Kdaj ste se odločili, da mobitela ne boste imeli, in zakaj?

Za to sem se odločil v 90. letih prejšnjega stoletja zaradi treh razlogov. Čutil in videl sem, da se komunikacija prek teh naprav ne osredotoča le na najnujnejše sporočanje, temveč spodbuja obsežno in praviloma trivialno govoričenje, »brbljanje«, s tem pa se znižuje splošni kulturni nivo družbe. Prav tako sem vedel, da je za izdelavo elektronskih naprav nujen superprevodnik kolombit-tantalit oziroma koltan, ki ga v velikih količinah kopljejo na vzhodu DR Kongo, s tem pa povzročajo stalne vojne in uničujejo habitat gorskih goril. Poleg tega sem se želel zaščititi pred nenehno podzavestno alertnostjo zaradi možnih klicev, kar bi me oviralo pri razmišljanju in delu.



Kako na »varni razdalji« opazujete norišnico kupovanja novih telefonov in drugih osebnih digitalnih medijev, ki so načrtno narejeni tako, da se pogosto pokvarijo prej kot kokosova moka?

Vse bolj spoznavam, da se nesluteno povečuje in hkrati vztraja tehnofascinacija in je vse premalo prepotrebne tehnoskepse. Neverjetno je, kako nekritično milijarde ljudi sprejemajo problematično podmeno, da nas znanost in tehnika lahko peljeta zgolj v zmeraj boljši svet. Zaskrbljeno ugotavljam, da smo se precej približali stanju, kakršnega je že leta 1932 v Krasnem novem svetu napovedal Aldous Huxley; avtor je že nekaj let pozneje preroško dodal, da prihaja čas, v katerem bodo ljudje »voljni sužnji«. Precej sem razočaran nad intelektualno srenjo, ki je vse premalo reflektivna in tudi precej defetistična, češ da se tega trenda pač ne da zaustavljati. Vsi pa vsaj instinktivno čutimo, kar ugotavlja lucidni filozof Umberto Galimberti – da se je tehnologija že zdavnaj dvignila nad človeka in ga vedno bolj razčlovečuje in robotizira, hkrati pa ga vse bolj odmika od možnosti pridobitve smisla. Na žalost so najbolj prizadete najmlajše generacije, ki jih je, kot ugotavlja Rajko Muršič, tehnologija kolonizirala. Med študenti, ki jim predavam, vse bolj opažam zmanjševanje intelektualne radovednosti in zmožnosti poglabljanja v daljša, zahtevnejša besedila. Le redki še berejo knjige in časopise, saj večina skoraj nenehno preverja svoje »pametne« telefone in se posveča trivialnostim na facebooku. Nekateri študenti mi pripovedujejo, da resne družbene teme postajajo v študentskem diskurzu nezaželene. Vse to vodi v splošno deintelektualizacijo. Zgroženo opazujem, da posledično številni sposobni in dostojni intelektualci vse bolj pristajajo na socialnem robu.

Nemara ni naključje, da iluzija, imenovana startupi, temelji prvenstveno na tehnologijah. Medtem ko prav Google, Microsoft, Apple in Facebook dobičke selijo v davčne oaze oziroma ne plačujejo velikih davkov, s tem pa uničujejo javno zdravstvo, šolstvo in socialo, ljudje še vedno brez vsakršnega ponosa in refleksije dobesedno tekajo za njihovimi proizvodi. 

Ali so res glavna težava potratne družbe, ki sproža ogromno onesnaževanja – fizično in duhovno gledano –, potrošniki kot posamezniki ali se premalo govori o multinacionalkah oziroma njihovih vodilnih brez vesti, ki ne bi bili tako zelo uspešni, če se jim ne bi priklanjali najvplivnejši politiki, kar ne nazadnje sproža tudi vojne?

Vse bolj ekspanzivna in agresivna struktura tehnoloških pritiklin – mobitelov, pametnih telefonov, družabnih omrežij, tviterja, instagrama itn. – vsekakor utrjuje groteskno socialno stanje, v katerem ima odstotek najbogatejših dobesedno več bogastva kot preostalih 99 odstotkov. Prvič, kot ugotavlja proučevalec vpliva tehnologij na družbo Jevgenij Morozov, tehnologija neizogibno povzroča ekonomizacijo oziroma depolitizacijo. Prav danes, ko bi bila nujna intenzivna politizacija, kajti zgolj politika lahko spremeni stanje groteskne socialne nepravičnosti, do katere je pripeljala paradigma depolitizacije, ekonomizacije oziroma marketizacije, ki jo je že v 18. stoletju začrtal klasični liberalizem. Ljudje bi se morali vprašati, zakaj se življenje spreminja v izjemno naporen vrtiljak, pri katerem se morajo nenehno bati, da ne bi padli v socialno brezno. Na nujnost repolitizacije mladine denimo opozarja tudi socialno čuteči papež Frančišek. Že avtorji Frankfurtske šole so v 30. letih prejšnjega stoletja, ko so pribežali v ZDA, ugotavljali, da Američani ne opazijo svoje izkoriščanosti s strani kapitala zaradi pojavov, ki so jih poimenovali »depolitizacija politike«, »politika kot življenjski stil« in »samopacifirajoča ubogljivost«. Današnje tehnološke pritikline nesluteno krepijo tovrstne pojave, saj se milijarde posameznikov z njimi vsak dan poglabljajo v svoje življenjske stile, ta individualizacija pa vodi stran od intersubjektivnosti in zmožnosti skupne akcije proti današnjim močnim akterjem – v prvi vrsti korporacijam – za ustvarjanje pravičnejše družbe. Zaradi nenehne preokupacije s tehnološkimi pritiklinami mlade generacije vse manj razumejo, da pomanjkanje delovnih mest in prekarizacija nista objektivno dejstvo, temveč posledica določene družbenoekonomske paradigme. Nemara ni naključje, da iluzija, imenovana startupi, temelji prvenstveno na tehnologijah. Medtem ko prav Google, Microsoft, Apple in Facebook dobičke selijo v davčne oaze oziroma ne plačujejo velikih davkov, s tem pa uničujejo javno zdravstvo, šolstvo in socialo, ljudje še vedno brez vsakršnega ponosa in refleksije dobesedno tekajo za njihovimi proizvodi.



Ali sploh obstaja izhod iz te potrošniške manije? Saj kar mrgoli »zelenih« in »ozaveščenih«, po podrobnem pregledu pa se mnogi izkažejo le za ponudnike na trgu, ki delajo v prvi vrsti za svoj dobiček. Ali ima posameznik kot zgolj potrošnik v resnici tolikšno moč odločanja, kot bi nas radi prepričali?

Vse bolj imam občutek, da je današnja družbenoekonomska realnost tako radikalno neustrezna, da je lahko ustrezen zgolj radikalen odgovor, ki bi moral vključevati zavestno detehnologizacijo oziroma povečevanje tehnoskepse. Zgolj posamezniki – ljudje lahko od spodaj navzgor spremenimo vse bolj nepravičen svet.