Dr. Renata Salecl

Po svoje je fino, če lahko odideš

Vse ima svoje meje. In vse ima svojo ceno. Svoboda je v svetu neskončnih možnosti izbire pravzaprav postala nesvoboda. Vpliv ekonomskih in družbenih sprememb sega v medsebojne odnose, ki jih komaj še zmoremo, virtualni svet pomembno preoblikuje naše dojemanje in potrebe po intimnosti. Kako kritičen je položaj in kakšna prihodnost se obeta individualizirani družbi, razmišlja dr. Renata Salecl, filozofinja, sociologinja, publicistka in znanstvena svetnica na Inštitutu za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani.

V času, ki ga živimo, se zelo poudarjajo individualna odgovornost, čustvena avtonomija in preoblikovanje intimnosti. So torej na medsebojne odnose pomembno učinkovale širše ekonomske in družbene globalizacijske spremembe?

Intimni odnosi niso samo zdaj zapleteni, rečemo lahko, da je v njihovi naravi kup mehanizmov, od nezavednih, travm iz preteklosti, ki smo jih morda potlačili, do seveda ekonomskih in družbenih okoliščin, ki vplivajo na to, v kakšne stike stopamo in kakšne odnose ustvarjamo s svojimi najbližjimi. V sodobni postindustrijski družbi, močno zaznamovani z neoliberalno ideologijo, ljudje opazno vse teže vzpostavljajo dolgotrajne odnose. Številne države se tudi zato spopadajo z izjemnim povečevanjem osamljenosti. Velika Britanija, denimo, že nekaj let objavlja nacionalne programe, kako to zajeziti. Podobno Združene države Amerike. Razvite države fenomen že jemljejo za krizo zdravstva. Osamljenost je namreč dejavnik, ki poleg drugega denimo pomembno vpliva na podaljšano zmožnost okrevanja.

Prišlo je do čiste instrumentalizacije številnih odnosov; pravzaprav nekakšne logike dojemanja odnosov skozi očala ekonomske menjave; še izraza, kot sta vložek in naložba, sta pravzaprav iz sveta financ. 

Švedska teorija ljubezni je dokumentarec, ki razgrinja, kam je po štiridesetih letih pripeljal skandinavski družbeni eksperiment o svobodnem človeku, neodvisnem od tradicionalne družine: v sicer bogato družbo, toda tudi v družbo odtujenih, samih in osamljenih ljudi. Bodo v novih razmerah vzdržale socialne države, ki so skrajni individualizem pravzaprav omogočile?

Nastaja absurdna situacija, ko v dobiček usmerjena družba postaja vse bolj dominantna in ljudi sili v to, da so nenehno produktivni, imajo dodatne zaposlitve, ogromno delajo na sebi itd., po drugi strani se taista socialna država sicer ukvarja s tem, kako jih narediti manj osamljene, vendar ne pritisne na korporacije, naj denimo omejijo ali skrajšajo delovni čas, omogočijo delavcem daljše počitnice, zvišajo ceno njihovega dela itd. Razmišljanje o družbeni strategiji za zmanjšanje osamljenosti ob propagiranju tekme za dobiček je bolj ali manj metanje peska v oči.



S potrebami kapitala se preoblikujejo razmerja, ki vključujejo intimnosti, v katerih dobi vsaka stran določeno vrednost. Nič ni več zastonj!

Nedavno sem govorila z antropologinjo, ki je eno leto preživela v čilski puščavi Atakama, torej v okolju, o katerem lahko rečemo, da je sicer turistično, a tudi precej revno, vendar močno zaznamovano z neoliberalno ideologijo: vsak, tudi siromak, je odgovoren zase, da mora na trgu pravilno izbrati. Povedala mi je, da je najela sobo v majhni vasi. Na dvorišču je rasla prekrasna limona, polna plodov. Nihče jih ni obiral. Zaželela si je limonade in vprašala lastnico, ali si lahko vzame limono. Kar, je odgovorila. Utrgala je dve, nakar gospa reče: »Pet dolarjev.« Mala zgodba kaže, da je transakcijska narava odnosov močno zaznamovala, kako ljudje sodelujejo med sabo. Jasno, da to zelo vpliva tudi na intimna razmerja.

Torej sta v novih oblikah intimnosti partnerja pravzaprav vlagatelja v skupnem čustvenem podjetju?

Ogromno medsebojnih odnosov na ravni skupnosti, mnogokrat na ravni družine, prijateljstva, na delovnem mestu, je vse bolj dojetih kot nekaj, kamor posameznik vstopa racionalno in iz česar skuša čim več iztržiti. Prišlo je do čiste instrumentalizacije številnih odnosov; pravzaprav nekakšne logike dojemanja odnosov skozi očala ekonomske menjave; še izraza, kot sta vložek in naložba, sta pravzaprav iz sveta financ. Seveda na žalost pozabljamo, da si posameznik lahko postavlja racionalne ideale, ampak na nezavedni ravni bo mnogokrat blokiral samega sebe, da jih doseže. Psihoanaliza od svojih začetkov uči, da utilitarna ideja, kako ljudje maksimalizirajo svoje dobro in skušajo minimalizirati bolečino, ne drži. Na žalost mnogokrat delajo proti svojemu lastnemu dobremu in najdejo celo paradoksne užitke v bolečini.

Sreče ne glorificiram in je ne določam kot cilj. Življenje je tako kompleksno in postavljati srečo kot ideal pri mnogih res sproži veliko nesreče. Še posebno če se identificirajo s slikami, kako naj bi bila ta sreča videti. 

V medsebojnih razmerjih, kolikor jih sploh še vzpostavljamo, se danes lahko enakopravno pogajamo, a jih obenem eden ali drugi partner lahko hitro poruši, ko nima več koristi od njih.

Po svoje je fino, če lahko odideš. Če pogledamo v preteklost, sploh ženske mnogokrat niso mogle oditi. Prvič je bila izjemna stigma, kulturno ni bilo sprejemljivo – tudi za moške pravzaprav ne – da odidejo iz zakona, v katerem ni ljubezni. Druga stvar je, da ogromno ljudi še danes ne more oditi zaradi ekonomskih razmer. Ideja, da odideš, ne sme biti vnaprej dojeta kot negativna. Seveda sodobna ideologija zelo poudarja idejo sreče, izpolnitve, zadovoljstva in glorificira odnose, zato še vedno zelo romantično gledamo na ljubezenske odnose in pričakujemo, da bo partner nekako izpolnil ogromno naših želja. V takšni situaciji lahko ljudje zelo hitro vržejo puško v koruzo; včasih tudi v upanju, da je za vogalom nekdo, ki bo osmislil bivanje v zvezi. Ideja iskanja sreče, ki je tako zelo del sodobne neoliberalne družbe in jo podpirajo tako medijske vsebine kot spletna družbena omrežja, je sprožila precej nesreče pri posameznikih.

Kaj zares osmišlja življenje? Kaj vas osrečuje?

Imam vrsto interesov, lepo partnersko zvezo, krasen odnos s starši, s sinom, razširjen krog prijateljev. Več stvari je, ki me osrečujejo, ne jemljem pa sreče za dar, h kateremu moram težiti, temveč kot nekaj, kar se dogaja nenačrtovano in je v bistvu trenutek, ki pa ni nujno, da bo trajal v blaženo dolgo stanje. Sreče ne glorificiram in je ne določam kot cilj. Življenje je tako kompleksno in postavljati srečo kot ideal pri mnogih res sproži veliko nesreče. Še posebno če se identificirajo s slikami, kako naj bi bila ta sreča videti.



Področje intimnosti je javno razgaljeno.

Poveličevanje ljubezni, zadovoljstva, uspeha lahko pri mnogih sproža občutek, da to, kar sami doživljajo, v resničnosti niti najmanj ni blizu idealom, s katerimi se identificirajo. Ljudje vedo, da so denimo fotografije ali videoposnetki, ki jih drugi objavljajo in delijo na spletu, lahko močno spremenjeni in navadno narejeni v srečnem trenutku, a vendar pri mnogih, ki do tega dostopajo, sprožajo občutek nezadovoljstva, da sami niso dovolj dobri, da sami nimajo dovolj dobrih odnosov, dovolj uspešnih otrok ipd. In ne smemo pozabiti, da naša psihologija morda ni tako zelo navajena takšne komunikacije. Denimo, možnost iskanja partnerja prek spleta je mnogim omogočila, da so spoznali ljudi, ki jih sicer nikoli ne bi, po drugi strani je veliko posameznikov, ki se ob tem spopadajo z zelo veliko tesnobo in dejstvom, da je to velik neskončen trg, na katerem je vsak predvsem ocenjevan glede na videz, hitro zamenljiv in prav tako zelo hitro odvržen, razočaran. V takšni komunikaciji je treba imeti debelo kožo in je ne jemati preveč osebno.

Se manipulacijam virtualnih »prijateljev« in njihovim všečkom lahko kako izognemo?

Zelo težko, ker jih slabo prepoznamo. Obstaja temni svet interneta, kjer si ljudje delijo nasvete, kjer industrija t. i. svetovalcev uči moške, kako »osvajati« ženske itd. Angleška znanstvenica Rachel O'Neill je štiri leta analizirala te vsebine, intervjuvala ljudi in analizirala njihove strategije ter seveda ugotovila, da je mnogo nasvetov zelo mizoginih – o tem, da je treba jemati ženske bolj ali manj kot objekt, ki ga vzameš in odvržeš. Seveda tudi za ženske obstaja svetovalna industrija. A žal vsa vpliva na to, da ljudje jemljejo drugega kot nekoga, s katerim lahko manipuliraš. Mislim, da pravzaprav ta ideja ni tako daleč od obsedenosti, ki jo imamo, in sicer da lahko tudi s sabo manipuliramo. Kar naprej namreč poslušamo, kako biti bolj produktiven, kako si bolje organizirati dan itd. Jasno, vsiljuje se nam iluzija, da z racionalnimi postopki lahko naredimo iz svojega življenja uspeh in hkrati najdemo zadovoljstvo.

Pritisk okolja, ki kot edino možnost partnerstva slika heteroseksualni zakon, lahko vodi tudi v to, da se ljudje sicer poročijo, ob tem pa skrivaj iščejo užitek drugje ali na različne druge načine, o katerih se zakoncu niti ne sanja. Bolje si je priznati, da si v današnjem času ljudje zamišljajo svoje življenje precej pluralno in da to ni nujno zakon ali družina. 

Kdaj je življenje postalo projekt? Nenehno sprejemamo odločitve med skoraj neomejenimi možnostmi, pri tem pa se nimamo na koga zares opreti.

Na žalost gre bombardiranje o tem, kako si organizirati dan, kdaj jesti, kdaj telovaditi, kako biti čim bolj produktiven, bolj ali manj z roko v roki z idejo, da je treba čim več iztisniti iz svojega časa, biti čim bolj uspešen in seveda na koncu proizvesti čim več profita za svojega zaposlovalca. Torej za korporacije, ki močno obvladujejo svet.

Kdo torej zares obvladuje naše intimno življenje? Komu lahko zaupamo – če je zaupanje najpomembnejši element intimnosti?

Ne bi bila čisto pesimistična glede zaupanja. Na eni strani govorimo, da ljudje nikomur več ne zaupajo, po drugi strani pa vidimo, da obstaja zelo močno zaupanje. Preprosto zaupamo, ko gremo na internetne strani, denimo priporočilom in ocenam najrazličnejših storitev, mnenjem, ki naj bi jih napisali anonimni ljudje, čeprav vemo, da je lahko ogromno lažnih, da jih pišejo algoritmi oziroma so zmanipulirani, saj obstajajo tovarne, ki pišejo za posameznega klienta pozitivna mnenja in negativna mnenja za konkurenco. Prav tako verjamemo – in se z njimi identificiramo – svetovalcem, mnenjskim voditeljem, osebnostnim motivatorjem in konec koncev tudi šlogaricam. Morda ne zaupamo več tradicionalnim avtoritetam tako, kot smo jim prej, ampak tudi to ni niti zelo nujno slabo. Odnosi z njimi so se spremenili, številne tradicionalne identitete so se izkazale za vse prej kot avtoritete in so izgubile svojo moč. Če denimo samo pogledamo vse škandale s Katoliško cerkvijo, se ne moremo čuditi, da se ljudje odvračajo od tradicionalnih avtoritet.



Je mogoče v današnjih okoliščinah ustvariti trdno razmerje?

Ja, zakaj pa ne. Če se dva najdeta in odločita, da bosta vztrajala, in imata zavezo do svojega odnosa, ja, seveda. Ni pa nujno, da je tak odnos heteroseksualen. Odnosov, ki trajajo vse življenje, ni več veliko, kot jih je bilo včasih, niso pa nekaj popolnoma nemogočega. Poznam precej ljudi, ki so v dolgoletnih zakonih, tudi moji starši so dolgoletni srečni zakonci.

Bi vsak, če bi imel možnost, izbral zakon? Družino?

Ne. Obstajajo posamezniki, ki imajo druge želje ali imajo dejansko raje neodvisnost, to, da se ne vežejo, in so tudi posamezniki, ki imajo raje to, kar se imenuje poliamorija. Pritisk okolja, ki kot edino možnost partnerstva slika heteroseksualni zakon, lahko vodi tudi v to, da se ljudje sicer poročijo, ob tem pa skrivaj iščejo užitek drugje ali na različne druge načine, o katerih se zakoncu niti ne sanja. Bolje si je priznati, da si v današnjem času ljudje zamišljajo svoje življenje precej pluralno in da to ni nujno zakon ali družina. Mislim, da ni v tem nič narobe.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE