Rebeka Hren Dragolič: Slovenka, ki je preselila družino na Tasmanijo

Pred vsakim človekom so manjši ali večji izzivi. Odločitev za selitev na čisto desno stran sveta in postavitev življenja povsem od začetka je za marsikaterega na dom navezanega človeka nedoumljivo velik korak, a Rebeka Hren Dragolič se je z možem Petrom Dragoličem spustila v pustolovščino. Z otroki – desetletno Sofijo in dvojčkoma, sedemletnima Lucijo in Jurijem – so dom v Cerknici, kjer smo se dobili štiri dni pred selitvijo, zamenjali za Hobart na Tasmaniji, to je majhen otok spodaj desno pod Avstralijo, kjer je Peter, zlatarski mojster, dobil službo.

Prijazno od vas, da ste našli čas za pogovor med zadnjimi opravki na selitev na drugi konec sveta.
Ja, res je, zdaj smo čisto blizu večera, ko bomo šli še zadnjič spat v domače postelje. Samo še nekaj noči nas loči od odhoda iz Slovenije v »čisto desni kot sveta«. Tako trenutno rečem našemu novemu domu, mestu Hobart na Tasmaniji.

Moj moto je: Če ne poskusiš, ne veš. V življenju bi mi bilo res žal, da »ne vem, ker nisem zbrala dovolj poguma«. Že dejstvo, da smo zbrali dovolj moči za prvi korak, me izredno radosti.

S pakiranjem ste bržkone opravili?
Pakiranje se v resnici nikoli ne konča. Zdi se mi, da se bom usedla na letalo in še vedno premišljevala, kaj še nujno potrebujemo s seboj. V takem trenutku človek spozna, da za življenje skoraj ničesar nujno ne potrebuje. Bolj so potrebni dobri odnosi, ljubeča družina in prijatelji, ki razumejo. V knjigi Jasne Tuta Vse barve Polinezije sem prebrala, da ni pomembno, kje si, če v sebi nisi srečen. Lahko si svoboden na jadrnici sredi kristalnega morja, obdan z barvnimi ribicami, pa se sebi zdiš siromak. Srečo nosimo s seboj in ni odvisna od koordinat. Torej, v kovček bodo šle samo stvari, ki jih ne moreš kupiti drugje in jih najdeš samo blizu svojega srca. To je recimo nonin namizni prt ali mamini recepti.


Najbrž so vas že stokrat vprašali, vendar ali lahko stoprvič odgovorite – kaj vam je treba takšnih silnih premikov po svetu?
Moj odgovor je vedno enak. Mi ne bežimo od domovine in ljudi. Nam selitev ni nujna; ne ekonomsko ne politično. Sva se pa oba z možem rodila z veliko zvedavosti in raziskovalnega duha. Ravno ta kombinacija naju je pripeljala do neizbežnega, da sva si zaželela novih horizontov, vdih drugačnega zraka in pogled drugih ljudi. Namen človeka je, da se uči, spoznava, raste in postaja boljši. Nova dežela ponuja vse to – rast v vse smeri.

Je še kaj, kar po vašem mnenju drži človeka nazaj in kaj vas vleče naprej?
Vedno bolj spoznavam, da smo si ljudje res različni in da nas ene malo bolj kot druge vleče naprej. Mož mi je v zahvalo, da sem mu taka opora pri selitvi, izdelal čudovit prstan, na katerem piše »delaj valove«. To je moto naše selitve. V življenju bi rada šla naprej, kot gredo valovi. Včasih zgoraj, včasih spodaj, a se premikajo, vedno se premikajo naprej. Vsak val lahko naredi svoj podpis, svoj pečat. Tega načela se držim, ko ustvarjam, ko učim, ko vzgajam, ko ljubim. Vedno iščem boljše poti. To se mi je doslej izkazalo kot odličen recept zanimivega življenja.

Gre za značaj, morda vzgojo, da si dovolite ali celo drznete več? V kakšni družini ste s sestrami odraščale? Ste bili vi od nekdaj bolj pustolovskega duha? Kako ga je družina razumela?
Pustolovski duh se ti po mojem položi v zibko. Vsak otrok opazuje svoje starše. Tudi moji otroci opazujejo zdaj naju. Ko vidiš, da imata tvoj oče in mama iskrice veselja v očeh, ko se odpravljaš na nedeljski izlet, ki vselej odkriva kaj novega, se tega naučiš. Pri nas doma nikoli ni bilo dolgčas, pa čeprav smo sestre kot najstnice vedno negodovale, ko smo počasi sledile očetovim idejam sredi gozda. Zdaj vidim, da postajam popolnoma enaka kot on. Svet me zanima. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi bil kateri drug način življenja boljši. To sem jaz.



Sestra Eva je v nekem intervjuju iskreno dejala, da je njena ključna beseda svoboda, vi pa da imate radi stvari urejene … Kaj porečete na to?
Priznam, pred kratkim sem bila na branju svoje astrološke karte in razkrila mi je, da imam ravno to nenavadno sposobnost. Umetniški talent v vse smeri, ne samo v tej, v kateri trenutno sem, in hkrati urejenost in sposobnost vodenja. To zame pomeni zlasti občasen občutek, da mi več različnih planetov kroži z vso hitrostjo v glavi in potem jih moram samo umiriti in spet postaviti. Potrebujem predvsem veliko miru, da lahko dobro delujem, kar je s tremi energičnimi in zelo zvedavimi otroki po večini nemogoča naloga. Če res zmoreš vse uskladiti, je to velika zmaga. Mislim, da kar največja, ker lahko izbiraš, kaj bi v danem trenutku rad bil. No, seveda pa sem na branju karte izvedela tudi, da nas planeti podpirajo pri selitvi, ker so v njih zapisane velike spremembe. Premik na drugi konec sveta je torej neizbežen.

Tu, ob Cerkniškem jezeru, ste ustvarili lep in udoben dom, a selitev je torej neizbežna. Mož je dobil službo v priznani zlatarski delavnici, kajne?
Zelo rada imam dom, domačnost, toplino. To so stvari, ki mi pravzaprav največ pomenijo za občutek varnosti. Tokrat gre moj dom z mano. To je osnovna orehova lupinica, kjer so vsi najdražji, moji otroci in mož. Mi skupaj bomo kjer koli vedno dom. Domačnost bomo pa ustvarili skupaj, o tem sem prepričana. Dom so ljudje, ki jih imaš rad, tako da bomo odslej imeli kar dva. Kakšna velika sreča je to? Lepo je, če odhajaš z lepimi odnosi, tako da veš, da te bo kdo obiskal in ti se boš z veseljem vračal. Zdaj pa odgovor o neizbežni selitvi, ki le ni bila tako nepričakovana. No, če si mož ne bi kar nekaj let prizadeval za službo v priznani zlatarski delavnici, tudi selitve žal ne bi bilo. Včasih kdo vidi Avstralijo kot deželo, ki z odprtimi rokami čaka vsakogar. Poklic mojega moža je od njega zahteval, da je šel sam po zlatarskih delavnicah in se dokazal, kaj zmore in kako kakovosten kader v resnici je. To niso bili preprosti preizkusi. Sam zna povedati, da jemljejo Avstralci ta poklic izjemno resno in profesionalno. Zanj je to pomenilo več dni dela v delavnici, biti sam v tuji deželi, kjer te zelo natančno opazujejo, kaj zmoreš. To je nadvse pogumno in verjetno vsakomur ne bi uspelo. Moraš imeti res močno željo in posebno moč.


V kovček bodo šle samo stvari, ki jih ne moreš kupiti drugje in jih najdeš samo blizu svojega srca. To je recimo nonin namizni prt ali mamini recepti.


Kako sta se lotila projekta: spremeniti okolje za življenje in vzgojo otrok? Je kaj, kar vama je povzročalo preglavice?
Lotiš se ga vedno na začetku, s sanjami o selitvi, ki se prikradejo vate dolgo pred tem, ko se jih resnično zaveš. Potem, če imaš veliko srečo, najdeš človeka, ki pride v tvoj svet z istimi sanjami, in projekt se začne. Sva pa kar dolgo čakala od prvega pogovora o Avstraliji do prvih korakov. Ker je bil mož že večkrat tam, sem vabečo deželo »rdeče zemlje« želela začutiti tudi sama, in tako smo šli najprej na potovanje z najstarejšo hčerko. Bila nam je zelo všeč. Diši po evkaliptusih in tudi narava je čisto divje drugačna. Nekaj časa še misliš, da si kje pri nas ob morju, dokler ti okrog glave ne prileti pisan kakadu. Potem veš, da si povsem drugje.

Sta sicer dolgo razmišljala, preden sta sprejela odločitev?
Dolgo sva samo sanjala, kako bomo enkrat šli, in potem sva se odločila, da si je treba določiti zadnji datum, do kdaj gremo. Novembra 2017 sva si postavila ultimat, ki je določal, da se po vseh svojih močeh trudiva, da se preselimo do januarja 2019. Če se zares ne odločiš, se ne zgodi nič, lahko samo sanjaš, življenje pa gre naprej in ne tu ne tam resnično ne živiš, ker v mislih nekako vedno odhajaš. Verjamem, da je bil to najpomembnejši trenutek naše selitve. Odločitev, do kdaj se še selimo. Potem nas je vesolje vzelo v svoje roke in veseli smo, da gre vse po načrtu.



V deželi tam spodaj ste z Barbaro Tanze gostovali novembra. Kot operni duo na gostovanju po Avstraliji sta predstavili svoj celovečerni program in tja ponesli glasbo Frana Gerbiča. Kako vas je dežela nagovorila?
S sopranistko in prijateljico Barbaro Tanze sva pod pokroviteljstvom nemške ambasadorke v Canberri dr. Anne Prinz v projektu Art Circle Residance izvedli pet samostojnih koncertov v petih mestih Avstralije. Kot klasični glasbenici sva peli nemške pesmi in duete ter dela iz opernega sveta. Vedno ko nastopava, skušava predstaviti tudi kulturo, iz katere prihajava, tako da so odlična dela skladatelja Frana Gerbiča vselej sprejeta z navdušenjem. Avstralska publika je bila čudovita, topla, odprta in zelo hvaležna, da smo prišli. Nastopili sva tudi v Hobartu, kjer so se mi kot glasbenici že odprle nove poti, nova poznanstva in možnosti za vrhunska glasbena sodelovanja.

No, da ne bo pomote, Slovenija vam je čisto krasna, kajne? Najbrž ste jo prevandrali po dolgem in počez, saj ste avanturistična družina navdušenih pohodnikov in raziskovalcev novih krajev in poti. Ali vaša potovanja nikoli niso bila klasična?
Jaz sem res velika lokalna patriotka in sem čisto zaljubljena v naravo naše ljube podalpske deželice. Če ne bi bila glasbenica, bi gotovo delala v turizmu. Nekoč se je dobra prijateljica pošalila, ko smo iskali poti skozi zelene gozdove Notranjske: »No, če pa ti ne veš, kje ta pot je, pa gotovo ne obstaja.« Komaj čakam, da bomo osvojili Tasmanijo. Zdi sem mi, kot da nas kliče k sebi. Vesela sem, da gremo ravno tja, v osrčje divje narave.

Potovanja so vam nedvomno razprla pogled na življenje.
Potovanja te vedno bogatijo, tudi če se ti včasih ne zdi tako. Nikoli se ne vrneš enak, kot si odšel.


Novembra 2017 sva si z možem postavila ultimat, ki je določal, da se po vseh svojih močeh trudiva, da se preselimo do januarja 2019. Če se zares ne odločiš, se ne zgodi nič, lahko samo sanjaš, življenje pa gre naprej in ne tu ne tam resnično ne živiš, ker v mislih nekako vedno odhajaš. Verjamem, da je bil to najpomembnejši trenutek naše selitve. Odločitev, do kdaj se še selimo. Potem nas je vesolje vzelo v svoje roke in veseli smo, da gre vse po načrtu.


Kakšni ste, Rebeka, ko ste daleč od doma?
Jaz sem povsod enaka, čeprav sem tudi že ugotovila, da različne kulture sprejemajo različne vrste odnosov. Pravijo, da so Avstralci bolj zadržani od nas in da težko najdeš dobrega prijatelja, ker te ne spustijo blizu. To bom še raziskala. Sem pa vesela, da imam že zdaj v Sloveniji odlične prijatelje, in se bom še naprej trudila, da ohranimo redne stike.

Tasmanija. Kako ste otrokom razložili, kje je, kakšna je? Zakaj jim bo na otoku v čisto desnem kotu sveta, kot pravite, prav tako dobro kot ob Cerkniškem jezeru?
Priznam, da na začetku, ko sva govorila o selitvi, nisva niti v sanjah pomislila na Tasmanijo. Še danes me veliko ljudi vpraša, kje na svetu ta otok sploh je. Naši otroci že dolgo vedo, kje je Avstralija, zdaj je samo še prav poseben pomen dobil otoček desno pod njo. Zanje sva pripravila prav posebno predstavitev Tasmanije, ki jo bodo pokazali v šoli, preden gremo. Mi vsi smo ena družina, povezana celota. O novi deželi se učimo skupaj in jo bomo tudi skupaj osvojili. Otroci se naše skupne avanture resnično veselijo.



Njim bo morda laže začeti znova – v novi deželi, z drugačno kulturo, jezikom, podnebjem?
Veliko smo povezani s Slovenci, ki že živijo kje po svetu, in mislim, da velja pravilo, da otrokom prehod v novo okolje in nov jezik ni težak. Upam, da bo tudi z našimi tako. Če pogledaš iz zornega kota odraslega, je prihod v šolo, kjer vsi govorijo drug jezik, res nekaj strašnega, a menda je to za otroke mimogrede. Meni se zdijo moji trije že zdaj zelo pogumni in sem nanje zelo ponosna.

Razmišljate morda, kako bo, ko bo po nekaj mesecih začela zavzetost bledeti, in morda pride kriza?
Po devetih mesecih menda vsak, ki se kam preseli, doživi hudo krizo. Takrat vse, kar ti je bilo novo, že dobro spoznaš in začneš pogrešati domače in prijatelje. Zavedam se, da naše življenje daleč stran od vsega poznanega seveda ne bo samo pravljica, in držim pesti za dovolj moči, da prebrodimo tudi žalostna obdobja. Moj moto je: Če ne poskusiš, ne veš. V življenju bi mi bilo res žal, je, da »ne vem, ker nisem zbrala dovolj poguma«. Že dejstvo, da smo zbrali dovolj moči za prvi korak, me izredno radosti.


Mož mi je v zahvalo, da sem mu taka opora pri selitvi, izdelal čudovit prstan, na katerem piše »delaj valove«. To je moto naše selitve. V življenju bi rada šla naprej, kot gredo valovi. Včasih zgoraj, včasih spodaj, a se premikajo, vedno se premikajo naprej. Vsak val lahko naredi svoj podpis, svoj pečat. Tega načela se držim, ko ustvarjam, ko učim, ko vzgajam, ko ljubim. Vedno iščem boljše poti. To se mi je doslej izkazalo za odličen recept zanimivega življenja.


Vprašanje, kaj boste delali, vas ne skrbi, kajne? Le s svojim glasom in nastopom boste božali druge poslušalce?
Nekaj časa bom gotovo skrbela za dom in otroke. Rada bi, da se počutijo dobro in varne v novem svetu. Dogovarjam se tudi že z glasbenimi kolegi na Tasmaniji, kjer se mi že odpirajo nove odrske priložnosti. Hobart je kulturno zelo vibrirajoče mesto. Skoraj vsak mesec imajo kak umetniški festival. V njem je našel prostor tudi eden najboljših avstralskih muzejev nove in stare umetnosti pod imenom Mona. Tasmanija velja za nekakšno pribežališče umetnikov, zato sem prepričana, da bo možnosti za sodelovanje veliko.

Kako pazljivo boste izbrali nov dom?
Hobart trenutno doživlja veliko nepremičninsko krizo, torej se bomo držali načela, da vzamemo, kar pride. Sicer so nam svetovali, naj bo hiša vsaj malo lepša kot doma, da ne bo prevelikega domotožja, a mislim, da v tem starem obmorskem mestecu to žal ne bo šlo. Najprej bomo izbrali, kar pride, in potem počasi naprej.



Draga Rebeka, ali jemljete življenje tako, da bo šlo vse v smer, ki naj bi nam bila namenjena?
Verjamem v to, da so nam stvari namenjene in da je življenje polno majhnih znakov ob poti, ki ti kažejo smer. Se ti pa zgodi, da jih preprosto ne opaziš, ali kot pravi stari rek: Ne primeš roke, ki te hoče potegniti s potapljajočega se čolna. Tudi to ni nič hudega. Če je kje na nebu zapisano, da se bo to zgodilo, te bo spet potegnilo na pravo pot. Vredno pa je imeti vsaj merico poguma. Ta te lahko popelje mnogo dlje kot sanje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE