Mateja Lenarčič, po izobrazbi magistrica ekonomskih znanostih, je več let delala na področju financ, revizije in svetovanja v mednarodnem okolju. Nato pa se je srečala s praksami čuječnosti, meditacije in tehnikami MBSR ('Mindfullness-Based Stress Reduction'), ki so ji spremenile življenje. Svoje novo poslanstvo je našla v tem, da ta znanja in veščine danes pod okriljem Inštituta Medius predaja tudi drugim.

Ni bilo lahko za sabo pustiti dobre kariere, dobre plače, dati odpoved. Službe, kot je bila moja, so na nek način kot zlata kletka. Gre za neko navidezno varnost. To je za sabo potegnilo določene življenjske navade in vzorce, ki jih ni lahko spreminjati. A prava pot je vedno težja. Začela sem povsem iz ničle na nekem drugem področju, kar je bil velik izziv.

Kar 15 let ste bili zaposleni v mednarodnih korporacijah na financ, notranje revizije in svetovanja, pri čemer ste zasedali tudi vodstveno funkcijo. Kako se spominjate tistih let? Kako je bilo delati v takem delovnem okolju?

Ko sem bila mlajša, je bila moja velika želja, da bi delala v mednarodnem okolju. V določenem obdobju sem v tem delu videla veliko smisla. Vzdušje v takem delovnem okolju je zelo turbolentno, dinamično in stresno. Ni mi žal, da sem se odločila za to kariero, ker lahko danes posledično bolje razumem ljudi, ki delajo na teh področjih in jim pomagam tudi iz lastnih izkušenj. Nisem nek teoretik, psiholog iz ozadja. Delala sem med »levi« in »tigri«, med »hijenami« in »podlasicami«, med prijaznimi »medvedi« in zvitimi »lisičkami«. Vse možno se je dogajalo. Potrebnih je bilo tudi veliko usklajevanj. Bilo je veliko pritiskov glede rokov izvedbe. Iz vseh teh izkušenj sem se veliko naučila. 

Na neki točki ste se nato odločili, da se podate na samostojno pot in tehnike čuječnosti in meditacije, s katerimi ste se spoznali, predate tudi drugim. Je bilo težko izvesti ta korak in stopiti iz varne službe na samostojno pot, ki prinaša določeno mero negotovosti in tveganja?

Kljub temu, da sem prišla do uresničitve svojega cilja in si ustvarila menedžersko kariero, v nekem obdobju pri tem delu nisem čutila več take izpopolnitve kot včasih. Dobila sem občutek, da sem na tem področju dala od sebe, kar sem imela dati. 

V tistem obdobju sem se tudi veliko izobraževala, delala na sebi ter prakticirala čuječnost in meditacijo po metodi MBSR. Na določeni točki sem začutila močno potrebo, da bi ta znanja delila tudi z drugimi. Zdelo se mi je, da bi bilo preveč egoistično, če bi te veščine obdržala samo zase. Videla sem namreč, kako bi lahko z njimi zelo pomagala ljudem.

Sama odločitev je sicer zorela nekaj časa. Ni bila impulzivna. Ni bilo lahko za sabo pustiti dobre kariere, dobre plače, dati odpoved. Službe, kot je bila moja, so na nek način kot zlata kletka. Gre za neko navidezno varnost. To je za sabo potegnilo določene življenjske navade in vzorce, ki jih ni lahko spreminjati. A prava pot je vedno težja. Začela sem povsem iz ničle na nekem drugem področju, kar je bil velik izziv. 

Če sami prakticiramo čuječnost, začnemo delovati od znotraj navzven. Odnosi se spremenijo, tudi če drugi družinski člani ne prakticirajo teh tehnik. Ena stranka se je mojega tečaja udeležila, da bi se znala bolje soočati s stresom. Preden je prišla, je bila na tem, da se bo ločila od partnerja. Ko je te tehnike vpeljala v svoje življenje, so se bistveno izboljšali njeni odnosi z možem in taščo, s čimer je rešila svoj zakon.

Tehnike, ki jih predajate svojim strankam, so namenjene tako posameznikom kot podjetjem. Kako lahko pomagajo vodjem, da bolje opravljajo svoje delo in bolj učinkovito usmerjajo svoje ekipe?


Glede na moje izkušnje, izkušnje mojih strank in številne znanstvene raziskave ob redni uporabi MBSR tehnik med drugim izboljšamo pozornost in zmožnost osredotočenosti. Raziskave kažejo, da skoraj 50 odstotkov delovnega časa naš um tava sem in tja. Te tehnike so kot nek mentalni trening. Razvijamo osredotočenost, jasnost in ohranjamo svojo mentalno energijo. Posledično se poveča delovna učinkovitost, lažje dosegamo cilje, skrajša pa se tudi čas, ki ga porabimo za sestanke.

Izboljša se zmožnost sprejemanja odločitev. Hkrati gre za zavedanje širše slike in razvoj lastne integritete. Gre za usklajenost med tem, kar mislim, govorim in kako delujem. Čuječ dialog zelo pripomore k temu, da se sodelavci počutijo vključene, slišane in sprejete. Poveča se tudi kreativnost ekipe. Takšni, kot smo v odnosu do sebe, smo tudi do drugih. Če dobro vodim sebe, bom lahko tudi druge. Kdor sebe vodi jasno, dobrohotno in avtentično, bo tak tudi do drugih. Tudi raziskave potrjujejo, da so čuječnost, razumevanje in spoštovanje ključne kvalitete dobrega vodje. Ne pa nek narcizem. Veliko vodij je tudi že na meji sociopatije. Tak vodja je škodljiv za organizacijo.

Kako pa lahko te tehnike pomagajo pri izboljšanju medsebojnih odnosov v družinskem krogu?

Če sami prakticiramo čuječnost, začnemo delovati od znotraj navzven. Odnosi se spremenijo, tudi če drugi družinski člani ne prakticirajo teh tehnik. Ko izžarevamo, kar smo, to vpliva tudi na druge. Kot primer: Če sem jaz umirjena in stabilna, prisotna v trenutku, ko sem s svojo hčerko, jo res poslušam, se ona čuti slišano in sprejeto. Umirjenost, stabilnost in gotovost se prenesejo tudi nanjo.

Ena stranka se je mojega tečaja udeležila, da bi se znala bolje soočati s stresom. Preden je prišla, je bila na tem, da se bo ločila od partnerja. Ko je te tehnike vpeljala v svoje življenje, so se bistveno izboljšali njeni odnosi z možem in taščo, s čimer je rešila svoj zakon. Ko delujemo z zgledom, se lahko nekateri odnosi poglobijo, nekateri pa lahko tudi odpadejo.

Novejše raziskave kažejo, da poslušamo samo še s 25-odstotno učinkovitostjo. V roku ene ure si zapomnimo samo 20 odstotkov informacij, ki smo jih slišali. V sodobnem času, ko je toliko motilcev, kot so družbena omrežja, telefoni in televizija, je veliko te razpršenosti.

Katere so po vašem mnenju največje napake, do katerih prihaja v naši medsebojni komunikaciji? Zakaj so nesporazumi tako pogost pojav?

Največji problem je v tem, da se ne poslušamo, slišimo. Novejše raziskave kažejo, da poslušamo samo še s 25-odstotno učinkovitostjo. V roku ene ure si zapomnimo samo 20 odstotkov informacij, ki smo jih slišali. V sodobnem času, ko je toliko motilcev, kot so družbena omrežja, telefoni in televizija, je veliko te razpršenosti. Ena naših osnovnih potreb v odnosih je prav ta, da smo slišani in sprejeti. To je v teh časih kar velik izziv. Najbolj dragoceno darilo, ki ga lahko nekomu damo, je, da mu namenimo svoj čas in da ga pozorno poslušamo. 


Kako pa se je vaše življenje spremenilo po tem, ko ste se začeli ukvarjati s čuječnostjo in meditacijo?

Bilo je veliko spoznanj in izkušenj. Prej sem bila zaradi svoje takratne poklicne poti zelo v glavi. Živela sem za dosego ciljev, ki sem si jih sproti postavljala, ko pa je bil cilj dosežen, ni bilo globljega občutka zadovoljstva. Zdaj sem se naučila, da uživam že na sami poti. Živim bolj polno in kvalitetno, v večji meri se zavedam vsakega danega trenutka. Odgovore, moč, energijo, zaupanje in mir najdem v sebi.

Do sprememb je prišlo tudi na telesni ravni. Imam težave s hrbtenico, zato sem v preteklosti pogosto hodila na tovrstne terapije, ki pa so učinkovale samo na kratek rok. Po določenem času, ko sem vpeljala te tehnike, lahko tako dobro poskrbim zase, da so te težave zdaj minimalne in ne potrebujem nobene terapije za hrbtenico več.

Že prej sem kar dobro čutila svoje telo, vendar se velikokrat nisem poslušala. Začutila sem, da v zvezi s kakšnim odnosom ali čem drugim nekaj ni v redu, vendar me je um želel prepričati nasprotno. Zdaj si res dovolim slišati sebe in v takih situacijah pravočasno ukrepam.

Sicer ste tudi mama najstniški hčerki. Kako je materinstvo vplivalo na vaše življenje? 

Zelo hvaležna sem, da si je za mamo izbrala mene. Materinstvo mi predstavlja neprecenljivo izkušnjo brezpogojne ljubezni. To je večna, neskončna ljubezen brez časa in kraja. Hčerka je bila moj prvi impulz, da se je začela v meni prebujati čuječnost, na katero sem skozi življenje pozabila, da pri sebi razvijam te kvalitete in vrline. Hvaležna sem, da se lahko učiva ena od druge. 

V interesu potrošniške družbe je, da nas naredi odvisne in nekoliko odsotne. Navzven morda delujemo uspešni, vendar nam primanjkuje notranjega miru. Svoje življenje živimo kot na avtopilotu. 

Kako bi opisali vajin odnos v tem obdobju njenega življenja?

Moje poslanstvo je, da vzgojim samostojnega in odgovornega otroka. Rekla bi, da je pri tem ključno to, da so nagrade, pohvale, kritike in zahteve v pravem medsebojnem razmerju. Najstniško obdobje je obdobje spuščanja, osamosvajanja, preizkušanja meja. Želim, da je ta sistem ne potlači, da ohrani svojo srčno dušo in živi sebe. Sicer pa imava zelo dober in topel odnos. 


Kako dobro znamo po vaših opažanjih Slovenci sebe postaviti na prvo mesto in si vzeti čas zase v tem hitrem tempu življenja?

Mislim, da so to izzivi, s katerimi se spopadamo na globalni ravni. Slovence pri tem, da bi to naredili, še dodatno ovirajo vrednote, ki so zakoreninjene v naši kulturi; delavnost (brez nujno potrebnega počitka), marljivost, poslušnost. V vsem tem smo zelo dobri, zaradi česar nam je še toliko večji izziv postaviti sebe na prvo mesto. Največ težav s tem imajo ženske. 

Tudi pri meni se to, da sem sebe - tako zasebno kot poslovno – postavila na prvo mesto, ni zgodilo čez noč. Vendar se je treba zavedati, da pri tem ne gre za egocentrizem. Če sebe postavim na prvo mesto, sem lahko tudi boljša v odnosu do drugih. Sistem nas je vzgojil drugače. Tudi iz primarne družine izvira veliko škodljivih vzorcev. Na primer notranji 'priganjalec', ki nas usmerja k temu, da moramo najprej ustreči drugim, vodi k izgorelosti. Najprej moramo to ozavestiti, potem pa začeti postopoma spreminjati z različnimi tehnikami in vedenjem.

Živimo v kulturi kronične raztresenosti in nepozornosti. Obkroženi z najrazličnejšimi vrstami stimulacije hitro postanemo zdolgočaseni, nemirni in nagnjeni k zasvojenostim vseh vrst. V interesu potrošniške družbe je, da nas naredi odvisne in nekoliko odsotne. Navzven morda delujemo uspešni, vendar nam primanjkuje notranjega miru. Svoje življenje živimo kot na avtopilotu. 

Skozi izkušnje, ki niso bile najlažje in so mi povzročile rane, sem najbolj rastla. Te so mi največ dale. Skozi njih je namreč vame lahko vstopila luč. 

Imate morda kakšno priljubljeno misel, ki bi jo delili z bralci?

Skozi življenje me močno vodi citat od Ghandija: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« S tem, ko spreminjamo sebe in se naučimo odzivati drugače, se spreminjata tudi naša okolica in življenje. Zelo blizu mi je tudi citat pesnika Rumija: »Svetloba vstopi v nas skozi naše rane.« Ta misel je povezana tudi z mojimi preteklimi izkušnjami. Skozi izkušnje, ki niso bile najlažje in so mi povzročile rane, sem namreč najbolj rastla. Te so mi največ dale. Skozi njih je namreč vame lahko vstopila luč.