprečna starost slovenskega kmeta izjemno visoka – 60 let in več. Moja generacija pogosto kmetuje zaradi navezanosti na zemljo, kmetijo, na tradicijo, ki so nam jo privzgojili naši starši. Tudi mlajša generacija ima to v sebi, vendar ne v tolikšni meri. Postavlja pa si ekonomsko računico. Delo na kmetiji je izredno drago.
Čedalje več slovenskih kmetov se odloča za opuščanje dejavnosti. Kakšno je pri nas stanje na področju samooskrbe? Kaj bi bilo treba narediti, da bi se situacija izboljšala?
Glede na naše naravne danosti (imamo več kot 60 odstotkov gozda in samo 800 kvadratnih metrov ornih površin na prebivalca) smo slovenski kmetje prvaki v tem, koliko pridelamo. Hrano pridelujemo z zelo nizko porabo mineralnih gnojil na hektar, po drugi strani pa imamo tudi izredno nizko t. i. obtežitev glav velike živine na hektar. Slovensko kmetijstvo je eno najbolj trajnostnih.
Pridelamo 130 odstotkov mleka, več kot 100 odstotkov govejega mesa, res pa je, da smo šibki v prašičereji (slabih 40 odstotkov). Logično bi bilo, da bi slovenski klavničarji stali v vrsti pri kmetih, od katerih bi odkupili meso, se pa dogaja, da kmetje ne morejo prodati. Tudi pri zelenjavi smo relativno šibki, sicer pa trdim, da smo dokaj v redu.
Res je, da je povprečna starost slovenskega kmeta izjemno visoka – 60 let in več. Moja generacija pogosto kmetuje zaradi navezanosti na zemljo, kmetijo, na tradicijo, ki so nam jo privzgojili naši starši. Tudi mlajša generacija ima to v sebi, vendar ne v tolikšni meri. Postavlja pa si ekonomsko računico. Delo na kmetiji je izredno drago. Treba je imeti zemljo, stroje, pomožne objekte in veliko znanja.
V Sloveniji v zadnjih 20 let ne izgubljamo toliko kmetijskih površin zaradi zaraščanja. Najboljše kmetijske površine izgubljamo zaradi pozidav. Ugotovimo lahko, da so vsi ti trgovski centri zgrajeni na najboljših kmetijskih površinah. Vsaka občina – imamo jih 212 – ima svojo obrtno cono in nekatere so napol prazne. S stališča varovanja kmetijske zemlje bi bilo bolj smotrno graditi v degradiranem okolju.
S pametno kmetijsko politiko, z dobrim prenosom znanja, v katerega morajo biti vključene vse znanstvene institucije, in preko naše službe, ki ta prenos znanja izvajamo, bi morali doseči, da bomo pridelali čim več hrane. Čeprav smo kot država majhni in količina hrane, ki jo pridelamo, v globalnem smislu ne pomeni praktično nič, imamo na svetu na milijone ljudi, ki so lačni in podhranjeni, zato je pomembno, da se pridelava ohranja na vsakem koraku. Bo pa v prihodnje ključna ekonomija. Kmetom se bo morala pridelava hrane izplačati.
Kako pomembno vlogo igrajo dopolnilne dejavnosti v slovenskem kmetijstvu pri tem, da se kmetom lahko zagotovi višje dohodke?
Izredno pomembno. Pri nas so dopolnilne dejavnosti precej dobro razvite, vendar je težava v tem, da je potrebno vanje veliko investirati. Predpisi in normativi so zahtevni, kar je seveda prav, saj mora biti varnost hrane na prvem mestu. Druga stvar je, da to vzame veliko časa. Manjše kmetije z več delovne sile si to lahko privoščijo, intenzivne večje kmetije pa nimajo potrebnih resursov. Tovrstna proizvodnja je sicer bolj butična in namenjena kupcem, ki vedo, kaj hočejo, in so za kvaliteto pripravljeni dati tudi kakšen evro več.
Na tem področju se odpirajo še številne možnosti. Prizadevamo si skoncentrirati to proizvodnjo na nekaj blagovnih znamk, kar že izvajamo z določenimi podjetniškimi strukturami in zadrugami, ter izdelke ponuditi potrošnikom v večjih mestih, kot je Ljubljana, kjer je tudi večja kupna moč in je to zavedanje močnejše. Izdelke bi radi ponudili potrošnikom po zmernih cenah in s čim manj posredniki.
Zagotovo pa je nekaj: Potreba po hrani bo ostala tudi v prihodnje. Vprašanje je le, ali si bomo slovenski kmetje sposobni odrezati pošten kos pogače, kar je v veliki meri odvisno tudi od nas.
Bi lahko podali oceno, kakšne spremembe se obetajo v slovenskem kmetijstvu čez nekaj desetletij glede na dosedanje trende?
Pred 20 leti je oddajalo skoraj 20.000 kmetij, zdaj jih oddaja manj kot 5000, vendar je količina namolzenega mleka večja, kot je bila takrat. Ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnje. To je povezano z odnosom do kmetijstva in tudi z vojno, ki se odvija v Ukrajini. Pojavlja se tudi vprašanje, kaj se bo dogajalo s kupno močjo v preostalih delih sveta.
Dejstvo je, da se kmetijstvo v Evropi in po svetu ves čas spreminja in strukturira. Uvajajo se vedno nova znanja. Zagotovo pa je nekaj: Potreba po hrani bo ostala tudi v prihodnje. Vprašanje je le, ali si bomo slovenski kmetje sposobni odrezati pošten kos pogače, kar je v veliki meri odvisno tudi od nas.
S katerimi izzivi se trenutno soočate na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije?
Veliko dela imamo s pripravo novega strateškega načrta skupne kmetijske poltike. Trenutno se ukvarjamo s pripombami s strani Evropske komisije in odgovarjamo nanje, pri čemer zagovarjamo naša stališča.
Ukvarjamo se tudi s prenosom znanja. Pod okriljem zbornice v sklopu javne službe deluje kmetijsko svetovanje za prenos znanja in prikaz dobrih praks. Znanje je tisto, ki ti vedno pomaga. V kmetijstvu je potrebno združevati različna znanja; znanje iz tehnologije pridelave in predelave, trženja, iz zakonodaje.
Tudi vi se že vrsto leto ukvarjate s kmetovanjem. Kaj konkretno vam pomeni biti kmet oz. kako to, da ste se odločili, da nadaljujete s tem tudi zdaj, ko ste aktivni na številnih drugih področjih?
Na kmetiji sem zrasel in tukaj živim že ves čas. Vmes sem delal še marsikaj drugega. Z delom kmeta nadaljujem - kljub temu, da sem zdaj na tej funkciji - zato, ker doma ni nikogar, ki bi to lahko prevzel, saj sem sam. Zjutraj je treba iti v hlev, potem pa v pisarno v Ljubljani. Pri delu na kmetiji mi pomagajo tudi sosednje in prijatelji, brat in sestra, ki so mi v veliko pomoč. Navajeni smo na to, da bomo kmetovali, dokler lahko migamo.
